S komunisti so pač težave. Belorusijo sem si za več mesecev ogledal že med študentsko izmenjavo. Bilo nas je osem: ena dama, danes glavna profesorica v Filadelfiji, in sedem zvečine bradatih palčkov. Za šefa pa smo imeli knjižničarja brez diplome, saj noben profesor ni hotel z vlakom v Minsk niti po naključju.
Obisk so nam vrnili pod vodstvom rektorja univerze iz Minska in poglavitnega profesorja. Pred Lvovom smo se čudili prekladanju vagonov z evropskih na ruske nekaj centimetrov širše tračnice, ki naj bi se na ovinkih iztirile in zavrle nov nemški napad. Skozi okna smo si ogledovali sovjetske čudeže in v šali govorili, da gre za Potemkinove vasi.
Od Lvova do Minska
V Lvovu nas je pričakal Volodja, šef fizike na univerzi v Minsku; začel je žlobudrati v angleščini, a smo ga soglasno spontano prekinili, da se mi Slovani pač ne bomo pogovarjali v tujih jezikih, ampak po rusko. Čeravno nismo znali prav veliko ruščine, tako da je Primorec Igor na ruski pisalni stroj kmalu natipkal pismo svoji punci pod naslovom »Piščem Ti Pismo«, saj ni vedel, da majhna črtica pod grabljastim ruskim š pomeni šč. Lvov je prav podoben Ljubljani: na hribčku grad in polno starinskih bajt. Med čakanjem na vlak za Minsk smo prtljago spravili v skupni peronski sef in se posamično odpravili na pohajkovanje po mestu. Ko smo se znova dobili, je bil visokorasli plavolasec Igor v najkrajših mogočih hlačah videti povsem povožen. »Kaj te je doletelo, poba?« Odmahnil je z roko: »Za prvim vogalom sta me odstopila dva mladca in mi ponudila celo goro denarja za moje kavbojke. Seveda sem stopil vstran, jih slekel, in obogatel. A kaj ko me nato frdamani Sovjeti v teh oblačilih niso hoteli spustiti v nobeno gostilna za kosilo!«
Minsk je bil naslednja postaja: med drugo svetovno vojno povsem porušeno mesto, baje je obstala ena sama koča. Tako so ga zgradili na novo s širokimi cestami vzdolž vetrov. 50 km severno od Minska je pokopališče v vasi Hatin: grobovi niso počivališča posameznikov, temveč naselij, ki so jih uničili Nemci. Vsako 30. sekundo zazvoni navček pri drugi v trpek spomin. Seveda so vsakega Vzhodnega Nemca ali Nemko peljali najprej tja, da bi ubožcem dali vetra.
V znamenju Stalina
Za delo so nam odredili tovarno števcev. Soglasno smo se uprli, češ da smo sami einsteini in cvajsteini, tako da seveda tako pritlehno delo ni za nas. Malce so zmajevali z glavami, končno pa le nismo delali nič razen pohajkovanja, nekaj dni pred koncem pa smo kljub temu prejeli toliko rubljev plače, da smo se kar obmetavali z njimi in se fijakali s taksiji po Minsku. Več taksistov je imelo Stalinovo sliko na ogledalu. Dotlej smo mislili, da je stalinizmu odklenkalo že pred desetletji, zato smo taksiste previdno povpraševali, ali niso morebiti Gruzijci. »Seveda ne!« so povedali, »Nemce smo premagali ob vzklikih Za Stalina, Za domovino (rodino); tega pač ne gre pozabiti. Res, tudi moj dedek je po sporu s Stalinom tiho omenjal, da so Rusi vendarle naši slovanski bratje; oče pa je našim kolegom iz Minska ob vrnjenem obisku med pobiranjem jabolk v mojem sadovnjaku vrtel junaške pesmi »Stalin, naša slava« na 76 obratov s pripombo: »To so pesmi moje mladosti.« Gruzijce smo imeli tudi sicer radi zavoljo posrečenih glasbenih gruzijskih filmov in smo na vsak način hoteli iz Minska na izlet v Gruzijo, kjer je vino najboljše. Letališče je bilo kot čebelnjak: več poletov kot avtobusov na ljubljanski postaji. Rezervirali smo si vozovnice, a na univerzi so Belorusi zmajevali z glavami, čeravno niso rekli ne.
V knjigarnah ni bilo beloruskih knjig, še ukrajinska komaj kje. Pojasnili so nam, da je beloruski jezik stvar preteklosti skozi pesem »Moj adres ni ne dom, ne ulica, moj adres je Sovjetska zveza.« Še pesem Rumena podmornica so predelali v poveličevanje sovjetskega topništva, ki bo vsak čas premagalo Američane. Malce smo jim verjeli, ko pa so namignili, da bo tudi ukrajinski jezik kmalu nadomestila ruščina, se nam je zadeva zdela že malce pretirana, a nismo oporekali naglas.
