10.1 C
Ljubljana
sreda, 14 aprila, 2021

Kako je komunistični sistem prizadel zavedno primorsko družino

Piše: Jože Možina, C.R.

Kofolova družina iz Čepovana bi si zaslužila posebno pozornost. Oče je bil napreden in slovensko zaveden gospodar, pobudnik napredka, ustanovitelj in mecen gasilskega društva v kraju. Na Televiziji Slovenija je bilo v oddaji Pričevalci, ki jo pripravlja dr. Jože Možina, nedavno objavljeno pričevanje četrte od sedmih hčera Kofolove družine, sedaj že pokojne Antonije Marije, ki je bila učiteljica telesne vzgoje in biologije na Primorskem.

Vedno disciplinirana, pravična in zavzeta za svoje učence, se spomni ena od njih, a sedaj, po ogledu njenega pričevanja, ki jo je ganilo, tudi mnogo bolj razume, zakaj je bila njihova učiteljica vedno resna, nikoli povsem sproščena, redko nasmejana. Nikoli se ni poročila. Odgovor je mogoče iskati tudi v tem, kar je družina preživela med vojno in po njej. Povezava na pričevanje, ki je res vredno ogleda, je na voljo TULE.

Privrženi OF, a niti to ni pomagalo

Življenjska izpoved Antonije Marije Kofol, nekdanje učiteljice, nam odstira vpogled v resnično podobo vojne in povojne »osvoboditve«, saj se je komunistična oblast znesla nad številnimi družinami le zato, ker so bile premožne, uspešne in verne, čeprav so bile partizanom privržene. Tudi Antonija je s sestro učila v partizanski šoli, oče pa je bil sploh vključen v osvobodilno gibanje. Tudi na Primorskem, tudi v partizanskem Čepovanu, ki je veljal za osvobojeno ozemlje, ni bilo nič drugače. Za velikimi parolami o enakosti in svobodi so se dogajali pomori ljudi, ki so drugače mislili, ali pa samo zato, ker so bili partizanskemu vodstvu malo sumljivi.

Izjemno pričevanje Antonije Kofol, rojene leta 1925 in žal že preminule, nas popelje v Čepovan severno od Gorice, v hribovsko vas in dolino, kjer je živela družina Kofol: oče, mama in sedem hčera. Izvor družine je najverjetneje plemiški, oče je uspešno vodil veliko posestvo, h kateremu so spadali gozdovi in pašniki: »Moj oče je bil zelo miren človek. Miren, moder. Tako zavzet za svoje, za posestvo, za napredek. Je kot kmet tako vpeljal marsikakšno novost. Je skrbel za uvedbo dobre pasme živine v Čepovanu. Je šel iskat v Švico dobro pasmo. Je bil tako dejaven. Bil je ustanovitelj gasilskega društva, to sem še hotela pokazati. Je bila leta 2004 100-letnica tega društva.«

Vsem hčeram je oče želel dati možnost šolanja in študija. To je bilo obdobje, ko so na Primorskem vladali Italijani, kar je oče kot zaveden Slovenec močno občutil. Italijanski učitelji so preganjali slovenščino, tudi kaka klofuta je padla. Oče pa doma ni dopustil, da bi hčere izrekle kako italijansko besedo: »Torej učitelji so bili tako, za vsako slovensko besedo smo jih najmanj slišali,  pa kakšna klofuta je priletela, pa zelo so bili nastrojeni proti slovenščini Ja, mi otroci nismo toliko tega občutili. Pa v šoli smo se učili italijanske igre, potem smo pa še doma, ne na enak način italijansko se med seboj klicali, in oče je nastopil in tako je bil jezen.  Vztrajal je, da doma ne smemo niti ene italijanske besede spregovoriti.« Vzgojene so bile v odporu do Italijanov in v velikem spoštovanju vsega, kar je slovensko.

»Ko se pojavijo rdeče zvezde, je bil oče razočaran«

Antonija se spomni velike evforije, ki je nastopila po kapitulaciji Italije septembra 1943. A po prihodu nemškega okupatorja so se razmere še zaostrile. Nemci so dolino dvakrat bombardirali in velikokrat napadli partizanske postojanke na takratnem t. i. osvobojenem ozemlju. Kofolovi so partizane kot večina Primorcev podpirali, gmotno in tudi sicer. Starejše hčere, tudi Antonija, so poučevale v partizanski šoli, oče je bil dejaven v gibanju samem. Odnos do partizanov se je, kot se spominja Antonija, spremenil, ko so se pojavile rdeče zvezde: »Prvi partizani pač – sej vemo, oblečeni so bili vsak drugače, kar je kdo imel. Orožje so imeli eni ja, drugi manj. Ampak sem hotela to povedat − potem je bil en zbor partizanov prav na našem travniku. In takrat so imeli partizani triglavke. Mislim, da je bila zastavica slovenska ali nekaj takega spredaj /NI BILO ZVEZDE?/ Ne. In potem se je takrat na tem zboru dali TITOVKE – z zvezde, in ko je naš oče to videl, je rekel: »To pa je nekaj drugega!« In je bil razočaran. In res je potem, on je to predvidel, kaj bo iz tega nastalo, ne?«

