Piše: Anita Gužvič (Nova24tv)
Rok Svetlič je spregovoril za portal Siol o dogodkih, ki so se v zadnjih tednih odvili ob njegovi kandidaturi za ustavnega sodnika. Svetlič je namreč izredni profesor na področju filozofije prava in znanstveni svetnik, ki je doktorsko disertacijo “Pravo in pravičnost – rehabilitacija naravnega prava pri Ronaldu Dworkinu” opravil pod mentorstvom Tineta Hribarja. Po treh kandidatih za ustavne sodnike, zapored “padlih” v državnem zboru, je bilo glasovanje o njegovi kandidaturi prejšnji teden preloženo. Obtožbe, ki so ga doletele, je označil za vsebinsko prazne medijske obtožbe, katerih namen je bil škodovati, tudi v podobi namernega zavajanja in medijskega ščuvanje in so očitno dosegle svoj učinek. “Zelo oprijemljiv učinek, kot je umik podpore poslanske skupine.”
Zato Rok Svetlič meni, da v tem položaju molk ni zlato. Pravi, da mu ne ostane drugega, kot da vsak, tudi najbolj bizaren napad, vzame resno in ga z argumenti ovrže. Ta pristop se je izkazal kot uspešen ob prvem napadu (glede zavržne izjave na lanskem posvetu), kar ga utrjuje v veri, da še ni vse prepuščeno slepemu ideološkemu spopadu. “Da še vedno obstaja javnost, ki si želi ustvariti mnenje sama. Prav nanjo stavim v naslednjih vrsticah,” je dejal.
Zadnji napad je bil podoben prvemu, pravi. “Iz ‘predala’ je bil vzet (17 let star) videoposnetek, ki je bil medijsko lansiran (nekaj ur) pred glasovanjem v Državnem zboru. Gre za skladbo Rasist z druge zgoščenke Žabjak benda, ki smo jo posneli s prijatelji v študentskih letih. Besedilo temelji na večplastni parodiji. Posvečeno je mislim v glavi, polni sovraštva, ki se ob ljubezni do dekleta zapletejo same vase in začnejo ustvarjati komične zadrege. Deplasirano bi bilo pojasnilo, da besedilo prinaša norčevanje iz sovraštva, ne njegovo afirmacijo. Če ne drugega, je tudi iz videa jasno, kdo je protagonist izrečenih besed: zagrenjeni voznik uspešnega temnopoltega podjetnika. Zgoščenka sicer vključuje ciklus šansonov, ki so posvečeni anomalijam v družbi: malomeščanstvu, ksenofobiji, mizoginiji, homofobiji, ideji, da bi istospolno usmerjenost ‘zdravili’, kar je tedaj zagovarjal celo znani psihiater, in tako dalje.” je dejal Svetlič.
Novinarji tik pred glasovanjem poslancem na telefonih predvajali 17 let star posnetek
Posnetek je bil dve uri pred glasovanjem medijem lansiran kot “šokantno razkritje”. Svetlič je še razkril, da so nekateri novinarji pred veliko dvorano v državnem zboru poslancem na telefonih predvajali dele posnetka, kar bi seveda lahko vplivalo na njihovo glasovanje. Nekdo je že opozoril, da je taka praksa, če ne drugega, v nasprotju z načeli parlamentarne demokracije in 82. člena Ustave. Opozoril je še, da je absurd tudi to, da je bil za vplivanje na poslance uporabljen prav 17 let star posnetek, ki se je neštetokrat predvajal na nacionalni televiziji in bil tudi uvrščen na razne lestvice. “Posnetek, o katerem je avtor besedila Klemen Pisk že leta 2004 na vprašanje novinarja, ali bi besedila lahko besedila “vznemirila kakšna svetohlinska, dušebrižniška rožnata ušesa”, odgovoril: “Rad pa bi opozoril, da obstaja v poeziji pristop, ko se avtor vživi v različne subjekte. Gre za nekakšno pesem vložnico. Pesem vložnica NE enači lirskega subjekta z avtorjem. (…) Vsekakor pa to ni politična ali celo fašistična rasistična pesem.” (Dnevnik 12. 12. 2004)”
Dve desetletji njegovega raziskovanja izpuhtelo v nič zaradi zavajajočih medijev
Svetlič je v svoji kolumni tudi obžaloval, da se novinarji niso obrnili nanj pravočasno, da bi jim lahko vse pojasnil in se sprašuje kaj se je nam v Sloveniji zgodilo, da je kljub povsem očitni parodiji – v kateri so besedila namenoma položena v usta različnim deviantnim osebnostim – objava posnetka dosegla neki učinek: Svetličevo nadaljnjo diskvalifikacijo, zgražanje pri delu javnosti in odločevalcih. “Kaj je tista temna sila, kar omogoča, da dve desetletji mojega raziskovalnega dela izpuhtita v nič, da več sto objav v hipu postane popolnoma nerelevantnih – in da o biti ali nebiti odloča ena sama (neresnična) izjava, domnevno izrečena na sestanku pred dvema letoma? Ali zavajajoča interpretacija (17 let starega in dve uri pred glasovanjem objavljenega) besedila, ki po vrhu vsega niti ni moje? Kaj se je zgodilo s Slovenijo, da neka domnevna izjava ali naivna interpretacija literarnega besedila dobita tako uničevalno moč?” se sprašuje Svetlič.
