Avtor: dr. Dimitrij Rupel
V nekem pogledu je Slovenija v enakem položaju kot Združene države Amerike: vse nas ogroža in prizadeva smrtonosni virus covid 19. Nekaj podobnosti je tudi pri uporabi virusa za politične namene, le da slovenska (levičarska) opozicija zaostaja za ameriško (demokratsko) opozicijo, ki je razmeroma miroljubno “konstruktivno nezaupnico” izvedla na volitvah lanskega novembra, v teh dneh pa hoče zamenjavo oblasti pospešiti.
Razlika je predvsem v tem, da je pri nas jezna in včasih nasilna aktualna opozicija, v Ameriki pa aktualna oblast. Jezni republikanci se (v tem trenutku) razlikujejo od slovenskih levičarjev po tem, da so bolj jezni in bolj nasilni. Oboji zavračajo možnost pogajanj in sporazumevanja s tistimi, ki mislijo drugače. Njihovo geslo je: z njimi nikoli!
Po drugi strani imajo Američani precej učinkovite terapije za obvladovanje jeze (anger management), da o sistemih za premišljevanje o jezi in nasilju ne govorim. Elon Musk je recimo opozoril na razliko med sovražnim govorom in govorom, ki ga sovražimo! V Sloveniji vlada pomanjkanje priložnosti za terapijo in za premišljevanje o jezi/sovraštvu, predvsem pa – nemara podobno kot v Ameriki – primanjkuje vmesnih, posredniških struktur, kot so v mnogih evropskih državah liberalci oz. liberalne stranke.
Pisec teh vrstic je v Združenih državah preživel vsega skupaj okrog pet let svojega življenja; tam je bil študent, profesor in veleposlanik, petkrat je obiskal Ovalno sobo Bele hiše, spoznal tri predsednike, tri državne sekretarje in dve državni sekretarki. Družil se je z bogataši in običajnimi državljani, z belimi in temnopoltimi Američani, z Judi in z Arabci; predvsem pa je v Ameriki (in o Ameriki) bral knjige in časopise, celo vsak dan. Tam in potem doma je gledal ameriške filme, televizijo, poslušal ameriško glasbo…
Ko se spomni vseh teh let, si mora priznati, da mu je bila Amerika všeč in da jo ima rad. Večkrat pomisli na pisatelja Louisa Adamiča, s katerim se – ker to niti teoretično ni bilo mogoče – nikoli ni srečal. Adamiča, ki je kritiziral McCarthyjevo histerično preganjanje intelektualcev zaradi “neameriških dejavnosti”, so 4. septembra 1951 našli s prestreljeno glavo na pogorišču doma v Milfordu.
Pisec teh vrstic je bil takrat star komaj pet let. Leta 1932 so v Ljubljani Adamiču objavili knjigo Kriza v Ameriki, ki jo je Oton Župančič v Ljubljanskem zvonu (v eseju Adamič in slovenstvo) izkoristil za kritiko slovenske provincialnosti in za počastitev Adamičeve svobodomiselnosti. S tem je izzval razkol v uredništvu Ljubljanskega zvona ter ustanovitev literarne revije Sodobnost.
Takrat je z Župančičem polemiziral tudi Josip Vidmar. Adamič je pred natanko 79 leti (13. januarja 1942) v Beli hiši večerjal s predsednikom ZDA Rooseveltom in britanskim ministrskim predsednikom Churchillom. Ta ni bil navdušen nad njegovo knjigo Two-Way Passage, saj je v njej pozival Američane, naj med vojno in po njej pomagajo Evropi, ki je ne bi smeli prepustiti zgolj Britancem. Churchill je Adamiča celo tožil zaradi neke opombe v knjigi.
O Adamiču pišem zaradi njegove svobodomiselnosti, ki jo je sejal, kot kažejo omenjene polemike, tudi na Slovenskem. Ne glede na to, kar si mislimo o razdejanju v washingtonskem Kongresu, sem svobodomiselnost pogosto povezoval ravno z Ameriko in Adamičem. Ko govorimo o Ameriki, hote ali nehote govorimo o evropskih pogledih nanjo oz. o evropsko-ameriških odnosih.
