Piše: Gašper Blažič
Teza, da (Katoliška) Cerkev ne plačuje davkov, je verjetno eden najbolj priljubljenih urbanih mitov v Sloveniji. Lahko ga slišite tako za šankom kot v medijih, tudi z najvišjih političnih odrov. Zato je tudi zelo pripraven za politično demagogijo, še posebej v občutljivem predvolilnem času, ko je potrebno uporabiti prav vse instrumente za psihološko obvladovanje množic. Ki se morajo kajpak odzivati tako, kot hoče naročnik. Torej, bolj pod vplivom čustev in v skladu z zakonitostmi pogojnega refleksa.
Verjetno nikogar ne bo posebej presenetilo, če povem, da se je omenjenega mita o Cerkvi in davkih oprijela tudi »šivilja« iz štiriperesne deteljice KUL. Govorim seveda o Alenki Bratušek, tisti nekdanji slovenski premierki, ki je leta 2013 zelo hitro po svoji izvolitvi odpeketala na uradni obisk v Vatikan k prav tako sveže izvoljenemu papežu Frančišku. Črnilo na poročilu o njunem srečanju se niti še ni dobro posušilo, ko je iz Svetega sedeža prišel »veliki pok«: obglavljenje ljubljanske in mariborske nadškofije. Ne morem sicer trditi, da je to posledica obiska premierke, a nekaj je jasno: ko se je Bratuškova vrnila v domovino, so bile vse lepe besede in obljube, ki jih je dala papežu, v hipu pozabljene. In ista Alenka Bratušek je v svojem novem predvolilnem programu s pomenljivim naslovom »Naredimo, kar je treba« med drugim izpostavila tudi točko, ki pravi takole: »Pravična obdavčitev Cerkve, primerljiva z obdavčitvijo državljanov in pravnih subjektov.«
Gre za klasičen primer retorike, ki dejansko ničesar ne pove, zato je ta programska točka izmuzljiva kot ameba. Najprej, katero Cerkev ima Bratuškova v mislih? Izraz Cerkev (slovenski izraz, ki je blizu nemškemu »Kirche«, izvira iz grške besede Ekklesia, ta pa iz hebrejske besede »qahal«) je generični izraz za vse krščanske (!) skupnosti in tudi za versko zgradbo, kjer se opravljajo krščanski obredi. Zato je izraz »cerkev«, če ga zapisujemo z malo začetnico, vezan na nepremičnino (na primer stolna cerkev sv. Nikolaja v Ljubljani), če pa ga zapisujemo z veliko začetnico, pa je mišljena kot organizacija in skupnost. Težava pa je, da je pri nas več krščanskih verskih skupnosti, zato sam izraz Cerkev ne pove veliko, če ne povemo, ali je mišljena Katoliška Cerkev, morda pravoslavna (srbska, makedonska…), evangeličanska, binkoštna… Zato nasprotniki najraje uporabljajo že skoraj zloglasno kratico RKC, kar je skoraj tako kot če bi biku pomahali z rdečo cunjo. Bratuškova pa je uporabila izraz Cerkev, verjetno v upanju, da bomo vsi vedeli, kaj misli. In žal tudi tu ne gre brez zlonamernosti, ki se skriva v ozadju.
In davki? Kdor se malo razgleda po spletu, lahko najde članek o davčnih obveznostih verskih skupnosti. Pazite, članek ne govori o Cerkvi (katerikoli), govori o verskih skupnosti na splošno. Gre za davčne zakone, ki se naslanjajo na sedmi člen Ustave RS, ki govori o tem, da so država in verske skupnosti ločeno, njihovo delovanje je svobodno, med seboj so si enakopravne. To pomeni, da v državi nimamo posebnih zakonov o posameznih verskih skupnosti, pač pa lahko nekatera odprta vprašanja, kjer zakonska regulativa ni dovolj natančna, država in verska skupnost rešujeta z medsebojnim sporazumom (kar nostalgične ljubitelje socializma ne bi smelo pohujšati, saj smo v času samoupravljanja tudi imeli t. i. samoupravne interesne sporazume – SIS). Zaradi stalnih očitkov, da ima (katoliška) Cerkev privilegiran status v davčnih zakonih, so ves čas na ministrstvo za finance prihajali predlogi, naj vendar že naredi red. Leta 2015 (v času, ko je bil premier dr. Miro Cerar) je ministrstvo odgovorilo, da je po zakonski plati obdavčevanje verskih skupnosti urejeno (glej TUKAJ). Ministrstvo je v obrazložitvi med drugim zapisalo: »Pri maševanju, pogrebih, obhajilih, spovedih, itd. gre lahko za prostovoljne prispevke (donacije), ki niso predmet DDV, zato DDV od teh prostovoljnih prispevkov ni potrebno obračunati. V koliko pa verska skupnost opravlja ekonomsko dejavnost za plačilo, pa so te storitve predmet DDV. Če navedene aktivnosti zaračunava v okviru opravljanja dejavnosti verskih organizacij oziroma opravlja druge dejavnosti, ki so skladno z ZDDV-1 oproščene plačila DDV (humanitarne, socialne, izobraževalne dejavnosti), jim od teh storitev ni potrebno obračunati DDV in se skladno z ZDDV-1 tudi niso dolžne identificirati za namene DDV (če opravljajo le tiste oproščene dejavnosti, v zvezi s katerimi z ZDDV-1 ni priznana pravica do odbitka DDV).«
Seveda pa je razumljivo, da se velika večina državljank in državljanov Slovenije na vse te zakone ne spozna kaj dosti in se jim niti ne ljubi poiskati pravega odgovora, zato sploh ni težko nasesti na razne gostilniške teze o tem, da Cerkev ne plačuje davkov. In zdi se, da Bratuškova računa prav na to, da se bodo vsi ti »strokovnjaki« izza šanka priklonili prav njej, ki si tako zelo prizadeva za pravičnost v naši družbi. In kaj je za Bratuškovo »pravična« obdavčitev? Izenačitev (katoliške) Cerkve (ali pa kar vseh verskih skupnosti??) z ostalimi pravnimi subjekti in posamezniki? Če bi hotela to narediti samo za (katoliško) Cerkev, bi to pomenilo kršitev ustave glede enakopravnosti verskih skupnosti. Če bi hotela vse darove za maše po novem obravnavati kot storitveno dejavnost, za katero se normalno obračunava DDV, potem bi to pomenilo direktno kršitev ločenosti države in verskih skupnosti. Seveda pa se večina javnosti ne zaveda, kako ta demagoška točka dejansko spodkopava ustavo.
Za konec bi predlagal tole: če boste imeli priložnost srečati Alenko Bratušek, ji darujte npr. 50 evrov (v gotovini, se razume) in se ji zahvalite za prej omenjeno programsko točko. Prepričan sem, da bo dar sprejela. Čez teden dni jo pokličite in vprašajte, ali je ta prejemek prijavila davčnemu uradu in plačala davek za to donacijo. Navsezadnje ste ji 50 evrov plačali za storitev (objava programa), torej bi morala plačati davek na to donacijo. Če tega ne stori, potem je dejansko v davčnem prekršku. Najmanj to.
Gašper Blažič je novinar Demokracije, urednik njenega dnevnega deska ter urednik portala Blagovest.si.
