Piše: dr. Štefan Šumah
Dobro se spomnim, kako sem leta 2008 kot razvojni tehnolog sodeloval pri projektu Biobojler, kjer smo za neko avstrijsko podjetje, ki se je ukvarjalo z razvojem kurjenja biomase, razvijali rešetke za kurišče.
Veste, Avstrijci so izračunali, da se v krogu 10 kilometrov od središča mesta z 10.000 prebivalci nabere dovolj biomase (med to so uvrstili vse, kar so komunalna podjetja zbrala med zbiranjem »zelenih odpadkov«: zeleni odrez, pokošeno travo, slamo in drugi odpad z njiv …), da lahko le ob minimalnem dodajanju sekancev s kurjenjem te biomase zagotovijo dovolj toplote in tudi tople vode za celotno mesto čez vse leto. Od tega je minilo že kar precej časa, vendar sem skozi svojo nadaljnjo delovno kariero spoznal, da je biomasa edina pot k čim večji energetski samostojnosti Slovenije in tudi danes mi ni vseeno, ko vidim, kako romajo traktorji in tovornjaki, napolnjeni s sekanci, čez mejo v Avstrijo (živim namreč blizu meje).
V Sloveniji je veliko strnjenih naselij (večjih vasi in manjših mest), kjer bi brez težav izvedli daljinsko ogrevanje z biomaso. Pa vendar je tega zelo malo oziroma skoraj nič. Do vsake večje vasi ali manjšega mesta pa je seveda napeljan plinovod. Ja, plin je bil poceni! Je bil in mogoče bo spet, vendar pa močno dvomim, da bodo padle cene na raven izpred leta ali dveh.
Poraja pa se vprašanje, zakaj se na račun biomase tako forsira plin, ki pogosto povzroča energetsko odvisnost (posledično pa tudi politično) od držav izvoznic. Podobno vprašanje se poraja tudi glede forsiranja sončnih elektrarn s strani sedanje vlade, saj sončne elektrarne prav tako ne zagotavljajo energetske neodvisnosti, so nezanesljive, relativno slabo učinkovite, preveč podvržene vremenskim vplivom, in če upoštevamo pri izračunu odtisa CO² tudi njihovo izdelavo (predvsem pridobivanje potrebnih surovin za izdelavo sončnih elektrarn), pa kar nenadoma niso več okolju tako prijazne (večino njihovih delov pa itak delajo na Kitajskem, kar znova povzroča odvisnost od druge države).
Odgovor na obe vprašanji je lahko samo eden: PREMAJHEN ZASLUŽEK ZA VSE INTERESNE SKUPINE V SLOVENSKI ENERGETIKI. Plin prihaja od daleč, potuje prek več držav. Plinovod je drag, gradijo ga gradbinci in strojniki, plin distribuirajo rfazlična energetska podjetja, v vseh fazah pa so poleg tudi različni »lobisti«, posredniki in špekulanti. Pri sončnih elektrarnah je podobno, deli prihajajo od daleč, potrebnih je cel kup različnih dovoljenj in soglasij, podeljujejo se različne subvencije … Vsi torej dobro zaslužijo in so zadovoljni, denarci pa lahko odtekajo tudi v zasebne žepe … Masla je dovolj, da si lahko vsi na debelo mažejo kruh. Potrošniki pa to plačujemo in smo tiho ali pa »bentimo« brez vsakega učinka, saj se nam niti sanja ne, na koga natančno naj bomo jezni.
Pri biomasi pa je malo drugače; biomasa je okoli nas, na dosegu rok! Kmet jo dostavi direktno v kurilnico in ne potrebuje nobenega posrednika, tako posledično tu ni prostora za različne špekulante, posrednike in lobiste, saj je pot prekratka. Denarni tok je veliko manjši in laže sledljiv, saj poteka običajno samo v eni državi. No, v tem primeru pa je samo kruh, kruh z malo masla, kar pa ni v interesu različnih energetskih lobijev, ki v primeru plina ali sončnih elektrarn lahko kar krepko služijo. Zato tudi forsirajo plin in sonce! Za potrošnike jim je vseeno, nanje gledajo le kot na molzne krave. Briga jih za energetsko neodvisnost države, zanje je pomembno le, da si napolnijo svoje žepe.
Vendar pa bo morala Slovenija, če bo hotela postati energetsko čim manj odvisna od tujine, izkoristi svoje lastne potenciale, med katerimi je zagotovo tudi biomasa, saj je Slovenija po pogozdenosti tretja država v Evropi. Mnoge evropske države nam to zavidajo, mi pa tega ne znamo izkoristi. Morda pa samo (pod močnim vplivom energetskih lobijev) tega niti nočemo?