Svet se nam pred očmi razkraja
Svet, ki smo ga poznali, se nam razkraja pred očmi, je prepričan. “Racionalni diskurz, dokazovanje, tehtanje vseh plati in tako dalje nadomeščajo popreproščeni moralistični koncepti in erupcije uničevalnega srda. To je svet razglašanja izrednih moralnih razmer, v katerih del (angažirane) javnosti bije svoj boj zoper Zlo – ki ga določi s pomočjo svoje zakonodaje. Ta boj zahteva hitro odzivanje in brezobzirno bojevitost. V boju med Drobim in Zlim pač ne moremo biti malenkostni, tudi sveti Jurij ni prebral zmaju njegovih procesnih pravic, preden ga je zabodel.”
V svojem razmišljanju je Svetlič še dejal, da se poslavljamo od razsvetljenstva in tonemo v moralni, ideološki, politični fundamentalizem. Ne opisuje ga le brezobzirni, “kdor ni z nami, je proti nam”, temveč predvsem tista Žižkova opazka: “hvala Bogu za X, sicer bi si ga morali izmisliti”, opomni. “Če v nekem trenutku ni najti dovolj X (fašizma, rasizma in tako dalje), si ga je pač treba izmisliti. To je svet, v katerem se uničuje Churchillove spomenike – pri čemer argument, da je prav zaradi njega demonstriranje zaradi-česar-že-koli sploh mogoče, ne zanima nikogar (taka modrovanja so pač privilegij mirnodobnega sveta, na konici boja zoper Zlo pa le krhajo progresivni zanos). To je svet, v katerem se nekoga razžali z “bodečo nežo” zaradi neke kombinacije besed v podredju stavka – pri čemer je povsem nepomembno, kaj je resnično (!) trdil. To je svet, v katerem se belopolto prevajalko medijsko uniči, ker si je drznila prevajati temnopolto progresivno pesnico. Svet, v katerem lahko neoporečna oseba zaradi (domnevne) izjave v hipu konča v gulagu ali na Golem otoku.”
“Podpiram človekove pravice, ampak …”
Drugi sklop očitkov k njegovi kandidaturi zadeva pomislek o iskrenosti pri zavzemanju za človekove pravice, nekakšen tihi “ampak”, ki relativizira celoto. Priznati je treba, pravi Svetlič, da je ta pomislek edini vsebinski in spoštljivo artikuliran in prepoznava v njegovih objavah pomanjkanje energičnosti, ki je pogosto značilna za diskurz človekovih pravic. “To drži. Razlog za to je, povedano na kratko, v spoznanju, da ni mogoče kršiti človekovih pravic le v imenu zavržnih idej (rasizma, fašizma itd.), temveč tudi ob njihovi enostranski interpretaciji. Primer: če pravico do svobode v neki družbi stopnjujemo predaleč, bomo prizadeli enakost ljudi in ustvarili resne socialne defekte (na primer zdravstveno nezavarovane osebe v ZDA). Ali primer varnosti: če zahtevo po varnosti stopnjujemo do skrajnosti, začne policija ogrožati svobodo ljudi.”
Primer: Prepričanje, da covid ukrepi kršijo svobodo; pod drobnogledom pravic pa se odpre druga perspektiva
Zato je resnica določene človekove pravice v njeni umestitvi v celoto vseh pravic (Hegel: “das Wahre ist das Ganze”). Vse stoji in pade na opredelitvi točke, ko ena pravica preide v drugo. In ta prehod je s stališča neke pravice njena omejitev (omnis determinatio est negatio). Od tukaj morda vtis o tistem “ampak”. Adut človekovih pravic je, da jih razume vsakdo. Zato se na prvi pogled zdi, da je ustavnopravni diskurz nekaj preprostega, saj vsakdo zlahka presoja neko odločitev skozi optiko svobode, enakosti in solidarnosti. Toda zato neizogibno nastaja tudi veliko zmotnih vtisov o kršitvah človekovih pravic. Aktualen primer je prepričanje, da covid ukrepi kršijo svobodo. Toda če na to pogledamo skozi celoto pravic, se odpre druga perspektiva.