Privilegiji vodstva 9. korpusa in revolucionarno nasilje

Vendar pa so ljudje opazili velike razlike med partizanskim vodstvom in običajnim moštvom: »To se je videlo, da so bili lepo oblečeni, so imeli najboljše orožje in živeli dobro. Po drugi strani smo videli partizane, ki so prihajali lačni, raztrgani mimo … Je bila velika razlika.«  V njihovi hiši je bila tudi t. i. komanda mesta, zato so marsikaj videli in slišali: »Ljudje so izginjali v t. i. 13. bataljon. Če smo koga pogrešali,  kakšnega znanega ali partizana ali so se med sabo pogovarjali, so tako namignili, tako, malo z nasmehom, ta je šel v 13. bataljon. To se pravi, da so ga likvidirali. V Čepovanu je veliko takih lukenj − brezen. Naša dekla Pepca je tam grabila travo, me nismo bile zraven, je še videla ostanke, neke kosti človeške, in ob tem breznu. Partizani so jih likvidirali že med vojno.«

Po vojni so komunisti zaprli sestri Vando in Ivo. Vando so kmalu izpustili. Sestra Iva, ki je bila najbolj navdušena nad partizanskim gibanjem, je študirala kemijo v Padovi. Med vojno je sodelovala v nekem partizanskem laboratoriju v Cerknem, po material je hodila v Gorico in veliko tvegala. Po vojni, ko so bili vsi srečni, da je konec trpljenja, so jo prišli aretirat komunistični agenti: »So jo zaprli in imeli v zaporu v Ajdovščini. Očitali so ji izdajstvo, kolaboracijo z Nemci. Nemogoče stvari. So jo mučili. Dva meseca so jo imeli tam. In potem k sreči je prišla ena bivša partizanka, ki nas je dobro poznala. Se je čudila, zakaj je tam, in je ona posredovala potem, da so jo izpustili. No, to sestro mojo so čisto uničili. Ona je prišla ven ni mogla nič, ni govorila. Nič pripovedovala, nič povedala, v Čepovan je prišla shujšana, vsa uničena. Sploh se ni pogovarjala in je skrivala tako, je imela brazgotine od elektrike.« Druge sestre je oblast nato tretirala kot razredne sovražnike.

Razlastitev in razbitje družine

Po koncu vojne naklonjenost Kofolovih partizanom ni veliko veljala. Ker so bili veleposestniki in bogatejši, so ljudi ščuvali proti njim in jim obljubljali njihovo zemljo: »Smo doživeli, da so imeli kakšen sestanek, in potem so šli protestno skozi vas, med vojno že, in so šli mimo naše hiše in vpili: Dol z reakcijo, dol z reakcijo. To smo občutili.« Kmalu so bili kot na tisoče drugih slovenskih kmetov deležni siljenja v kolhoz po sovjetskem vzoru, potem razlastitve, ponižanja in preganjanja, zlasti očeta je to dotolklo: »In so na mojega očeta pritisnili, da mora vstopiti oz. dati pobudo za ustanovitev te zadruge. In takrat se je on uprl, da v zadrugo ne gre. Je bi korajžen.« Vendar je nato prišla nacionalizacija. »Njega so strli, so mu vzeli čisto vse premoženje, hišo, pridelke, ves živ in mrtev inventar, čisto vse /…/. In zmeraj sta upala, da bo, da se bo kaj obrnilo, da jim bodo vrnili, da bodo priznali. Ampak je trajalo, je trajalo 6 let, preden so nekaj vrnili.  To je bil, to je bilo povračilo za vse, kar je naredil, to je moral doživeti kljub svoji zavednosti, poštenosti. Tako je bilo.«

Antonija je postala učiteljica, uživala je v svojem poklicu, a hkrati ni čutila svobode, saj je vse življenje prikrivala svoje prepričanje: »Od začetka sem hodila javno k maši nekaj let, potem je bil pritisk tak, da bi gotovo zgubila službo, če bi hodila k maši javno. Sem šla tu pa tam, v Čepovanu sem šla k maši recimo, ne tukaj, pa z gospo Bratuževo sva hodili na polnočnice v kakšno vas v okolišu, da me ne bi poznali. Je bil pritisk.« Kot učiteljica je službovala na Vogrskem, v Dornberku, na Brjah, v Kojskem, v Ajdovščini in v Novi Gorici. Svoje talente je dodatno razvila po upokojitvi, ko je začela slikati zelo lepe podobe zlasti primorske pokrajine.

Zadnje novice

Sorodne vsebine