Piše: Domen Mezeg
Večje politične norosti v poosamosvojitveni zgodovini še nismo doživeli. Leta 1999 je glasbena skupina Zmelkoow izdala album z naslovom »Dej, nosorog, pazi, kam stopaš«. V njem je tudi legendarna pesem »Bit«. Ena od kitic se glasi: »Smisel življenja je ležanje na plaži. Z možgani na off in čivavo na straži. Visenje v mreži med dvemi drevesi. Slalom v ravnini z zarjavelimi kolesi …«
Počitnikovanje na Lošinju, križarjenje po Italiji, tekma lige NBA itd. Predsednik vlade Robert Golob živi kot v tropski pravljici. S težavami »podložnikov« se ne obremenjuje. Upokojenci trepetajo za preživetje, bolniki hirajo v čakalnih vrstah … Toda Robi se ne da motiti, krivdo za lastno nesposobnost pa vali na zdravnike, ki opozarjajo, da vladna novela zakona o zdravstveni dejavnosti ne bo rešila ničesar, kvečjemu nasprotno.
Poleg »možganov na off« je v igri tudi »čivava« oziroma njen približek − bel, puhast »cucek« Tine Gaber, ki skupaj z lastnico sestankuje z državnimi uradniki. Spomnimo na neslavno fotografijo Golobove partnerke skupaj z uradniki, ki sedijo okoli podolgovate mize, družbo pa jim dela sicer povsem prikupen psiček. Gre za norčevanje iz davkoplačevalcev in odvratno banalizacijo politike. Zadeva sodi na pasji poligon ali v cirkus. Ni čudno, da je v državi toliko stvari narobe. Kmetje in živina trpijo zaradi napadov zveri, ki so se čezmerno namnožile in jih ne smejo odstreliti, nikdar izvoljena Gabrova pa ta čas boža nutrije. Nekaj podobnega je neuresničen projekt brezmesnih obrokov v šolah. K sreči je zmagala zdrava kmečka pamet in mnenje strokovnjakov, ki prehranske potrebe odraščajočih otrok zelo dobro poznajo.
Golob živi v razširjeni resničnosti, obogateni z milijoni lahko prisluženih elektroevrov
Vrhunec neokusnosti pa je njena nedavna izjava o torbici iz človeške kože … Pa pustimo podrobnosti … Sicer pa so tudi Golobove zamisli nekako na tej ravni. Spomnimo se njegovih »brezmesnih obrokov« za državljane ob začetku vladnega mandata. Zadeva močno spominja na severnokorejskega diktatorja Kim Džong Una, ki bi spreminjal jedilnike svojih vojakov. Golob na trenutke deluje kot Sončni kralj, se pa občasno prelevi v vzhodnjaškega guruja. Spomnimo na nasvete za zdravljenje covida-19 z vitaminom D, s soncem in z morsko vodo. Recept iz lekarne dobre babice. Vsekakor to ni izjava na ravni zrelega, profesionalnega državnika, marveč kvečjemu kakšnega sibirskega vrača po zaužitju psihogenih mušnic. Seznam golobizmov pa s tem še ni končan. Spomnimo, kako je lani po uničujočih poplavah pristopil k ženici, ki se je morala preseliti v kovinski zabojnik, in ji dejal, naj se počuti kot na počitnicah v hotelu. Bolno.
Spomnimo tudi na Golobovo najstniško »sebkanje« v dvigalu za Instagram. Fotografija pove več kot tisoč besed. Na ravni Instagrama je kajpak ta čas vladajoča politika. Namesto državnikov nam vladajo vplivneži z družbenih omrežij, »osladna« smetana iz revije Lady. V isti koš spadajo tudi Golobove pompozne obljube o zagonu vesoljske industrije. Izjava spominja na blebetanje lunatika. Seveda premierja ne skrbi, da obstoječa domača industrija ugaša v neznosnem davčnem primežu, da se duši zaradi visokih cen elektrike. Predsednik vlade živi v vzporednem vesolju, v običajnim smrtnikom nepojasnjeni razširjeni resničnosti, obogateni z milijoni lahko prisluženih elektroevrov. Najhujše pa je to, da v svoje nebuloze iskreno verjame. Mešanico laži, absurdov in bedastoč, ki so pogosto kar proizvod sprotnega navdiha, javnosti predstavlja suvereno in odločno. Deluje impulzivno in nepremišljeno, a hkrati smrtno resno. Spomnimo na njegovo nenadno »razsvetljenje«, ko je sodnikom obljubil 600 evrov dodatnega cvenka, ne da bi pomislil na posledice izrečenega.