Očitali so mu tudi nestrokovnost
Naslednji napad na Svetličevo ime stavi na očitek nestrokovnosti. Izrekli so ga avtorji, ki se sicer spotikajo ob njegovo delo že več kot desetletje. Žal mu je, da so se večkrat raje zatekali k posmehljivemu in vzvišenemu tonu kot k vsebinski razpravi. Dejstvo, da njihovega strupenega črnila ni bil deležen le Svetlič, temveč domala vsakdo, ki se ukvarja s področjem, ki ga imajo za svoj monopol, je v tem primeru slaba tolažba. Kajti tudi v tem primeru so intelektualno nečastni udarci že dosegli svoj učinek. “Najbolj se je prijel tisti, da sem za diplomo na pravni fakulteti potreboval celih 17 let. Javnost v tej trditvi neizogibno sliši le eno: da sem imel nepremagljive težave z razumevanjem snovi, zaradi česar mi je študij vzel štirikrat toliko časa kot povprečnemu študentu. Avtor tega zapisa dobro ve, da sem študij na pravni fakulteti prekinil tik pred diplomo, v vmesnem času pa diplomiral, magistriral, doktoriral iz pravne filozofije na filozofski fakulteti, objavil tri knjige na to temo in napisal več člankov, kot jih je on do danes. Naj ob tem pripomnim, da se mi zdi bizarno že dejstvo, da se nekdo ukvarja s štetjem let študija pri drugih, jaz na kaj takega nikoli niti pomislil nisem. Je pa res, da tudi nimam “predalčka”, iz katerega se ob pravem času kaj vzame.”
Nadalje so mu očitali tudi njegovi “filozofski” pristop k pravu. Splošno znano je, da presojanje na ustavnosodni ravni poteka drugače, saj si s temeljnim pojmovnim orodjem, s pravnim silogizmom, pri tem ne moremo veliko pomagati, je prepričan Svetlič. Ko je treba določiti, na kateri točki pravica do varnosti trči ob svobodo, kdaj svoboda ob enakost, pravni diskurz spontano preide v filozofsko-etično tehtanje. “Najvplivnejši ustavnopravni premisleki so bili ravno tisti, ki so se močno naslanjali na filozofijo. To potrjuje ameriška pravna tradicija, trenutno pa ima v sestavi vrhovnega sodišča formalno filozofsko izobrazbo N. Gorsuch. Omeniti je treba tudi sodnico J. Motc na ESČP, ki ima prav tako doktorat iz filozofije. Nekorektno je poudarjati filozofsko izobrazbo kot nekaj, kar škodi razumevanju (ustavnega) prava, nešteto je primerov, ki potrjujejo nasprotno”, je zapisal v svoji kolumni.
Odprta knjiga
Posebej vesel je Svetlič odzivov tistih novinarjev, ki so se zavzeli za pošteno kritiko njegove kandidature. Eden od njih je nedavno zapisal, da sem “odprta knjiga”, in si Svetlič upa trditi, da to vsaj v neki meri drži. Ustavni sodnik ne sme biti nepopisan list in pravi, da sam to zagotovo tudi ni. “Vseh mojih 270 objav je javno dostopnih, ob nobenem od perečih vprašanj nisem bil tiho. Zato se zavedam še nečesa drugega: za številne nisem niti posebej všečen kandidat. Nikoli nisem bil del doktrine, zaključene “stroke” ali vplivne institucije. Nasprotno, pogosto sem kritiziral dominantne narative tako v filozofiji kot v pravu. Tudi zaposlitve nisem dobil niti na pravni niti na filozofski fakulteti, temveč na svobodomiselnem Znanstveno-raziskovalnem središču – Koper.“
Na koncu kolumne je Svetlič dejal, da sicer ne ve, kako se bo vse skupaj končalo, niti kaj vse še čaka v raznih “predalih” na pravi trenutek, koliko medijskih ofenziv bo še deležen, koliko pritiskom bodo poslanci zaradi njega še izpostavljeni. “Nekaj pa vem zagotovo: jutri bom počel natanko to, kar sem doslej! Pa naj bo to kot sodnik ustavnega sodišča ali pač ne. Zame ustavno sodišče nikoli ni bilo del karierne ambicioznosti, ki bi prek Beethovnove vodila do Strasbourga. Na prvem mestu me zavezuje zvestoba razsvetljenski svobodi duha. Ta pa predvsem zahteva nasprotovanje ekspanziji moralističnih fundamentalizmov, ki se ne menijo za “sekularni” svet argumentov, dejstev in intelektualno poštenega presojanja. Imajo se za ekskluzivne odločevalce o moralni primernosti ljudi, sodijo po svojih zakonih in v odsotnosti obtoženih. Zadostujejo jim že napačno prijateljevanje, besedna zveza ali pesem, da nad nekoga pošljejo srd in prekletstvo.”
Kolumno je končal s pomočjo besed publicista M. Crnkoviča: ” … (pisce teh napadov) naj bo sram, da se spušča(jo) tako nizko. Sram naj bo tudi pravno fakulteto, da ima profesorj(e), ki se spušča(jo) tako nizko.”
