Piše: Domen Mezeg / Nova24tv
Po spoznanju, da je Robert Golob na grd način odrezal Marto Kos, se na levici odpira možnost, da skupaj s Socialnimi demokrati in Levico podprejo Milana Brgleza, medtem ko naj bi se moralno kompromitirani Nataši Pirc Musar počasi odrekel celo Milan Kučan. Brglez je pripravljenost za predsedniško kandidaturo že potrdil, z vstopom v predsedniško tekmo pa bi dodobra premešal karte na levici.
Za najstnike se poskuša nekako razumeti, da se v svojem adolescentnem uporništvu delijo na “obritoglavce” in “antifajevce”, da nosijo totalitarne simbole in podobe raznih revolucionarjev, krvolokov ter kriminalcev. Če pa se v javnosti pojavi nekdo s sivimi lasmi in plešo na glavi, oblečen v majico z revolucionarjem, zlasti če gre za uglednega politika, pa se človek vpraša, ali je gospod dozorel svoji funkciji in letom.
V mislih imamo Milana Brgleza, ki s tovrstnim populizmom prej izžareva obskurno energijo prokremeljskega filozofa Aleksandra Dugina, ki se je pred leti vživel v hibridnega nacionalboljševika. Gre za izpad približno na tem nivoju. Zadeva prej sodi v kakšen skvot ali podoben “brlog” kot v neko resno politiko. Aktualni predsednik Borut Pahor občasno sicer deluje malce “instagramovsko”, se pa zaveda, kaj pomeni biti državnik in zna povezati ljudi obeh političnih polov.
Prokremeljski populist in nacionalboljševik Aleksander Dugin ter vidni predstavnik SD-ja Milan Brglez na desni. (Foto: Twitter)
Tudi predsedniški kandidat Anže Logar, daje vtis, da bo kos poslanstvu. Bi bil Brglez kot predsednik zmožen obvladati svoje “najstniške popadke” in se uveljaviti kot zastopnik vseh Slovenk in Slovencev, kot zaupanja vredna, funkciji dorasla avtoriteta? Ali pa bo nadaljeval z zavržno tradicijo Danila Türka in nas delil na “prvo- ter drugorazredne”. Nekaj podobnega je počel še en as tranzicijske levice Jože Mencinger, ko nas je razdvojil na “desne in normalne”. Dvomimo, saj izkušnje kažejo nekaj povsem drugega.
Kot v džungli: Brglez meni, da je šlo pri povojnih pobojih za “posledico upoštevanja naravnega prava”
Poročali smo že, da je pred časom za Mladino nerazumno izustil, da so bili povojni poboji (po drugi svetovni vojni) “posledica zgolj upoštevanja naravnega prava, če skušate razumeti takratne oblastnike”. Naravno pravo velja v tropskem deževnem pragozdu, mesto predsednika republike pa terja kanček več subtilnosti, tenkočutnosti. Neke srčne inteligence takšna zavržna, brezčutna in pokvarjena izjava res ne izžareva. Spomnimo se, da so se mnogi razumniki, tudi na levem političnem polu, od nje odločno distancirali.
Huda jama pri Laškem, povojno morišče. Milan Brglez meni, da so bili povojni poboji “posledica zgolj upoštevanja naravnega prava, če skušate razumeti takratne oblastnike”. (Foto: STA)
Znan pa je tudi po tem, da je dezertiral s potapljajoče se ladje SMC in pristal v SD-ju. Tam je takšnih, kot kaže, na pretek. Spomnimo, da je po zadnjih parlamentarnih volitvah Emilija Stojmenova Duh, potem ko ni bila izvoljena na listi SD, mirno izdala stranko in odšla h Robertu Golobu, nekateri v SD-ju pa so ji celo prikimavali. Dejstvo je, da Brglez nikakor ni sredinski kandidat, čeprav bi se ga kot takšnega verjetno skušalo prikazati.
Bil bi fantastično nadaljevanje socialistično-tajkunsko-proruske tradicije Kučan-Türk!
Očitno je, da globoka država bolj verjame v ponovitev recepta s skrajno levim kandidatom z navidezno sredinskostjo, ki je tako uspešno deloval pri izvolitvi Kučana in Türka. Vprašanje pa je, če niso ti časi morda za vedno mimo in si Slovenci raje ne želijo sredinskega in povezovalnega kandidata, kot je Logar. Čas bo pokazal, ali je globoka država stavila na pravega aduta. Tvoril bi naravno nasledstvo socializmu, tajkunskemu kapitalizmu in Rusiji prijaznega predsedovanja Kučan-Türk, ki sta ga vmes zmotila le gradualist Janez Drnovšek in univerzalno priljubljeni Pahor.
Foto: STA
Milan Brglez prijateljuje tudi z Luko Mescem, ki se ga zadnje čase povezuje z afero sex radiator/Smodej. (Foto: STA)
