Piše: dr. Dimitrij Rupel
Kadar se zavemo, da smo se zmotili ali nečesa v preteklosti nismo storili, kot bi bilo prav, pravimo: Ko bi bil to prej vedel! Kadar nam rečejo, da moramo nekaj storiti, posebej, če je tisto, kar moramo storiti, neprijetno, pogosto ugovarjamo: Kje pa to piše? Položaj v družbi, napredovanje v življenju in navsezadnje osebna blaginja so odvisni od upoštevanja zapisanega ali – z drugo besedo – branja. Brez branja ni znanja.
V Sloveniji izide na leto več tisoč knjig, od katerih je, na primer, skoraj četrtina namenjenih otrokom in mladostnikom. Sicer se objavljajo leposlovne in (poljudno)znanstvene, izvirne in prevedene, knjige za razvedrilo, učbeniki in priročniki … Avtorjev je glede na to, da le redki napišejo (na leto) več kot eno knjigo, nemara prav toliko kot knjig; pisateljev, karkoli že ta naziv pomeni, pa naj bi bilo okrog tisoč. Ko bi tiskarne natisnile po sto izvodov vsake knjige, bi bil knjižni trg vsako leto bogatejši za približno pol milijona knjig, ob višjih nakladah pa bi bila zaloga še obilnejša. To izobilje ustvarjajo prizadevni – včasih celo požrtvovalni – avtorji, iznajdljivi založniki in država, ki podpira knjižno proizvodnjo prek Javne agencije za knjigo, deloma tudi prek drugih (umetniških in akademskih) ustanov. Lahko bi rekli, da ta proizvodnja poteka relativno urejeno in uspešno. Ministrstvo za kulturo in JAK po mojem mnenju vzorno – skrbita za avtorje, njihove finance in pravice; poleg tega pomagata založnikom. Ta pomoč je zaradi posebnosti slovenskega knjižnega trga nujno potrebna; medtem ko je skrb za slovensko besedo življenjskega pomena. Do te točke je položaj relativno ugoden.
Drugače je z uporabo in potrošnjo te relativno bogate proizvodnje. Z drugimi besedami: bolj zapleteno kot ponudba je povpraševanje, torej nakupi v knjigarnah (ali po spletu), izposoja v knjižnicah in tisto, kar je bistveno – branje. Že več let, pravzaprav od leta 1984, ko sem se tudi sam ukvarjal z raziskovanjem knjižnih in književnih problemov, ugotavljamo, da povpraševanje po knjigah stagnira ali celo upada, da so slovenske bralne navade pomanjkljive in da – posebej naši mladi državljani – malo berejo. Na neki način se “škarje” med ponudbo in povpraševanjem razpirajo, nekatere ugotovitve kolegov pa so pravzaprav dramatične, saj pravijo, da se pogosto objavljajo knjige “za nikogar”. Iščemo rešitve iz neugodnega položaja.
Povpraševanje in potrošnja
Ponekod in od časa do časa se zdi, da gre za vprašanje prilagajanja in nadomeščanja starih prijemov z novimi. Pravimo, da je gledališče nadomestil film, kino je nadomestila televizija … Tudi televizija ni več to, kar je bila, saj jo lahko gledamo po telefonu; lahko izbiramo čas gledanja, po mili volji ponavljamo stare programe itn. Kot vidimo, se spreminjajo tudi poslušalci, saj vse več glasbe sprejemajo po spletu. Na neki način bralci postajajo gledalci, obiskovalci kulturnih prireditev pa so vse bolj nestrpni in nepotrpežljivi. Morda, pravimo, mladi ljudje namesto knjig berejo sporočila, članke, razprave, zgodbe … na spletu. Tupatam slišimo, da je to, kar je bila nekoč knjiga, danes članek; da je to, kar je bil nekoč članek, danes kratek komentar ali twit. Na neki način gre za zgodbo o medijih.
V Sloveniji se veliko govori o medijih, predvsem o tem, kdo jih obvladuje, kdo bi jih želel obvladovati in si z njimi zagotoviti politični vpliv, bolj malo pa je govora o tem, kako se spreminjata njihova narava in moč; kako naraščajo, še pogosteje pa ugašajo. Med prizadetimi so tudi knjige. Vendar se (vsaj v Sloveniji) ne zmanjšuje le pomen knjig, ampak vseh tiskanih medijev, tudi časopisov in revij. O medijih je pred pol stoletja zanimivo razpravljal Marshall McLuhan, ki razlikuje med “vročimi” in “hladnimi” mediji, pri čemer nas prvi popolnoma prevzamejo, nas pitajo z žlico in zahtevajo zelo malo interakcije/sodelovanja; drugi (hladni) pa so bolj nedoločni in manj natančni; zahtevajo več sodelovanja, več domišljije, saj je treba kar naprej dopolnjevati praznine, razdalje v vsebini. Bolj kot vsebina je za McLuhana pomemben sam medij, sredstvo ali naprava, ki posreduje vsebino. Bolj kot sporočilo naj bi bila pomembna njegova “oblika”, v našem primeru knjiga, torej tisk, torej Gutenberg.[1] Branje knjig je gotovo zahtevnejše od brskanja po internetu ali spremljanja televizijskih programov, še pomembnejše od običajnega stika s knjigo pa je t. i. “globoko branje” oz. “globoka pismenost”, ki naj bi – po mnenju nekaterih avtorjev – danes nazadovala.[2] Ob tem se pojavlja ugotovitev, da so ljudje, “ki jim manjkajo bralne navade, uklenjeni v trajno intelektualno nedoraslost; toda kljub temu se lahko zbirajo na ulici, kričijo in celo streljajo”.[3] Branje se godi v dvojini med avtorjem in bralcem; in da bi bralec “odgovoril” avtorju, se mora udeležiti dogajanja v avtorjevem svetu, se povzpeti na njegovo raven.
