23.7 C
Ljubljana
nedelja, 26 septembra, 2021

Pirjevec in Partizani v vicih

Piše: Dr. Jože Dežman
V Partizanih nam akad. prof. dr. in politikant Jože Pirjevec sicer postreže s številnimi pirjevščinami, ki so same po sebi lahko tudi smešne- zavijajo na obešenjaški črni humor. Toda dvomimo, da je Pirjevec nameraval biti smešen. Tudi titoizem v svoji stalinistični in samouprav in samoupravni fazi ni želel biti smešen. Pa vendar je bilo na račun Tita, titoizma in drugih komunističnih diktatorjev in totalitarnih mutacij izrečenih nič koliko šal. Večina jih ni bila izvirnih, korenine imajo v daljni človeški preteklosti, ko so si ljudje v hudih časih pomagali s humorjem.

Vici čez Tita in tovariše ter njihove režimske inovacije ter polomije še niso dovolj preučeni niti se ne zavedamo, kako zrcalijo totalitarno resničnost.
Zadnjega, ki sem ga prebral, nam je pred dnevi predstavil Dimitrij Rupel, ko se je spomnil šaljive anekdote o “moralno politični vzgoji” (MPV) v nekdanji jugoslovanski vojski (JLA). Med predavanjem je bil pogosto omenjen Karl Marx: “Marx je napisal”, “Marx je rekel”, “Marx je kritiziral”… Na koncu je uniformirani predavatelj povabil k razpravi: “je kakšno vprašanje?” Iz zadnje klopi se oglasi prizadevni vojak: “Ali obstaja možnost, da so na Marxu ljudje?”
Ben Lewis je napisal knjigo, ki jo imamo v slovenskem prevodu: Smeh in kladivo – o režimih, ki so pocrkali od smeha. V njej jugoslovanskih vicev ni, seveda pa živeči v tistih časih takoj naletimo na podobnosti med vzhodnonemškim wartburgom in jugoslovanskim fičkom, zastavo 101 ali celo jugom, ki se sprožil vihar norčevanja v ZDA, ko so ga izvozili tja.
Ko sem pripravil predstavitev Lewisove knjige v seriji treh oddaj Titoistični cirkus v Moji zgodbi na Radiu ognjišče, sam izhajal iz domneve, da »komunističnih vicev ni, da je vse res« (kar pravijo tudi za vice o policajih). Tako smo lahko primerjali komunistične vice z navedbami v Pirjevčevi knjigi Tito in tovariši – zlasti o Jovanki in Titu.
V Titovi Jugoslaviji so ljudem zaradi vicev sodili. Toda vicev niso ustavili.
Da bi razumeli, kako je potrebno vicem kot viru za razumevanje življenja pod Titom posvetiti več pozornosti, navajam nekaj vicev, ki jih je v svojem rokopisu brž po drugi svetovni vojni zapisal Ivan Podržaj (objavljeno 2006: Železna zavesa se dviga).
Poglavje ima naslov Narodna duša se zrcali v lastnih dovtipih.

Naroda se ne da kar ubiti. Prej ali slej se bodo dežele za železno zaveso dvignile, čeprav jih ostali svet ne podpira. Zanimivo je vedeti, da kljub terorju, smrti in revščini opozicija proti rdečemu režimu še živi in če se ljudje trenutno ne morejo na noben način upirati, zbijajo šale. Da, šale. Ne bi bilo pošteno do zgodovine in teh pogumnih ljudi, če ne bi posredoval vsaj par njihovih šal svetu izven železne zavese.

Decembra 1947 sem obiskal bivšega trgovca, ki je komisijsko prodajal rabljeno pohištvo na črni borzi, da bi videl, če je že kaj tistega, kar sem mu dal, spravil v promet. V trgovini je bilo več ljudi. Vsi so me čudno gledali. Eden je hotel vedeti, po kateri cesti sem prišel. Drugi zopet, če je bilo vse v redu z menoj na poti tja. Tretji je dejal, da sem moral imeti veliko poguma, da sem prišel na tak dan.
»Kaj je z vami, tovariši?« sem vprašal, ker na poti nisem videl nič sumljivega.
»Res ne veste?« je vprašal prijatelj. »Od zdaj do prvega januarja je nevarno iti na cesto.«
Še vedno nisem razumel.
»Lahko bi vas ubili, najprej ugrabili in potem ubili, ali ugrabili in vrgli živega v krsto in v naglici pokopali«, so mi rekli.
Še vedno nisem ničesar razumel
»Resnično ne veste?« je rekel nekdo od njih.
»Kaj za vraga je to?« Postal sem nekoliko nervozen, ko sem gledal njihove resne obraze.
»Ali ne veste, da državni pogrebni zavod ni uspel izpolniti letošnjega pogrebnega plana in sedaj obupno iščejo trupla, mrtva ali živa«, je bil odgovor med smehom vseh navzočih.
Ali verjamete ali ne, bilo je nekaj resnice v tej šali. Tudi pogrebni zavodi so morali narediti petletni plan: to pomeni, napovedati, koliko krst potrebujejo, koliko grobov je treba izkopati, koliko delovnih ur je za vse to potrebnih, koliko lesa, barv, okraskov, in, ne smejte se, je resnično so dobili ukaz, da sprva zmanjšajo delo in material za okoli četrtino in pozneje še več …