Med prvimi resnimi analitiki ameriške politike in demokracije se je znašel Evropejec, francoski sociolog Alexis de Tocqueville (Demokracija v Ameriki, 1835). De Tocqueville je opozarjal na ameriško pomanjkanje “posrednih”, “vmesnih” družbenih struktur, danes bi rekli “srednjega razreda” oz. družbenega središča, ki zagotavlja družbeno stabilnost. Tocqueville govori o “tiraniji večine”, sicer je v zvezi z ameriško politiko že dolgo udomačena sintagma “tiha večina”. Donald Trump je po vsem videzu predramil in radikaliziral prav to množico, ki jo evropski analitiki – karikirano – povezujejo s “kulturo smrti”. Za kaj gre?
Znana je domislica Roberta Kagana, da so Američani prišli z Marsa, Evropejci pa z Venere. Avtor domislice je – skoraj dvajset let nazaj – napisal članek (“Moč in šibkost”, 2002), ki pojasnjuje odnose med ZDA in Evropsko unijo.[1] Kagan piše: Evropa se obrača stran od moči ali, če povem malo drugače, se giblje onstran moči v samozadostnem svetu zakonov in pravil in čeznacionalnih pogajanj in sodelovanja. Evropa vstopa v post-zgodovinski raj miru in relativne blaginje, v uresničitev Kantovega “večnega miru”. Medtem pa Združene države ostajajo v močvirju zgodovine, uporabljajo moč v anarhičnem hobbesovskem svetu, v katerem so mednarodni zakoni in pravila nezanesljivi, in kjer so dejanska varnost in obramba in uveljavljanje liberalne ureditve še vedno odvisni od posedovanja in uporabe vojaške moči.
Kagan pravi, da Evropejci Ameriki (karikirano) pripisujejo vladavino “kulture smrti”, vojaški značaj, ki je naravni proizvod nasilne družbe, v kateri ima vsakdo pištolo in kjer velja smrtna kazen. Američani imajo manj potrpljenja z diplomacijo, svet pa vidijo razdeljen na dobro in zlo, na prijatelje in sovražnike.
“Američani,” pravi Kagan, “se v mednarodnih odnosih vse bolj nagibajo k enostranskosti (unilateralizmu). Manj so naklonjeni delovanju preko mednarodnih ustanov, kot je OZN, manj so naklonjeni skladnemu sodelovanju z drugimi državami, da bi dosegli skupne cilje, bolj so zadržani do mednarodnega prava in rajši delujejo mimo njegovih omejitev, kadar se jim to zdi potrebno ali vsaj zgolj koristno.”
Vprašanje je, ali bi Evropejci bombardirali Beograd leta 1999, ko jim ne bi roke zvili Američani? Vendar, pravi Kagan, je evropska miroljubnost nov pojav, saj so bili tristo let, do I. svetovne vojne pristaši Machtpolitik. Nekoč pa so bili Američani (učenci razsvetljenstva) takšni, kot so danes Evropejci. V bistvu so zamenjali vloge. V začetku so bili Američani previdni do evropskih velesil, previdnost je torej znamenje šibkosti. Danes, ko so močni, se zanesejo na moč.
Ko gre za reševanje mednarodnih sporov, “Američani kuhajo večerjo”, “Evropejci pa pomivajo posodo”. Evropejci niso pripravljeni plačevati stroškov za vojaške operacije zunaj Evrope, ki bi bile brez ZDA neučinkovite. Evropejci niso pripravljeni nositi stroškov niti za lastno obrambo. Namesto da bi polom Sovjetske zveze razumeli kot priložnost za napenjanje globalnih mišic, so ga razumeli kot priložnost za vnovčitev precejšnje mirovne dividende. Povprečni evropski proračuni za obrambo so postopoma padli pod 2 odstotka BDP.
