Tale skromni zapis bom začel s pomislekom, da bi morali v kriznih časih in to je za majhno Slovenijo predvsem drugi val epidemije, zlasti »neodvisni« mediji, med katere menda sodijo takšni časniki kot sta Delo in Dnevnik, pa morda še nacionalna televizija, poročati kar se da objektivno in za državljane pomirjevalno. Članek znanega novinarja Ervina Hladnika – Milharčiča (Živela ljudska republika, Dnevnik,15. 10. 2020, str. 16), je po moje vse drugo, samo to ne, kar bi od njega zahtevala novinarska etika.
Tako me zanimajo na primer razlogi, ki so novinarja vodili do naslednjega stavka čisto na koncu članka: » Mi bomo do skrajnih možnosti razvili pandemijo in utrdili avtoritarno oblast.« Ob tem se lahko vprašamo, kdo smo »mi«, ki bomo pospešili pandemijo z namenom, da utrdimo avtoritarno oblast. »Neodvisni« novinar naj enostavno pove, da so ti » mi« zanj pravzaprav domnevno v avtoritarnost ugledana ali kot pravi nad poslanec in borec proti mazačem v zasebnem zdravstvu Miha Kordiš, fašizoidna vlada in trenutno vladajoča koalicija.
Novinar med drugim opisuje tudi uspešen boj Kitajcev proti virusu, ki naj bi ga prosto po Trumpu sami sproducirali in omenja kot znak okrevanja 600. 000 porok v kitajskem post koronskem času. Ker je novinar očitno dobro informiran o dogajanju na Kitajskem, bi mene bolj zanimalo število kitajskih državljanov po zaporih in tistih, ki so bili usmrčeni tudi zaradi majhnih prekrškov. Zanima me tudi v čem je tragedija na Trgu nebeškega miru podobna ne – festivalu nekega samozvanega kreatorja J. Jenulla, ki se odvija vsak petek na Trgu republike v Ljubljani.
V članku pa me moti še nekaj drugih novinarjevih ugotovitev. Med njimi je recimo domneva, da se je vladajoča koalicija v prvem valu epidemije poskušala sistematično polastiti medijev. Ker je ta prvi val že malce oddaljen, menim, da omenjena prizadevanja niso uspela, kar dokazuje prav članek omenjenega novinarja. Zanima me tudi kateri mehanizem omogoča vladi, da lastnino neke tuje korporacije (v tem primeru lastnika popularne Pop TV) proda drugi korporaciji. Ali novinar meni, da lahko vlada enostavno zamenja lastnika, na primer levičarskega tajkuna z desničarskim tajkunom, ki prihaja to pot iz Češke.
Novinar omenja tudi kadrovske menjave, ki jih izvaja sedanja vlada. To je pač odgovor na sporno kadrovanje prejšnje vlade, s katerim si sedanja vlada ne more prav veliko pomagati. Sicer pa je problem »naših« in »vaših«, podedovan še iz komunističnih časov.
Tovrstno prakso sem od blizu motril in občutil tudi sam, ko sem direktoroval v dveh muzejskih ustanovah.
Končal bom še z enim primerom novinarjevega neprimernega poročanja. Časopis, kjer je novinar zaposlen, pa tudi drugi mediji (nacionalka na primer in situ), so poročali, da so nezadovoljni kulturniki iz protesta proti kulturni politiki vlade, polegli po Maistrovi ulici ob stavbi Ministrstva za kulturo. Novinar Milharčič pa nam o tem protestu poroča malo drugače in povsem hujskaško: »Jasno je, da je nekaj ljudi protestiralo. Policija v srednjeveških oklepih jih je vrgla na tla in ročno popisala«
In zares čisto na koncu: zanima me kako se bo svetovljanski novinar odzval na dogodek z zadnjih nezakonitih petkovih protestov v Ljubljani, ko je nek, po poklicu glasbenik zabavljaške zvrsti ki ni nosil predpisane maske, pograbil in odvzel kamero snemalcu neke tv hiše, v ozadju pa smo lahko slišali ponavljajoče se krike lopovi, namenjene policistom, ki so skrbeli za javni red in mir in tako samo opravljali svoje delo? Takšen prizor, kot smo ga lahko spremljali v petek v Ljubljani, je zelo pogost zlasti v zares avtoritarni Vučićevi vladavini v Srbiji.
Dr. Iztok Durjava
