Piše: dr. Matevž Tomšič
V začetku decembra se je na družbenih omrežjih pojavil posnetek, ki je kljub samo nekajsekundni dolžini trajanja zelo dobro zajel stanje duha v slovenski prestolnici v času vladavine aktualne oblasti. Na posnetku romski trubači na Prešernovem trgu igrajo svojo značilno glasbo, skupina domačinov pa ob tem poplesava srbsko kolo. Objavil ga je eden od hrvaških obiskovalcev Ljubljane, ki je bil šokiran nad tovrstnim dogajanjem v prazničnem času. Označil ga je za »srbovanje«. Dobil je namreč občutek, kot da se je znašel nekje sredi Srbije.
Omenjeni turist nikakor ni edini s takšnim občutkom. Imamo ga tudi mnogi meščani in obiskovalci Ljubljane. Iz leta v leto se forsirajo tovrstni glasbeni izvajalci. A to, kar izvajajo, ni kakovostna glasba, ampak je neznosen hrup, ki moti komunikacijo med ljudmi, povrh vsega pa ti »glasbeniki« tiste, ki se po naključju znajdejo v njihovi bližini, potem še »fehtajo« za denar.
Kakšni zblojeni naprednjakarji bi nas utegnili podučiti, da je takšna glasbena scena izraz odprtosti in multikulturnosti mesta. A to ne bi moglo biti bolj zgrešeno. Ne gre za multikulturnost, ampak za monokulturnost, pri čemer ta »mono« ni domača, ampak uvožena kultura. Pri tem ni moteč tip glasbe sam po sebi. Nič ne bi bilo narobe, če bi na mestnih ulicah slišali glasbene izvajalce različnih zvrsti iz različnih držav, med njimi pa bi bili – le zakaj ne – tudi kakšni kakovostni trubači. A to, čemur smo bili priča v zadnjih letih, ni imelo nobene zveze z raznolikostjo, ki jo levičarji tako častijo. Vzpostavil se je monopol glasbenih izvajalcev točno določene zvrsti iz točno določenih prostorov, ki s slovensko tradicijo nimajo kaj dosti skupnega.
A pri zgodbi z motečimi trubači ne gre samo za glasbo. Ne gre za vprašanje njene (ne)kakovosti. Župan Zoran Janković jih je sicer zaradi množice pritožb končno celo prepovedal (in skupaj z njimi vse druge ulične glasbenike), vendar vse to odraža širše stanje duha v prestolnici in v državi kot celoti, za kar so v največji meri zaslužni prav ljubljanski župan, njegovi politični botri in zavezniki. Omenjeni trubači so v tem smislu samo simptom.
Ljubljana se je v zadnjih dveh desetletjih močno balkanizirala, kar je vezano na še vedno močno navzočo jugonostalgijo. V prazničnem mesecu decembru se to še posebej očitno vidi. Vsa večja mesta v sosednjih državah imajo svoje božične oziroma adventne sejme. Na njih obiskovalcem ponujajo pretežno domačo hrano in pijačo, igrajo domačo glasbo, odvijajo se prireditve, ki so povezane s tradicijo teh okolij. V Ljubljani pa takšnega sejma ni, saj sta besedi »božič« in »advent« očitno nezaželeni. Kot je očitno nezaželeno vse tisto, kar veže slovensko prestolnico na kulturno-civilizacijski okvir Srednje Evrope.
Balkanizacija se ne odraža samo skozi kulturno ponudbo. Še bistveno bolj problematično je, da se izraža skozi politične in poslovne prakse. Prijateljske vezi med Zoranom Jankovićem in srbskim predsednikom Aleksandrom Vučićem se niso spletle po naključju. In tudi niso od včeraj. Tako je zelo hinavsko izpadlo zgražanje levičarskih intelektualcev nad podporo, ki jo je ljubljanski župan izrekel Vučiću ob študentskih protestih v Srbiji. Kot da za njune zelo tesne povezave pred tem niso vedeli. Enega in drugega druži samopašen način vladanja in vpletenost v številne sporne posle. Vučić je obdan s poslovneži sumljivega slovesa, ki so v zadnjem času vedno bolj aktivni tudi v Sloveniji. A te povezave ne sežejo samo do ravni mestne politike v prestolnici. Glede na to, da je Janković eden glavnih podpornikov aktualne vlade in da je v odnosu do premierja Goloba dominantna figura (da o drugih članih vlade sploh ne govorimo), lahko govorimo o konkretnem vplivu določenih balkanskih politično-poslovnih krogov na delovanje slovenske države.
