Te dni smo lahko v medijih zasledili precej pretresljivo zgodbo o tem, kako se je predsednik republike Borut Pahor opravičil družini Hudnik za dolgotrajno vračanje dostojanstva, kot je v naslovu zapisala Slovenska tiskovna agencija. Predsednik republike je namreč sprejel predstavnike družine, ki je po več kot sedemdesetih letih končno lahko opravila pokop pobitih svojcev. Deset članov omenjene družine so komunistični partizani umorili novembra 1942, enega pa tik pred koncem vojne. Preživela sta le sin Alojz in hči Marija Veronika, njunega očeta pa so posthumno razglasili za narodnega izdajalca ter mu zasegli vso premoženje.
Pred tremi leti so posmrtne ostanke pobitih članov družine izkopali v polhograjskih gozdovih, nedavno so dobili svoj zadnji dom na domačem pokopališču. Šele januarja letos pa se je končala tudi sodna kalvarija, ki je prinesla zadoščenje – dokončno rehabilitacijo. »Sredi strašne svetovne morije je tujec položil roko nad naš narod in še brat nad brata Slovenca. Vse to je med vojno in po njej zaznamovalo vašo družinsko usodo, usodo našega naroda in vseh nas,« je po poročanju STA dejal Pahor. Alojz Hudnik se mu je zahvalil za sočutje in opravičilo, ki “zdravi rane”, saj sta s sestro sta po njegovih besedah kot otroka zaman iskala sočutje. Žarek upanja pa je posijal, ko je našel grob očeta in domačih, je še povedal. Pokojnim so tako uresničili pravico do spoštljivega zadnjega počitka. A v jamah in gozdovih še številne čaka, da se kdo spomni nanje, je še opozoril Alojz Hudnik.
Tako nekako bi se glasil povzetek pretresljivega srečanja v prostorih predsednika republike. Marsikdo bi dejal, da smo končno dobili civiliziranega predsednika, ki mu ni vseeno za pobite. Zagotovo je res, da se Pahor v tem smislu obnaša precej drugače kot njegov neposredni predhodnik dr. Danilo Türk.
A Pahorjevo opravičilo ima hkrati tudi svoje temne sence. Poglejmo.
Prvič, urad predsednika republike je ta sprejem organiziral tako rekoč neposredno pred parlamentarnimi volitvami, ko so razmere v državi že zelo napete. Ni povsem jasno, ali se je Pahor za to potezo odločil sam ali pa so mu tako svetovali drugi. Dogodek sam po sebi nima opravka s strankarsko politiko, a vseeno ne gre spregledati, da je bil Pahor v preteklosti petnajst let predsednik Socialnih demokratov (sprva Združene liste socialnih demokratov), neposredne pravne naslednice ZKS oz. KPS, ki je na slovenskih tleh izvajala komunistično revolucijo, ena od posledic revolucije pa je bil tudi poboj družine Hudnik. Kdor namreč spremlja soočenja strank, ne more spregledati dostikrat pokroviteljskega nastopanja sedanjega predsednika SD Dejana Židana, ki ima Pahorja še vedno za »svojega človeka«. Zato obstaja velika verjetnost, da bi bilo lahko pietetno srečanje po svoji časovni umestitvi hitro zlorabljeno za namene, ki s pieteto nimajo nobene zveze.
Drugič, ni povsem jasno, v čigavem imenu se je opravičil predsednik Pahor. V imenu države ali stranke, ki ji je pripadal? Povsem drži, da postopki pri rehabilitaciji tistih, ki jih je revolucionarno sodstvo oropalo dostojanstva, trajajo nenormalno dolgo – posmrtni ostanki mnogih žrtev so večinoma še vedno na komunističnih moriščih. Tudi na to dejstvo je opozoril sam Alojz Hudnik na sprejemu pri predsedniku republike. In ima prav. Država je torej odgovorna, ker ni poskrbela, da bi bili obsojenci z montiranih komunističnih kvazisodnih procesov avtomatsko rehabilitirani. Še manj pa, da bi krivci za komunistični genocid sedli na zatožno klop in da bi parlament javno obsodil tudi komunistični režim, tako kot so to storile mnoge države nekdanjega vzhodnega bloka. Nič od tega se ni zgodilo. In prav v tem grmu tiči zajec – v medijskih poročilih v zvezi s Pahorjevim sprejemom ni nikjer omenjeno, kdo je bil morilec družine Hudnik. Če konkreten storilec ni znan in ga verjetno ni več med živimi, pa je jasno, kateri strani je pripadal tisti, ki je moril. Zanimivo, da poročilo STA samo hladnokrvno navede: »Deset članov družine je bilo umorjenih novembra 1942, eden pa tik pred koncem vojne.« Razumete poanto? Vse je napisano v pasivu: »bili so umorjeni«. Nič o tem, kdo jih je umoril. Bog ne daj, da bi omenili partizane. Torej, govori se samo o žrtvah, nič o storilcih. Morda bi lahko predsednik Pahor povprašal Janeza Zemljariča, kaj meni o spravnem procesu?
In tretjič, kar smo že nakazali v prejšnjem odstavku: v tem primeru imamo opraviti z z(Z)ločinom brez zločinca. Priča smo anonimizaciji, izbrisu odgovornosti, kar pomeni tudi brisanje resnice. Brez nje pa ni mogoče priti do sprave. Tu bi se veljalo vprašati tudi o stopnji odgovornosti Republike Slovenije, kajti tranzicijska levica ves čas poudarja kontinuiteto sedanje države s prejšnjo, totalitarno. Po drugi strani pa v primeru, ko nekdo poziva k ukrepanju (denimo evropski poslanec dr. Milan Zver, ko je predlagal postavitev obeležja žrtvam komunizma v Evropskem parlamentu), premier v odstopu dr. Miro Cerar zagovarja stališče, da Slovenija s tem nima nič. A minimalna dolžnost vsake formalno demokratične države je vsaj ta, da obsodi totalitarni režim in poskrbi za čimprejšnjo popravo krivic, ne pa da morajo svojci žrtev sami vlagati pobude in se dolga leta mučiti z dolgotrajnimi sodnimi postopki. In če smo že pri tem, kdo naj se opraviči – morda bi morala to storiti Zveza združenj borcev za vrednote NOB, saj so bili Hudnikovi pobiti prav zaradi teh »vrednot«, ki jih ZZB sedaj naglas oznanja in hkrati grozi nasprotnikom. Če je Pahor z opravičilom torej mislil resno, bo vsaj od sedaj naprej bojkotiral vse borčevske mitinge in proslave. In če tega ne bo storil, potem je svoje opravičilo izrekel s figo v žepu, zaradi večje všečnosti ljudem – in mnogi so temu vtisu nasedli.
Je Pahorjevo opravičilo torej res velik korak za slovenstvo? Lahko rečemo, da je velik korak toliko, kolikor je bil velik korak stisk roke med Milanom Kučanom in nadškofom dr. Alojzijem Šuštarjem v Kočevskem Rogu sredi leta 1990, zaradi česar je prva javna spominska slovesnost za pobitimi žrtvami revolucije postala »spravna«, čeprav ni prinesla sprave. Za spravo je pač potrebno nekaj več. Primer sprave si lahko pogledate v reviji Družina in življenje (2018/3) in sicer z zgodbo na strani 24…