V zvezi s tem je treba nekaj reči o aktualni slovenski debati o sredstvih za obrambo. Proračun za obrambo SFRJ je leta 1989 znašal 4,6 odstotka jugoslovanskega BDP, ki so ga ocenjevali na okrog 120 milijard dolarjev. Podatki oz. ocene glede slovenskega prispevka za leto 1989 so različni: od 4,2 odstotka do 8,2 odstotka BDP Socialistične republike Slovenije. Ta je znašal približno 13 milijard dolarjev. Aktualni prispevek za obrambo/vojsko je 1 odstotek slovenskega BDP, ki znaša približno 50 milijard dolarjev.
Kagan pravi, da hočejo Evropejci živeti v svetu:
kjer ni važna moč,
kjer prevladujejo mednarodno pravo in mednarodne ustanove,
kjer so enostranske akcije močnih držav prepovedane,
kjer imajo vse države ne glede na svojo moč enake pravice,
kjer so vse države enako zaščitene z dogovorjenimi mednarodnmi pravili.
Kagan v svojem članku omenja nemškega zunanjega ministra Joschko Fischerja in njegov govor na berlinski Humboldtovi univerzi 12. maja 2000: “Bistvo evropskega koncepta po letu 1945 je bilo in je zavračanje evropskega načela ravnotežja sil in hegemoničnih ambicij posameznih držav, ki so nastale po vestfalskem miru leta 1648.”
“Idealizem” ali “postmoderna” usmeritev Evropske unije je proizvod strahotnega stoletja evropskega vojskovanja. Nekoč je ameriški državni sekretar Dean Acheson (1893-1971) videl Evropo kot strateškega partnerja, Roosevelt pa je nasprotno mislil, da je strateško nepomembna. (Še bolj odkritosrčen je bil Donald Trump.) Roosevelt je govoril, da je Evropa obsedena z notranjimi spopadi in vojnami, navzočnost ameriških vojakov v Evropi pa je bila spodbuda za evropsko integracijo. ZDA so Evropi zagotovile oboje: mir in svobodo.
Kagan med drugim navaja britanskega funkcionarja Evropske komisije Roberta Cooperja, ki pravi: Izziv postmodernega sveta pomeni privaditi se na idejo dvojnih meril. Evropejci med sabo lahko delujejo na podlagi zakonov in odprte kooperativne varnosti, toda ko gre za poslovanje s svetom zunaj Evrope, moramo uporabiti bolj surove metode starejše dobe – silo, preventivni napad, prevara, karkoli je nujno. Kadar smo v džungli, moramo uporabljati zakone džungle.
Problem, ki bi moral najbolj skrbeti Evropejce, je problem ameriškega izolacionizma. Aprila 1917 je Woodrow Wilson imenoval vojno, v katero so z vojno napovedjo Nemčiji in Avstro-Ogrski vstopile ZDA, “vojna za končanje vseh vojn”. Pred začetkom II. svetovne vojne je Roosevelt verjel v pakt o nenapadanju in je Hitlerju dostavil seznam držav, ki jih ne sme napasti. Sledila sta München 1938 in Pearl Harbor 1941. Kagan je leta 2002 napovedal transatlantske težave, češ da se niti ZDA niti EU ne bodo spremenile. Najnovejše dogodke v Washingtonu je mogoče bolje razumeti ravno v kontekstu razprav, kot je Kaganova.
V slovenskih medijih pogosto zasledimo kategorične obsodbe Amerike in kategorične izjave privrženosti evropski kulturi. Takšna prepričanja vendarle terjajo globlji premislek. Slovenski levičarji vsem kljubom navkljub najbrž niso z Venere, ampak so z Marsa.
Ob tem se spominjam šaljive anekdote o “moralno politični vzgoji” (MPV) v nekdanji jugoslovanski vojski (JLA). Med predavanjem je bil pogosto omenjen Karl Marx: “Marx je napisal”, “Marx je rekel”, “Marx je kritiziral”… Na koncu je uniformirani predavatelj povabil k razpravi: “je kakšno vprašanje?” Iz zadnje klopi se oglasi prizadevni vojak: “Ali obstaja možnost, da so na Marxu ljudje?”
[1] Robert Kagan, “Power and Weakness,” Policy Review, No. 113 (June and July 2002)
