Piše: Gašper Blažič
Vse je enkrat prvič in tokrat sem se odločil za svojo prvo udeležbo na spominski slovesnosti v Kočevski Reki ob obletnici prvega javnega postroja prenovljene TO. Kočevska Reka je bila v soboto, 17. decembra 2022 skoraj tako zasnežena kot pred 32 leti, ko je na tem kraju predsednik tedanje osamosvojitvene vlade Lojze Peterle izrekel znamenite besede, da je zadišalo po slovenski vojski. In zanimivo, tudi v soboto se je po prizorišču Parka Manevrske strukture narodne zaščite, ki je tudi spomeniško zaščiten (čeprav za zdaj ne kaže takšne podobe), širila neka nenavadna vonjava, zaradi katere sem se spraševal, ali je to morda vonj po Slovenski vojski.
Na pot sem se sicer odpravil za avtobusom, ki ga je organiziral pokrajinski odbor VSO za Celje in je naredil kar konkretno dolgo pot od Celja preko Laškega, Hrastnika, Trbovelj, Zagorja, Trojan, Ljubljane in Ribnice vse do Kočevske Reke, kraja, ki je šele leta 1990 postal odprl za javnost. Pred tem je namreč skupaj z Gotenico veljal za »Mačkovo gnezdo«, kjer je na izpraznjenem območju, ki so ga nekdaj poseljevali nemški Kočevarji, veljala zapoved v treh besedah: »Nič ne sprašuj.« Na tistem območju se še vedno nahaja veliki bunker, nekakšen Crystal Peak slovenskega republiškega komunističnega vodstva, kamor bi se zateklo v primeru napada. No, krožila je govorica, da je ta bunker simbolno predstavil odpor slovenskih komunistov proti svojim beograjskim gospodarjem, a resnica je bila precej drugačna: specialnega zaklonišča ne bi bilo mogoče graditi brez privoljenja ali vednosti Beograda in vrhovnega jugoslovanskega komunističnega voditelja Josipa Broza-Tita. Res je sicer, da je bil »tovariš Matija«, še leta 1990 siva eminenca globoke države, neke vrste komunistični fevdalec, ki mu je Beograd pomenil manj kot denimo Stanetu Dolancu, a to seveda ne pomeni, da bi komunisti z nekim velikim veseljem zagnali projekt izgradnje slovenske države. Zaščitna brigada TO, ki je nekaj časa nosila ime celo po Edvardu Kardelju, je bila namreč namenjena predvsem varovanju republiškega vodstva v primeru napada sil Varšavskega pakta (po letu 1968, ko je brigada tudi nastala, v tistem času je sicer nastala tudi celotna TO po vseh jugoslovanskih republikah in pokrajinah kot nekakšna dopolnitev redne vojske JLA). Res pa je, da je iz omenjenega kočevskega gnezda izšlo kar nekaj oseb, ki so se maja 1990 aktivno upirale vnaprej pripravljenemu projektu razoroževanja TO. Prvi med njimi je bil Anton Krkovič, ki mi ga je veliko kasneje uspelo tudi osebno spoznati. In mi ni nikoli deloval kot politik. Niti kot gospodarstvenik. Zato me je leta 2021 presenetil podatek, da je kljub letom za upokojitev postal svetovalec na Gen I, ki ga je takrat kot predsednik uprave vodil Robert Golob, sedanji premier. In šele takrat sem se začel spraševati o t. i. »brigadirjevem misteriju«.
A če se nekoliko ustavim pri sobotnem dogodku: na avtobusu smo se spraševal, ali se bo Krkovič udeležil dogodka glede na turbolentno dogajanje zadnje dni. Kot so mi pojasnili, je v Poljče še prišel, vendar po koncu prireditve zelo hitro odšel. Na samem prizorišču je dejansko najbolj kričala njegova odsotnost, vendar je tistega dne manjkal še marsikdo: ni bilo denimo Janeza Janše, obrambnega ministra iz časa osamosvajanja (tistega dne je potekala seja Sveta SDS), opravičil se je tudi predsednik republike Borut Pahor, ki je organizatorjem poslal pismo, ki je bilo tudi javno prebrano. Prisotni pa so bili predsednik VSO Lojze Peterle, član predsedstva VSO Slavko Kmetič, pa tudi Igor Bavčar in Igor Omerza. Glavni govornik pa je bil Jelko Kacin, ki je bil v osamosvojitvenih časih najprej namestnik obrambnega ministra, nato pa minister za informiranje. V zadnjem času pa se je, tako kot že prej nekdanja velikaša LDS Dimitrij Rupel in Igor Bavčar, tudi on znova zbližal z nekdanjimi kolegi iz Demosa. Prav v času proslave je Slovenija obšla novica, da je Krkovič zapustil združenje VSO, kjer je bil celo podpredsednik. Kot je objavil Reporter, se je nameraval v Kočevski Reki sestati z Janezom Janšo, kar pa se ni zgodilo. Prav tako ga je zmotila izpostavljena navzočnost Jelka Kacina, ki naj bi odigral nenavadno vlogo pri ponesrečenem prebegu pilota helikopterja JLA Antona Mrlaka. A pravi razlog je bil verjetno v tem, da se je v zadnjem času v družbi kolegov iz VSO počutil osamljen in izoliran.