V Moskvi s »spremljevalci«
Med izletom v Moskvo so nam dodelili nekega možakarja KGB z univerze. Najprej nam je povedal, da je Tito prav sedaj na obisku in nam bo preskrbel prve vrste, da mu bomo lahko mahali. Precej zgroženi smo mu na vse mile viže tvezili, da Tita doma vidimo vsak drugi dan in imamo v Moskvi toliko opravkov, da ne gre izgubljati časa z njim. Malce ga je poparilo, a je požrl cmok. Naslednji dan nam je ves vesel sporočil, da nam bo kot visokim obiskovalcem iz tujine omogočil ogled Lenin-Stalinovega mavzoleja na Rdečem trgu mimo vrste, ki se je sicer vlekla kilometre naokoli. Tu pa si že nismo upali reči ne. Ko se je odpravil, da uredi stvar, in nam zabičal, naj bomo tam čez dve uri, nas pač ni bilo še nekaj ur pozneje: malce je rjovel in psoval, a ta neljubi kelih je vendarle šel mimo nas.
Vajeni trpljenja in discipline
Sicer so bile vrste povsod. Če si videl ljudi, ki so stali v vrsti, si se pametno v vrsto postavil še ti, ne da bi prej vprašal, kaj pravzaprav prodajajo na začetku vrste. Če si šel najprej pobarat trgovce, za kaj gre, si se preveč zamudil, tako da bi zadeva utegnila biti že razprodana med tvojim čakanjem v vrsti. Mnogih stvari je v trgovinah pač občasno zmanjkovalo, od čokolade do toaletnega papirja, vendar trgovke nikoli niso rekle, da tega nimajo, temveč so uporabljale izraz bivaet v smislu, da po navadi je, a trenutno ni. Prostorne trgovine s kruhom so večinoma prodajale le eno vrsto kruha, zato pa so se ponašale s tisočerimi napisi o kruhu kot našem največjem bogastvu. Minsk je bil vajen trpljenja in discipline, Aleksander Lukašenko je le pika na i. Ukrajinci, o katerih mi je pozneje razlagal tedanji kijevski nuncij Ivan Jurkovič, so povsem druge, bolj divje kozaško-uskoške baže, pripravljeni prodati spomenike svoje zmage proti Nemcem najboljšemu ponudniku. Jurkovič je bil pred Kijevom nuncij v Minsku, kjer sva se dogovarjala za fotografiranje groba graditelja ljubljanskega prekopa Gabrijela Gruberja, ki je višek svoje kariere dosegel prav v beloruskem Polocku, kjer je tudi pokopan.
V Minsku se je popivalo po parkih, kjer je bilo kar nekaj rokovskih koncertov. Dekleta so nas najprej spraševala, ali se znamo pretepati. To se nam je zdelo dokaj čudno vprašanje. Vendar je rokovska skupina na odru občasno prekinila glasbo, ko se je ravsanje med obiskovalci preveč vnelo; po navadi so jo skupili vojaki.
Putin ni Gorbačov ali Jelcin
Gorbačov in Jelcin sta zapravila ruski imperij za nekaj praznih Reaganovih obljub; ni verjetno, da bi šel Putin podobno na limanice naši predsednici Melanii in njenemu soprogu. Putin je pač zvit: Navalnega je morda zagiftal, ni pa tako neumen, da bi mu kmalu dovolil vrnitev v Rusijo. Pompeo prestavlja ameriške enote na Poljsko, katere večni spor z Rusi je enako versko obarvan kot hrvaško-srbske zdrahe, le da je vmes stokrat več folka. Tako kot v vojni za Sirijo, ki ni speljala katarskega plinovoda v Evropo, in pri ruskem plinovodu Severni tok 2 za Nemce, ki bi jim Melania raje prodajala utekočinjeni zemeljski plin. Kljub ideološkim razlikam sta nemško in rusko gospodarstvo kot ata in mama, medtem ko smo Američani obema bridki tekmeci. Melaniin kurir Pompeo je Slovencem hkrati ponudil še Westinghousovo Krško 2, ki ga je podprl že Pisani Tišlar, čeravno je imel pri fiziki vedno cvek, Švabi pa se po Fukušimi izogibajo ameriškim nuklearkam kot hudič križu. V ozadju vojne za Bele Ruse je tako v resnici veliko več tihih bankirjev kot vreščečih politikov. Rešitev pa je nedvomno v rokah žensk, ki morajo prevzeti krmilo bele in druge ruske politike, tako kot počne Melania pri nas v ZDA. Enako velja na sončni strani Alp, kjer s polnimi žepi prigoljufanih apanaž akademsko brenkajo zagrizeni sovražniki ženskega intelekta Josip Broz Rito, Kradelj, njun mačkasti klavec Boris Kidrič, Sveti Saša, Jože Piškavec, Zwiti Franc, Andrej iz Kranja s funkcijo, podedovano po svaku slavistu, luteranec Oto, Štihajoča Skala, Boštjan Seks in podobne cvetke. Nujna je feminizacija bele in navadne ruske vlade, med redne člane Slovenske akademije pa postavimo toliko punc, da bodo imele vsaj dvetretjinsko večino.
O avtorju
Stanislav Južnič se je rodil in odrasel v San Franciscu kot ameriški državljan. Deluje kot raziskovalec na Univerzi v Oklahomi, v ZDA.