Tu je ena o ljubezni ljudi do Tita.
V Beogradu so ljudje od polnoči dalje stali v vrsti za nakup krompirja. Neki moški se je razburil in začel kritizirati rdeče voditelje, toda drugi so mu rekli, naj bo tiho.
»Dovolj mi je tega!« je kričal. »Nismo se borili za to revščino. Obljubili so nam ne samo krompir, ampak gore mesa. Grem, da ubijem tega delomrzneža Tita, največjega lažnivca na svetu.«
Izginil je iz vrste, hitro odkorakal, toda kako uro pozneje se je vrnil in prosil ljudi, naj ga spustijo nazaj v vrsto.
»Kaj pa je z vami?« ga je vprašal sosed. »Ali niste šli ubit Tita?«
»Točno, šel sem,« je rekel razočaran. »Ampak vrsta tistih, ki hočejo ubiti Tita, je še daljša, kot je tale.«

Komunist je skušal prepričati kmeta, naj postane član komunistične stranke, in da naj da svojih nekaj hektarjev zemlje kolhozu.
»Veste, tovariš, mi smo rešili svet, prinesli smo mir, dali bomo kruh in obleko vsem revežem v deželi. Mi ustvarjamo blagostanje za vsakogar. Veselje bo vladalo na svetu, ko bomo zavladali!«
Kmet je miroval. Ni jim verjel.
»Dobro, mi smo izgnali Hitlerja, Mussolinija, tovarnarje, bankirje, bogate kmete, trgovce, mar ne?« ga je poskušal varati domišljavi komunist .
»Prav«, je rekel kmet, »če lahko izženete to rdečo Titovo bando iz dežele, pa bom pristopil«.

Tole je pa o spremembah imen cest in trgov, ki so se zgodile takoj s komunistično zasedbo.
Scena je v avtobusu.
»Listke, tovariši. Kdo nima listka, tovariši?«
»Aleksandrov trg«, vpraša nekdo.
»Rdeči trg, tovariš! Pet dinarjev«, reče sprevodnik.
»Bulevard kralja Petra«, vpraša drugi.
» Ali mislite Titov bulevard, tovariš?« reče sprevodnik.
»Vojaška cesta, na koncu, pri vojašnicah«, vpraša tretji.
» Cesta Rdeče armade, tovariš«, odgovori sprevodnik.
Ostal je še nek mož, z denarjem v roki, toda izgledalo je, da ni upal prositi za vozovnico.
»In vi, tovariš«, je vljudno vprašal sprevodnik.
»Do Volge, tovariš, gospod«, je rekel starec.
»Volga?« ponovi sprevodnik. »Toda saj nismo v Rusiji!«
»Nisem si upal reči Donava. Kdo ve, če je sploh še tam? Stvari se v teh dneh tako hitro spreminjajo«, je odgovoril starec.

Nekega dne se je Tito sprehajal po bulvarjih, inkognito seveda, sicer bi se ne sprehajal kaj dolgo. Nenadoma je zagledal na tleh nekaj dekagramov koruzne moke in masten star časopis. Pobral je to. »Ljudje imajo še vedno preveč hrane«, si je mislil vladar. Stopil je na prvo policijsko postajo, da bi telefoniral, preden bi pozabil, svojemu ministru za gospodarstvo, naj zmanjša racionirane obroke. Ko je vstopil, je bila tam uboga žena v raševini in jokala. »Kaj se je zgodilo, tovarišica?« je Tito vljudno vprašal revico. »Izgubila sem moko in maščobo za cel mesec«, je jokala, dokler ni zagledala svojega obroka v Titovih rokah. »Ah, našli ste jo, tovariš? Hvala, tovariš. Poznam jo, ker je bila zavita v dnevnik Blagostanje. Res, hvala!«
Kaj naj bi Tito sedaj storil? Dal ji je paketek, ki ga je našel na cesti. Žena ga je vzela, ga nekaj časa ogledovala in nato počasi rekla: »Tovariš, ne bi smeli nositi rokavic. Polovica mojega deleža maščob se je prijela vaših rokavic.«

Osel in pes sta se srečala na avstrijsko-jugoslovanski meji. Osel je skušal iti v Jugoslavijo, pes pa ven iz nje. »Prijatelj, kam pa greš?« je vprašal osel. »Za železno zaveso so slabi časi«, je odgovoril pes. »Ni dela, ni mesa in ne morem živeti. In ti, kam pa greš ti?« »Rekli so mi, da v rdečih deželah vsak nepismen osel lahko postane minister ali general. Zato sem tu, da poskusim svojo srečo.«

Komunisti izkopljejo trupla svojih nasprotnikov in jih pokopljejo neznano kje. «Tudi mrtvih se bojijo«, pravijo ljudje. To je vir za sledečo šalo: »Ali ne veste, da so rdeči iz groba vzeli truplo našega pokojnega kralja Aleksandra? Nacisti in fašisti so ukradli samo njegove spomenike. Mar ne veste, kaj se je zgodilo na Oplencu (grobnica jugoslovanske kraljevske družine)? Ti prekleti rdečkarji so izkopali pokojnega kralja Aleksandra in v temni noči so ga nameravali pokopati nekje na navadnem pokopališču. Pa ni šlo! Ko so rdeči prišli s truplom, so se dvignili vsi mrliči na pokopališču in kričali kot je bilo v tistem času običaj, na vso moč in s strašnimi glasovi: »Hočemo Tita! Hočemo Tita!«

Prihodnjič o spreobrnjencih in odpadnikih.

Zadnje novice

Sorodne vsebine