Ko se je sedanji predsednik republike pred dvema letoma potegoval za drugi predsedniški mandat, je vedel, da ko bo izvoljen, nima več česa izgubiti. Sam pa sem se takrat spraševal, kaj predstavlja njegova »normalnost«, vsaj ob primerjavi z njegovim tedanjim tekmecem, ki je bil v tistem času še kamniški župan, sedaj pa je predsednik vlade. In v svojih stališčih precej bolj dogmatičen od predsednika republike.
Tako kot volitve slovenskega člana jugoslovanskega predsedstva pred tremi desetletji (Janez Drnovšek vs. Marko Bulc) so bile tudi zadnje predsedniške volitve dejansko bolj neke vrste referendum, ki je preverjal razpoloženje Slovencev. Borut Pahor, nekdaj perspektiven kader v ZKS, ki bi v primeru, če bi se stari sistem obdržal, skoraj zagotovo prevzel visoko funkcijo, se zdi tudi v očeh tistih, ki nasprotujemo mafijskemu režimu in komunizmu nasploh, neke vrste otok normalnosti. Torej neke vrste normalen in evropsko usmerjen levičar in za razliko od večine svojih kolegov tudi pravi demokrat. Zato se je zdelo logično, da dobi glasove tudi od tistih, ki se sicer ne strinjajo z njegovo opcijo. No, vsaj na zunaj je tako izgledalo.
Priznati je treba, da si Pahor sicer upa kar dosti. Poimenovati eno od dvoran na sedežu predsednika republike po pravkar umrlem nekdanjem članu predsedstva RS Ivanu Omanu je zagotovo drža normalnosti. Nedavno ga je trdo jedro tranzicijske levice naskočilo kar z grožnjo ustavne obtožbe, ker je z javnimi stališči menda ogrozil vstop Turčije v Evropsko unijo. Včeraj pa je obiskal še srečanje katoliške mladine v Stični, kar se ni zgodilo prvič. Skratka, če povzamem nekdanje geslo največjega slovenskega časopisa: samostojen (in demokratičen) predsednik za samostojno in demokratično Slovenijo.
Vendar je prelepo, da bi bilo res. 99,9 odstotka državljanov in državljank Slovenije se niti ne sanja, kakšna ozadja imajo številni obiski tujih državnikov pri nas (no, ali pa Pahorjevi obiski v tujini). Nedavno je Pahor gostil indijskega predsednika, nato pa obiskal Švico, kar ima tudi svoje zakulisje, saj so tovrstni obiski v funkciji varuha »svetega grala«. Sicer pa, kaj sporoča obisk predsednika republike na srečanju katoliške mladine v Stični? Predvsem to, da je Slovenija – kljub vsem težavam – vendarle normalna in demokratična država. Vsaj tako jo verjetno dojema množica obiskovalcev srečanja v Stični. No, tudi prejšnji predsednik republike Danilo Türk je malo pred iztekom svojega prvega mandata, ko je že iskal zaledje za zmago v drugem krogu, obiskal neko vseslovensko prireditev katoliških skavtov. Ko sem to dejanje javno problematiziral, je bil eden od odzivov iz katoliških krogov naravnost srhljiv.
Osebno že nekaj časa govorim in pišem, da je Slovenija zelo daleč od normalnosti in demokratičnosti. Zelo zelo daleč! Pa čeprav sem se s takšnim pisanjem dobesedno zasral jedru slovenskih katoliških izobražencev (no, vsem verjetno ne, vsekakor pa tistim, ki jim takšna nenormalnost ustreza, saj na račun svojega statusa v »novem razredu« po Đilasu ter preteklih zaslug pri potuhnjenem sodelovanju z Udbo sedaj zelo dobro živijo in jim »biznis odlično laufa«). Noben obisk predsednika republike tega dejstva ne more zanikati. Pa čeprav bodo mnogi nasedli tovrstni simulaciji normalnosti in bodo sedaj govorili, češ da je protest, ki je napovedan za 10. oktober, povsem nepotreben, saj je Slovenija vendarle normalna.
Iz tega stališča je Borut Pahor dejansko odlično sredstvo nomenklature. Slednja ga uporablja kot sredstvo hibridne vojne proti lastnemu ljudstvu, ki potrebuje opij »kruha in iger«. Pri hibridni vojni je človek vedno sredstvo – pa naj bodo to migranti ali pa razvpita najstnica Greta. Pri nas to vlogo igra Pahor, ki mu je treba priznati, da je pač velik džentelmen, a prav v tej džentelmenski drži se skriva past. Tudi Kučan je znal zavzeti zelo džentelmensko držo. Sedaj mu to ni več potrebno. Pač pa lahko Pahorju vsake toliko časa navije ušesa s pomočjo psov, ki jih spusti z verig (tokrat jih je bilo 28), a dokler bo Pahor koristen, bo ostal na položaju. Ko se mu bo iztekel mandat, bodo pač morali najti novega lakaja. Saj veste, tudi Udba in KOS sta po metodi korenčka in palice vedno pošiljala na zasliševanje par uslužbencev – eden je bil prijazen, drugi pa žleht. Še pomnite KOS-ovski par Emin Malkoć-Aleksandar Vasiljević leta 1988?
