Piše: Franci Kindlhofer
Pred leti sem imel priložnost, na neki javni prireditvi videti in slišati Saša Hribarja. Višek njegovega nastopa je bil, da se je obregnil v komisijo za zunajsodne poboje, ki jo je takrat vodil dr. Jože Pučnik, in njeno nesmiselno preštevanje kosti.
Neprijetno nisem bil presenečen samo nad njegovo izjavo, ampak še bolj nad reakcijo prisotnih, ki so bili sicer zaposleni vsak s svojo večerjo in pijačo. Pravzaprav, razen nekaj posameznih izbruhov smeha, ni bilo zaznati nobene reakcije. Pričakoval sem, da mu bo prireditelj vsaj vzel mikrofon in ga bo odslovil, pa nič takšnega. Pomislil sem, da moram vstati s stola in Hribarja opomniti na njegovo neotesanost. A ko sem okoli sebe slišal cmakajoče uživalce dobre pečenke, in srkanje rujnega vinca, sem opazil, kako osamljen sem. Zavedal sem se pa tudi, da nekaj let po odstranitvi diktature ne morem pričakovati, da bodo vsi rojaki tako hitro izmenjali svoj vzorec razmišljanja, ki se je v dolgih letih diktature oblikoval v naših možganih. Vse rabi svoj čas. Tudi za Hribarja sem si mislil, fant je še mlad in vsak umetnik prehodi z leti pot z vedno več izkušnjami in znanjem, ni hudič, da ne bo enkrat sposoben ločiti resnico od laži in sprenevedanja. Ugotovil bo, kaj se spodobi in kaj ne. Z leti pride tudi spoštovanje do smrti. Vsekakor sem pa, za enkrat Hribarja dal na stranski tir, kot umetnika, ki bi me zanimal.
Ob njegovi provokativni izjavi pred nekaj dnevi, sem se ga po dolgih letih zopet spomnil. Zopet ista dilema; se splača sploh odzvati na to hudo provokacijo, ali naj zamahnem z roko, pusti norcu veselje? Seveda se pa pojavlja vprašanje, je to res izjava samo nekega norca, ali dobro premišljena provokacija? Mogoče je celo del ansambla trenutne vlade, ki orkestralno napada vse, kar ne zveni dovolj socialistično, marksistično, jugoslovansko, balkansko… Preveč sovpada v skupna, koordinirana dogajanja v vladi. Dr. Premk fantazira o prepovedi kritiziranja krvave revolucije in je za vlado pripravil celo osnutek zakona o sovražnem govoru, notranji minister sprejema kršitelje zakona, ministrica za kulturo se pojavi na obletnici ustanovitve KPS in sedaj mora še nekdo od medijev oplemenititi te aktivnosti, katerim je skupen upor proti Muzeju osamosvojitve Slovenije. Ker je Sašo Hribar v svojem izbruhu sovražnosti strnil vse argumente, ki jih sicer poslušamo od nasprotnikov Muzeja osamosvojitve, je nujno potrebno na posamezne trditve argumentirano odgovoriti. Ne zaradi Hribarja, on se svojih laži gotovo zaveda, ampak zaradi tistih, katerim so te, dobro premišljene laži, namenjene.
Mislim, da ni potrebno posebej opozoriti na to, da celotna izjava ni na ravni človeka, ki bi se naj ukvarjal s kulturo. Hribar uporablja jezik agitpropa iz najbolj rdečih časov. Tisti, ki so v CD kovali bodočnost nove demokratične Slovenije in nikoli niso vedeli, če bodo lahko CD zapustili kot svobodni državljani, so za Hribarja razdvajalci naroda. Kot, da se ni to zgodilo leta 1941 ob razglasitvi upora kot komunistični domeni, ali najkasneje z Dolomitsko izjavo 1. marca 1943. Po njegovem si hočejo ti ljudje iz CD z Muzejem osamosvojitve postaviti svoj spomenik, s katerim bi se hoteli slikati. Zakaj samo ljudje iz CD? A ni bila slovenska osamosvojitev za Slovenke in Slovence nekaj epohalnega, nekaj, kar je zorelo v narodu stoletja in, ko je to žito dozorelo, smo ga poželi. Muzej osamosvojitve bi moral služiti kot kašča, kamor bomo skrbno hranili to žito, kot dragoceno seme za bodočnost, da nam ga ne požrejo jate vrabcev, med katerimi so takšni tiči kot Sašo Hribar in ostala perjad.
Sašo Hribar se gre generala po bitki. Za njega ta, na srečo kratka vojna, ni nič vredna, ker se ni končala v stilu komunistične revolucije, s tisočerimi mrtvimi. A ko se je vojna pričela, ni nihče od nas vedel, kako se bo končala. Ta kratka vojna preizkušnja je pokazala veliko odločnost domoljubov, za svobodno Slovenijo preliti tudi kri, če ne bo šlo drugače. Sašo Hribar tudi ne dojame, da je bila ta vojna del, ne samo osamosvojitvenega, ampak tudi osvobodilnega procesa. Slovenci bi naj dokončali tisto, kar je ostalo leta 1945 nedorečeno. Namreč, doživeti politično osvoboditev, brez diktature. Nasprotniki svobode in demokracije vidijo v Muzeju osamosvojitve spomenik sovraštva zato, ker bi jih vedno spominjal na izgubo njihovih privilegijev. Pravzaprav, vseh privilegijev še niso izgubili, a v Muzeju osamosvojitve čutijo to nevarnost, zato ga, po njihovem, ne sme biti. Ampak bo!