Ljudje so brez strehe nad glavo, premier pa igra svetovnega klovna v New Yorku
Golob bi bil morda odličen poet, vendar pa ustvarjalna žilica za vodenje države ne zadostuje. Krona vseh bedastoč pa je njegov zadnji nastop v OZN, kjer je predstavil »inovativen« koncept »vodne diplomacije«. Besedna zveza je všečna podobno kot »feministična zunanja politika« ali pa »gospodarska diplomacija«. Na njegovo izvajanje se je odzval dolgoletni diplomat Dimitrij Rupel: »Večina politikov in diplomatov nima pojma, o čem govori Golob, ki se tako izogiba glavnim problemom. Politika ni lepotno tekmovanje, ampak ustvarjanje kompromisov in vsaj zasilnega soglasja.« Kovačeva kobila je vedno bosa. »Vodovodar« Robi je predstavil globalni načrt za boj s poplavami in sušami, po drugi strani pa mu »doma v kopalnici pušča pipa«. Reševal bi svetovne podnebne in varnostne izzive, lanska škoda po poplavah pa ostaja nesanirana. Hkrati bi v kolaboraciji z ljubljanskim županom Zoranom Jankovićem zastrupljal ljubljansko podtalnico. Ljudje ostajajo brez strehe nad glavo, on pa igra svetovnega klovna, ko v New Yorku slovesno naznanja aplikacijo za spremljanje vremena.
Robijevo izvajanje na drugi strani Atlantika je za naš tednik komentiral nekdanji veleposlanik v ZDA in državni sekretar na MZZ RS Tone Kajzer: »Slovenija je v osrednjem nagovoru pred Generalno skupščino OZN posebej izpostavila t. i. vodno diplomacijo, kjer se je PV Golob, kot so ugotovili že drugi poznavalci mednarodnih odnosov, posebej pohvalil, da Slovenija ima oziroma gradi zelo sofisticiran sistem, ki bo pomagal pri upravljanju z vodo, vključno z meteorno in poplavno napovedjo. Ta sporočila so, ne da bi preverili dejstva, prenesli osrednji slovenski mediji, s čimer se je ustvaril vtis, da je Slovenija izjemno ugledna in verodostojna partnerka v mednarodni skupnosti in da aktualna vlada vodi verodostojno in učinkovito zunanjo politiko. Številnim poznavalcem pa se je pri tem seveda postavilo vprašanje verodostojnosti takih izjav. Slovenija namreč takega sistema, o katerem je govoril PV v OZN, kolikor mi je znano, (še) nima, saj če bi ga imela, bi se lahko izognila škodi po lanskih poplavah ali jo vsaj ublažila. Poplave in uničena infrastruktura v Sloveniji prav tako kažejo, da Slovenija ne skrbi zelo učinkovito za urejanje vodotokov, kar seveda izjave pred mednarodno javnostjo o učinkoviti slovenski vodni diplomaciji in sofisticiranih sistemih, ki jih imamo oziroma postavljamo, postavlja v čudno luč.«
Kajzer nadaljuje: »Tuji sogovorci, ki poznajo koncept ‘Water Diplomacy’ oziroma vodne diplomacije, vedo, da ta povezuje zunanjo politiko in diplomacijo na petih različnih vidikih, pri čemer je posebej pomemben vidik čezmejnega sodelovanja pri upravljanju ali izkoriščanju voda. Voda je pomembna dobrina in vemo, da je danes na svetu kar veliko konfliktov, ki se lahko razvijejo tudi v vojne, če pogledamo samo primer Egipta in Etiopije, ki sta v sporu zaradi voda Nila. Zato je seveda pomembno, da se na področju učinkovitega upravljanja in izkoriščanja voda posebna pozornost namenja tudi preventivi oziroma preprečevanju konfliktov in vojn, ki se bi posledično lahko sprožile zaradi vode.