Za kar sicer obstaja dokaj utemeljen razlog. Zanj je namreč poskrbel kar Robert Golob sam, ko je v pogovoru za Pop TV izjavil, da mu je prav Krkovič odprl oči glede tega, kako razmišlja »druga stran«. V nasprotnem primeru Golob ne bi mogel postati premier – vsaj tako ga je bilo mogoče razumeti. Nakar so mediji objavili še Krkovičev odziv, kjer so izstopale besede, kako (še vedno) zelo ceni Goloba in njegovo etičnost. Kar bi se slišalo bizarno celo pred šestimi meseci, sedaj, v času afer, pa še toliko bolj. Simpatizerji slovenske pomladi pa, kot vemo, težko odpuščajo takšne prestope. Čeprav je v samem jedru nekoliko drugačen od prestopa Damirja Črnčeca in tudi od nedavnega obrata članice programskega sveta RTVS mag. art. Alenke Gotar.
Zakaj se je Krkovič odločil sprejeti vlogo svetovalca pri Golobu v Gen I, verjetno vesta le onadva. Se pa tu pozna, da je bil Krkovič presenetljivo iskren. Z izjavami v zadnjem času je na kocko postavil vse, kar je v zadnjih treh desetletjih gradil, kar po drugi strani pomeni, da po duši nikoli ni bil politik, ki bi pragmatično izbiral besede. V sedanjih okoliščinah namreč hvaljenje Goloba pred občinstvom, ki je že tako razjarjeno zaradi potez sedanje vlade, pomeni dobesedno draženje bika z rdečo cunjo. Tu se seveda postavlja vprašanje, s kakšnimi interesi je Golob vzel Krkoviča pod svoje okrilje. Morda se je Golob držal znanega reka iz Svetega pisma o miselnosti »otrok tega veka«, naj si prijatelje pridobivajo s »krivičnim mamonom« (tj. nagrabljenim denarjem), da jih bodo sprejeli v svoja bivališča.
Vendar pa obstaja možnost, da bo Golob tudi sedanje poskuse discipliniranja s strani svojih botrov preživel. Spomnimo: ko je vlado vodil Janez Drnovšek, mu je tedanji predsednik republike Milan Kučan kar nekajkrat dal vedeti, da je on glavni gospodar. In če je premier začel malo preveč po svoje, so začeli sindikalisti dvigovati glave, kar je bilo dovolj, da je »Drni« v nekaj dneh umiril svojo samovoljo in je bilo spet vse v najlepšem redu. Če bi Golob sedaj šel do konca v svoji samovolji, bi s tem pokazal, da je povsem neinteligenten. Njegov padec pa ne bi pomenil padca tranzicijske vlade, saj bi ga verjetno nadomestili z novim »novim obrazom«. Verjetno takšnim, ki bi imel bistveno večje možnosti preživetja. Drnovšek denimo je znal igro peljati tako, da je druge okoli sebe skregal med seboj, kot znajo povedati viri iz njegovega domačega Zasavja. Takšen način je uporabljal tudi v koaliciji in s tem zmagoval kot tisti »tretji«, ki pridobiva tam, kjer se prepirata dva.
A za Krkoviča bi morebiten Golobov padec pomenil odhod v popolno politično izolacijo. Kot rečeno: pomladna srenja takšne obrate težko odpušča. Njegov izstop iz VSO je sicer po eni strani razumljiv, a izključil se je v prvi vrsti predvsem sam. Težko bo namreč pojasnil, kako je lahko po prihodu iz zapora zaradi politično motiviranega sodnega procesa postal podpornik tranzicijskega rablja Razen če se v tem misteriju skriva zanka, ki je ne vidimo.
Kot sem že omenil, sem se s Krkovičem že srečal in ga tudi intervjuval. Osebno ga ne bi ignoriral, če bi ga spet srečal – njegova vloga pri izgradnji slovenske obrambe pač nikoli ne zastara. A če bi želel javno spregovoriti o tem, kar se z njim dogaja v zadnjih dveh letih, bi verjetno moral odgovoriti na precej neprijetnih vprašanj. Verjamem, da ima pogum, da bi to naredil. In kakor vemo, prihodnost pripada pogumnim.
