Piše: dr. Matevž Tomšič
Glavna značilnost pravkar minulih predsedniških volitev je, da na njih ni bilo kakšnih posebnih presenečenj. Večje število kandidatov je sicer pripomoglo k večji dinamiki, kot smo jo lahko spremljali pred petimi ali desetimi leti.
Dogajali so se tudi določeni preobrati, ko so se nekateri kandidati, za katere se je zdelo, da imajo dobre možnosti za uspeh, dokaj kmalu umaknili iz volilne tekme (to še posebej velja za kandidatko največje vladne stranke Marto Kos). Na koncu pa se je vse vendarle izteklo po pričakovanjih – tako v prvem kot v drugem krogu. Najprej je Anže Logar izkoristil gnečo na levem polu in odnesel relativno zmago, a mu to na kancu ni prineslo predsedniškega položaja. Kot je bilo mogoče predvideti, se je večina glasov tistih kandidatov, ki se niso uvrstili v drugi krog, prelila k Nataši Pirc Musar.
Položaj predsednika države ostaja tako še naprej v rokah leve politične opcije. Če v primeru zmagovalke volitev sploh lahko govorimo o pravi levičarki. Je namreč značilna predstavnica postkomunistične elite, se pravi skupine, ki se je okoristila v netransparentnih in pogosto sumljivih postopkih privatizacije nekdanje skupne lastnine. Zelo poveden je bil njen volilni slogan »Za nas«. Z oznako »nas« je tukaj mogoče razumeti omenjeni krog privilegirancev, katerih interese je treba zaščititi.
Zato je bilo kar komično opazovati, kako so bili tisti, ki imajo polna usta enakosti, socialne pravičnosti in delavskih pravic, primorani podpreti osebo, ki – skupaj s svojim možem – tako rekoč pooseblja tajkunski kapitalizem. Tisti, ki so jo še pred prvim krogom volitev obtoževali, da je eksponentka tranzicijskega kapitala, so to čez noč pozabili in ji izrazili podporo, samo da ne bi zmagal »janšist«. Tudi osrednji mediji so hitro »obrnili ploščo« in se postavili na njeno stran. Tako sedaj tisti, ki so še pred mesecem dni besno udrihali čez njo, njeno zmago slavijo kot zgodovinski dogodek.
Levica, ki je na začetku predsedniške kampanje delovala precej razdrobljeno, se je na koncu poenotila. Kot vselej doslej. Očitno je bilo sicer, da Nataša Pirc Musar za mnoge na tem polu nikakor ni idealna izbira. Velja namreč za precej nekonvencionalno osebo, ki je v preteklosti že kdaj prišla navzkriž tudi z določenimi levimi krogi. Zdajšnji vladajoči koaliciji zato ni bila pogodu, tako se je na vso moč trudila v drugi krog spraviti svojega kandidata Brgleza. Celo glavna siva eminenca slovenske tranzicijske levice, nekdanji predsednik Milan Kučan, je precej kolebal glede njene podpore (najprej jo je podprl, pa se potem distanciral in je na koncu vrnil k njeni podpori). A so na koncu glavni igralci ugotovili, da morajo vse sile vložiti v to, da predsednik države ne bi postal nekdo iz »napačne« politične opcije. Ta položaj vendarle ni tako nepomemben, saj njegov nosilec predlaga v izvolitev določene ključne ljudi (denimo ustavne sodnike). Zato mora biti na tem mestu prava oseba, ki bo skrbela za to, da interesi tranzicijskih omrežij ne bodo ogroženi.
V boju proti Anžetu Logarju je levica ubrala zelo preprosto, a preverjeno strategijo. Ves čas so ga skušali enačiti z Janezom Janšo in stranko SDS. Računali so namreč na vnovično aktivacijo protijanševskega sentimenta. Ta sicer ni bil tako izrazit kot na državnozborskih volitvah, a je vseeno zadostoval za to, da se je preprečila njegova izvolitev.
Položaj predsednika države ostaja za desni pol slovenske politike še vedno neosvojljiva trdnjava. Vendar je Anže Logar vseeno dosegel dokaj dober izid. Ne samo da je dobil večjo podporo kot katerikoli politično soroden kandidat pred njim, podprl ga je precej večji delež volivcev kot vse stranke desnega pola skupaj na zadnjih parlamentarnih volitvah. To pa je nauk, ki ga bo politika na tem polu morala razumeti.
