Zadnje čase lahko beremo precej novic o dogajanju na Hrvaškem. In to nič kaj lepih. Gozdni požari, ujme, tri smrtne žrtve tujcev na morju (med njimi tudi Slovenec), umor Nemca v Istri. In še in še.
A tudi če tega ne bi bilo, bi verjetno brali predvsem o visokih cenah, neprijaznosti in nekonkurenčnosti hrvaškega (morskega) turizma. Pa seveda o bizarnih prijemih, denimo s kasiranjem za sončenje na določenem teritoriju. In seveda o tem, da je na Hrvaškem vse prazno. No, pogled na mejne prehode v zadnjem času to demantira, saj je naval na Hrvaško precejšen, zlasti na mejnem prehodu Gruškovje. Kajti vsi tisti, ki so šli čez mejo, verjetno niso šli na dopust v Bosno ali v Srbijo – ali pač? In verjetno so si vsaj prebivalci krajev ob meji zaželeli, da bi tudi Hrvaška pristala v schengenskem območju. Po zadnjih podatkih izpolnjuje pogoje za to, čeprav bodo pri nas rekli, da ni res, češ ne spoštujejo arbitraže in omogočajo neoviran prehod migrantov v Slovenijo. Tako kot so leta 1991 puščali agresorske tanke. No ja, to je storila Tuđmanova oblast, medtem ko so se prebivalci goloroki zoperstavili enotam JLA, ki so iz garnizij na območju Hrvaške prodirali na slovenska ozemlja.
O tem, ali iti na morje na Hrvaško ali ne, se mi ne da razpravljati. Vsak se naj odloči sam. Verjamem sicer, da je med Slovenci precej takšnih, ki bi se dopustu na Hrvaškem odrekli iz načelnih razlogov – največkrat političnih. Številni pa tudi iz ekonomskih, češ da lahko za isti znesek drugje dobijo več. Čisto možno, a vse je stvar okusa in pričakovanj od dopusta. Denimo, midva z ženo sva bila na dopustu že junija, deset dni sva preživela v zelo solidnem apartmaju na otoku Lošinj v zelo lepem in mirnem okolju, cena nočitve pa je bila 40 evrov. Kar je seveda predsezonska cena in verjamem, da bi sredi glavne sezone verjetno plačala precej več. Ker sva kuhala sama (kar nama ustreza), nisva potrebovala veliko. Največ pa nama pomeni dokaj pristno naravno okolje, ki vključuje veliko zelenja in sence. Zato se nama je cena zdela sprejemljiva.
Nasploh se mi zdi pritoževanje zaradi visokih cen anahronizem. Gre namreč za relikt socializma, za težnjo po regulaciji cen. Kot je znano, ima Hrvaška zelo dober geostrateški položaj znotraj Evropske unije, saj je po razdalji dokaj blizu zahodno-evropskim državam, dosegljiva z osebnim avtomobilom in s solidnim avtocestnim omrežjem, predvsem pa z obalo in otoki, s katerimi je lahko prvovrstna turistična destinacija za morski turizem. Torej nekakšna evropska Florida. Zato lahko ta položaj dobro izkoristi. Veliko število zasebnih apartmajev pomeni večjo konkurenco in s tem posledično nižje cene, jasno pa je, da je veliko odvisno od povpraševanja. Res pa je, da je trg na področju turizma nekoliko problematičen, ker gre za sezonsko oblikovanje cen, to pa pomeni, da lahko določene »motnje« že v teku sezone povzročijo upad povpraševanja. Na Hrvaškem se je to zgodilo zaradi nepričakovanega višjega števila razpoložljivih enot za nastanitev (notranji dejavniki), pa tudi zaradi ugodnih ponudb v drugih državah (zunanji dejavnik). To pa pomeni, da bodo ponujene cene v prihodnji sezoni nekoliko nižje. Čisto za primerjavo: če se odločite za letovanje pred t. i. visoko sezono (denimo junija, ko je vreme povsem poletno), lahko plačate precej manj kot pa denimo na vrhuncu sezone. To velja za apartmaje na prostem trgu, medtem ko boste pri sindikalnih počitniških enotah, če boste šli na počitnice junija, v primerjavi z visoko sezoni prihranili zelo malo, pa še marsikateremu »bombončku«, ki ga sicer ponudi zasebni ponudnik, se boste morali odpovedati.
Razumete, o čem govorim? Poskusite primerjati njihove cene s cenami maloštevilnih nastanitev ob slovenski obali plus vse stroške morebitnega letovanja v Portorožu, ki nudi marsikaj, to je treba priznati. In še en namig: plaže na Hrvaškem so večinoma zastonj, v Sloveniji pa je to vedno redkejši pojav. Poskusite spiti kavo na Bledu in njeno ceno primerjate z enako kavo (tudi po kvaliteti) v kakšnem zakotnem vaškem lokalu. To je pač »davek na turizem«. Sedaj pa si predstavljate, kaj bi nastalo, če bi denimo hrvaška vlada administrativno omejila cene nočitev v apartmajih – verjetno bi se ponudba precej zmanjšala, najbolj pa bi bili oškodovani potrošniki.
Kar se mene osebno tiče, se bom na Jadran še vrnil. Seveda tako, da bom navezal stik s ponudnikom nastanitve direktno in se sam odločil, ali je ponudba glede na ceno zame dobra ali ne. Tu pač velja zakonitost trga. Verjamem sicer, da moja izbira marsikomu ne bo všeč (in to predvsem iz načelnih oz. političnih razlogov), ampak zaradi tega pač ne bom hodil v Egipt ali Tunizijo. Tistim, ki bi šli tja, pa tega ne branim. Vsak naj se odloči sam. Vseeno pa ugotavljam, da ne znamo živeti brez Hrvaške, bodisi tisti, ki hodimo tja na dopust, bodisi tisti, ki tja ne bi šli za nobeno ceno. Takšne so pač naravne danosti Slovencev – če sem malo sarkastičen: sosedov si pač nismo izbrali sami, še zlasti pa ne takih, ki imajo v mentaliteti vgrajeno »pravaško« tradicijo.