Branje
Ljudje ne berejo, ker se jim zdi, da so lahko uspešni v življenju tudi brez branja. Po drugi strani je najbrž temeljni problem, da marsikaj, kar proizvaja knjižna industrija, za bralce ni dovolj zanimivo ali je celo nedostopno. Nezanimivo in nedostopno – recimo nerazumljivo – je nemara neizobraženim, preprostim bralcem, ki jih je po vsej verjetnosti vedno več. Vendar je pravi problem v tem, da je marsikaj, kar proizvaja knjižna industrija, nerazumljivo in nezanimivo tudi tistim, ki so v življenju že marsikaj prebrali in se na knjige spoznajo. Industrija takšne knjige pošilja v javnost, vendar iz takšnih ali drugačnih razlogov ostajajo v skladiščih in jih malokdo bere.
Zanimivih, predvsem negativnih pojavov v zvezi z branjem, s tako imenovano bralno pismenostjo – nasploh in pri nas – se lotevajo številni strokovnjaki: bibliotekarji, literarni teoretiki, založniki, knjižničarji, knjigarnarji … Njihovo izhodišče je, da je branje pomembno in koristno; praktično vsi poudarjajo, da je nujno potrebno. Medtem ko nimajo zadreg pri pojasnjevanju vzrokov (novi časi, nove tehnologije, slabi učitelji …), so precej previdni pri nasvetih in rešitvah. Seveda je bistveno vprašanje, kaj ima človek od branja knjig.
Nekatere – sicer redke – odgovore bomo našli tudi pri slovenskih avtorjih. Tako beremo, da bralna pismenost usposablja za bolj kakovostno in uspešno življenje doma in v mednarodni skupnosti.[4] Branje naj bi spodbujalo radovednost, zanimanje za soljudi, za težave, probleme, in možnosti razreševanja … Medtem ko vizualni mediji (npr. TV) navajajo k pasivnemu sprejemanju, branje prispeva k razvoju jezikovnih zmožnosti. Meta Grosman trdi, da … so današnji mladi ljudje veliko bolj vešči pri razbiranju mimike obraza in gest, a hkrati manj razgledani na področju globljega miselnega dogajanja in upovedovanja čustvenih in drugih človeških izkušenj, za katero je potrebno jezikovno izražanje.[5]
Grosmanova podobno kot podpis pod imenom glavnega slovenskega dnevnika (Vedeti več, pomeni moč) meni, da je branje kot pot do znanja “učinkovito orodje moči”. In še:
Zaradi pomanjkljive bralne pismenosti pa učenci lahko zaostajajo tudi pri drugih procesih razvitejših jezikovnih dejavnosti: pri razčlenjevanju, razmišljanju, osmišljanju besedil in poglobljeni refleksiji.[6]
Sposobnost izražanja, artikuliranja lastnih doživetij oz. sposobnost za “pripovedno urejanje lastne izkušnje” spada med intelektualne odlike, ki v modernih in demokratičnih družbah prispevajo k “boljšim zaposlitvenim možnostim”. Tu se skriva pravi pomen ugovora stališčem, ki so se kdajpakdaj uveljavljala v Sloveniji, namreč: da ni važno, če je nekdo pismen, važno je, da je naš! Skrb za knjigo, za književnost, leposlovje in tiskano besedo – posredno in posledično pomeni skrb za upoštevanje pameti in kulture; to pa so tudi razlogi naših prizadevanj v zvezi s promocijo knjige doma in na tujem, recimo na knjižnih sejmih.
Dr. Dimitrij Rupel je sociolog, politik, diplomat, pisatelj, dramatik, urednik, publicist ter nekdanji zunanji minister.
[1] Glej Marshall McLuhan, Understanding Media, New York, Mc Graw-Hill, 1964.
[2] Glej Adam Garfinkle, “The Erosion of Deep Literacy”, National Affairs, Spring 2020.
[3] Prav tam.
[4] Meta Grosman, Razsežnosti branja – za boljšo bralno pismenost, Ljubljana 2006, str. 14.
[5] Prav tam, str. 20.
[6] Prav tam, str. 26.