Neučinkovitost zdajšnje izvršilne oblasti se vidi po lanskih poplavah
Slovenija je država, ki je bogata z vodami in ima pravico do vode tudi zapisano v ustavi, s čimer bi bili lahko zgled v mednarodni skupnosti. Žal pa nismo posebej učinkoviti pri ravnanju in upravljanju z vodami niti pri čezmejnem sodelovanju, kar zadeva upravljanje z vodami, da bi se s tem lahko hvalili na mednarodni ravni in druge poučevali, kako naj upravljajo z vodami. Naša neučinkovitost izvršilne oblasti se ne nazadnje vidi po lanskih poplavah, saj sanacija objektov, infrastrukture in ureditev vodotokov še vedno ni končana. Prav tako je prešibko sodelovanje s sosednjimi državami na področju čezmejnega sodelovanja pri upravljanju z vodami. V tem smislu se seveda za Slovenijo pri tujih sogovorcih zelo upravičeno postavi vprašanje kredibilnosti oziroma razhajanje med besedami in dejanji. Upravičeno se lahko vprašamo, ali ne gre pri vodni diplomaciji bolj za piar in iskanje dobrih položajev za določene posameznike na mednarodnem področju kot pa za kredibilno zunanjo politiko Slovenije, ki se bi na tem področju lahko zgledovala in več sodelovala s partnerkami v EU. Pri tem posebej izpostavljam npr. Nizozemsko, ki je ena od vodilnih držav na področju vodne diplomacije in ima izjemne izkušnje in dobre rešitve pri upravljanju in čezmejnemu sodelovanju z vodami in to znanje in izkušnje tudi deli z državami, posebej pa s prejemnicami mednarodne razvojne pomoči po metodologiji OECD.«
O konkretnih dosežkih Emilije ni ne duha ne sluha
Za popolno Golobovo blamažo so poskrbele še zadnje kolobocije okoli imenovanja Tomaža Vesela in Marte Kos za evropskega komisarja oziroma komisarko ter laži glede pisma Ursule von der Leyen … Vlada se vrti okoli lastnega popka, od dela pa se ni pretegnila. Bo že res, kar pravijo nekateri, da Golob v prejšnji službi ni bil vajen delati več kot pet ur dnevno! Za »rumeni« videz koalicije pa skrbijo še drugi njeni predstavniki. Spomnimo na predsednico državnega zbora Urško Klakočar Zupančič in na njene »opičje« avanture po Afriki, na poplesavanje po rdeči preprogi pred strumno postrojeno častno četo ter na ekscesne izpade v parlamentu. Standardi spoštovanja protokola in vedenja v politiki so močno padli. Lepo je, če je človek kdaj tudi razposajen, sproščen in mladosten, a ob uradnih in slovesnih dogodkih obstajajo uveljavljena pravila. Primer: tudi na pogrebu ni dostojno urinirati za prvo dostopno cipreso. Spomnimo še na »pustno maškarado rdečezvezdnikov« z udeležbo pravosodne ministrice Andreje Katič. Omenimo naj tudi ministra za solidarno prihodnost Simona Maljevca in njegov obskurni priročnik za »lizanje ritke«. Ne pozabimo pa niti na kulturno ministrico Asto Vrečko in ministra za delo Luko Mesca ter njuno zlizanost z miljejem zloglasnega Fotopuba. Nedvomno gre izpostaviti tudi pravkar odstopljeno ministrico Emilijo Stojmenovo Duh, ki se je bolj kot digitalizaciji posvečala preganjanju svobode govora in mešanju ljubljanske megle … O konkretnih dosežkih pa ni ne duha ne sluha − razen nakupa nesrečnih 13 tisoč računalnikov. Da o njenem zapravljanju javnih sredstev zapravljanju tudi drugih ministrov (Alenke Bratušek, Klemena Boštjančiča itd.) niti ne izgubljamo besed.
Parlamentarna politika je postala beznica
Podobno puhle in brezvsebinske kot premierjeve izjave so tudi besede zunanje ministrice Tanje Fajon, neokusno začinjene z nazori titoističnega Gibanja neuvrščenih. Izpostavimo lahko njen »zarjaveli« pogled na mednarodna vprašanja, prizanesljiv odnos do držav kršiteljic človekovih pravic (Alžirije in Irana) ter terorističnih organizacij (Hezbolaha). Njena potovanja po svetu pa dajejo slutiti, da ministrski resor v bistvu dojema kot zastonj turistično agencijo (Urugvaj). In ne angažiranost Fajonove, ampak beloruska konkurenca je Sloveniji prinesla mesto v OZN, ki pa ga očitno ne bo izkoristila. Belorusija je namreč za marsikoga preveč sporna … Za konec: več zlaganosti, bedastoč in puhlosti bi težko našli v katerikoli prejšnji slovenski/protislovenski vladi. Parlamentarna politika je postala odvratno rumena, nezrela, celo bebava. Sprevrgla se je v pravo beznico.