Piše: Gašper Blažič
Pogovarjali smo se z župnikom v Krškem Alfonzom Grojzdkom. Leta 2020 je praznoval biserno mašo, lani pa 90 let življenja. Ob biseromašnem jubileju je izdal tudi knjigo »Biserni spomini«.
Krško s svojo strateško pomembno lego ob Savi in pomembnih prometnih poteh proti Ljubljani, Zagrebu in Celju že stoletja predstavlja eno najbolj znanih slovenskih mest. Znano je tudi po dveh velikanih reformacije: Juriju Dalmatinu in Adamu Bohoriču.
Krško leži na »kranjski« strani Save, na drugi, »štajerski« strani, je Videm ob Savi. V starem Krškem stoji župnijska cerkev sv. Janeza Evangelista, ki goduje 27. decembra, tik ob njej je manjša cerkev sv. Duha, sedaj spremenjena v muzej, nekoliko stran je še kapucinska cerkev. Župnija Krško je letos zaznamovala 130 let od ustanovitve, v župnijskem dvorcu, ki stoji nekoliko stran od cerkve, pa nas je sprejel župnik Alfonz Grojzdek, ki mu nikakor ne bi mogli pripisati, da ima že več kot 90 let. Ob čaju in piškotih je pojasnil, da je bil to nekdaj dvorec za leskovške duhovnike, saj je bil to varen kraj tako pred Turki kot tudi pred tlačani. Pred nekaj meseci smo v Demokraciji objavili intervju z njegovim edinim še živečim bratom Lojzetom, ki po dolgih desetletjih izseljenstva znova živi v Župeči vasi.
Če prav vidim, ste še vedno župnik v Krškem, za vami pa je že biserna maša. Ste torej najstarejši še aktivni župnik na Slovenskem?
Za novomeško škofijo to gotovo drži, ne vem pa, ali tudi za celotno Slovenijo.
Krško je, kot ste zapisali v »Bisernih spominih«, svoji avtobiografiji, precej liberalna župnija. Vendar ste tu že več kot petnajst let. Kako se je v tem času spremenila?
Da je Krško razmeroma liberalen kraj, je zapisano v vizitacijskem poročilu. Vendar bi lahko rekel, da je danes bolj ali manj celotna Slovenija zelo liberalna. Papež sv. Janez Pavel II. nas je ob svojem obisku leta 1996 opozoril, da prihaja v Evropo »razbrzdani liberalizem«, ki bo hujši od komunizma, in to se sedaj uresničuje.
Tu sem že 18 let, kar je najdaljša doba mojega duhovništva na enem mestu. Zelo se je spremenilo življenje župnije predvsem v zadnji letih: padec duhovnih poklicev, padec števila nedeljnikov, vse manj Slovencev sprejema otroke, medtem ko je vse več psičkov na vrvicah po cesti, tudi pri verouku je vedno manj otrok … Vendar nisem pesimist. Nastajajo majhne skupine družin, različna nova gibanja, ki so odobrena od Cerkve, formirajo se mala jedra, nova evangelizacija, katehumenat in podobne stvari so svetle zvezde danice za prihodnost. Vedno bolj opažam, da so tudi sodobni ljudje odprti in lačni ljubečega Boga.
V knjigi ste kar precejkrat omenili svojega rojaka škofa Leniča. Navsezadnje ste bili kratek čas pri njem tudi kot kaplan.
Da, škofa Leniča večkrat omenjam. Bila sva doma iz iste vasi – Župeče vasi, župnija Cerklje ob Krki. Iz te vasi je bil tudi profesor Franc Omerza, prvi prevajalec Iliade. Kot otrok sem Leniča le bežno poznal, preden je šel v osemletni zapor. Ko se je vrnil iz zapora, pa sem ga že kot bogoslovec večkrat obiskal v Sodražici, kjer je bil župnik. Pripovedoval mi je o svojem življenju od otroštva pa potem, ko je šel v šole v Ljubljano, kako je bil tajnik pri škofu Rožmanu, nato v zaporu, in kako so ga sprejeli v Sodražici kot župnika. Pridigal je na moji novi maši. Bil sem med prvimi, ki mi je povedal – takrat sem bil v Zagorju dekan – da ga je sv. oče imenoval za pomožnega škofa. Pri njem sem bil na prvi praksi kot duhovnik (prezbiter) ob nedeljah in za njim župnik v Sodražici. Pri njem sem se naučil srčne dobrote do vsakega človeka, tudi do ljudi drugačnega prepričanja. Ko sem ga pred pomembnimi odločitvami vprašal za mnenje, mi je po navadi odgovoril: »Pojdi in boš videl!« Bil je pravi odsev Boga, ki človeku pusti, da se odloča po svoji vesti.
Celoten intervju si lahko preberete v tiskani izdaji Demokracije!
Tednik Demokracija – pravica vedeti več!
