Avtor: Metod Berlec
O stanju v slovenski policiji, policijskem delu v času epidemije novega koronavirusa, protestih, policijski stavki in objavi policijskih plač smo se pogovarjali z upokojenim generalnim direktorjem slovenske policije Jožetom Romškom.
DEMOKRACIJA: Gospod Romšek, od sredine leta 2005 do začetka 2009 ste bili generalni direktor policije, se pravi, da stanje in razmere v policiji verjetno še danes dobro poznate. Kako je voditi tako velik sistem? Če se ne motim, je v vašem času policija štela približno 10.000 pripadnikov.
ROMŠEK: Kot zainteresiran državljan spremljam dogajanje v državi in v državnih institucijah, tudi v policiji. Moram reči, da ko sem decembra leta 1982 nehal z delom v organih za notranje zadeve, nisem nikoli zares mislil, da bom še kdaj oblekel uniformo. Osebne in profesionalne izzive sem našel drugje, v študiju prava, učenju tujih jezikov in delu najprej na obrambnem področju, kasneje pa tudi na pravnih, finančnih in kadrovskih področjih državne uprave. Splet naključij je pripeljal do tega, da sem sredi leta 2005 prevzel vodenje policije. Seveda sem moral pred tem prestati zahteven vsebinski postopek pred natečajno komisijo Uradniškega sveta, kar je bilo zaradi spremenjene zakonodaje kasnejšim direktorjem prihranjeno.
Vodenje velikega operativnega sistema je izjemno težak zalogaj, saj je vsak generalni direktor/direktorica policije močno vpet/ vpeta med kladivo in nakovalo stroke in politike.
No, izziva se nisem ustrašil, čeravno sem pričakoval resne probleme. Nisem se zmotil. Vplivneži znotraj in zunaj sistema so od vsega začetka povzročali težave. V spregi z levimi političnimi opcijami in novinarji so se začele vrstiti afere. Modus operandi, poglavitni akterji in bogate nagrade za ključne povzročitelje, je povsem enak pri aferi Depala vas, aferi Patria kot pri vrsti drugih manj odmevnih afer, ki pa niso nič manj škodljive za družbo kot celoto.
Hitro sem ugotovil, kdo so ljudje znotraj policije, ki so delovali v nasprotju s strokovnimi in moralno-etičnimi pravili. Razrešeni in premeščeni so bili brez odlašanja, čeprav sem se zavedal, da bom deležen maščevanja in pritiskov. Toda v bistvu se nisem obremenjeval s tem, saj sem kot pravnik prav dobro vedel, kaj počnem. Nisem bil eksistenčno odvisen od policije, niti ni bil v policiji zaposlen nihče od mojih bližnjih sorodnikov. Ni se mi bilo torej treba ozirati na to, komu se bom ali komu se ne bom zameril.
Nisem se ustrašil niti kazenskih ovadb, ko sem bil vedno »ob pravem času« ovaden. Seveda so bile vse po vrsti zavržene, vendar kasneje to nikogar ni več zanimalo, saj so že same medijsko razvpite objave dosegale želene cilje.
Menim, da bi morali tisti, ki so odgovorni za spremembo kazenske zakonodaje, na novo definirati kaznivo dejanje krive ovadbe, saj je lahkotnost vlaganja neutemeljenih kazenskih ovadb postala neke vrste »športna« disciplina. Ni mi namreč znano, da bi bil kdo doslej obsojen zaradi kaznivega dejanja krive ovadbe.
No, čez čas sem si oblikoval ekipo, s katero sem lahko delal. Pretežna večina najožje ekipe je korektno opravljala naložene naloge in zagovarjala stroko. Samo manjšina je že sredi leta 2008, nekako ob začetku afere Patria, pričela obračati plašč po vetru.
Kakor koli že, nikomur nisem ničesar zameril, ponosen pa sem, da sem na tem vročem stolu zdržal najdlje od vseh do sedaj.
DEMOKRACIJA: Je bil eden glavnih projektov v vašem času vstop v schengensko območje, do katerega je prišlo decembra 2007, ali nemara aktivnejši pregon gospodarskega kriminala?
ROMŠEK: Šele po kadrovski konsolidaciji na vrhu policije smo se lahko lotili dela. Resno delo na področju gospodarskega in organiziranega kriminala, vstop Republike Slovenije v schengensko območje, opravljanje manj znanih, toda zelo pomembnih varnostnih aktivnosti ob zamenjavi tolarjev v evro, predsedovanje Svetu EU, zavarovanje državnih interesov na južni državni meji, izboljšanje zelo slabega stanja na področju materialno-tehničnih zadev policije so bile naše poglavitne naloge poleg vseh drugih seveda. Treba je bilo poskrbeti za številne primere s področja gospodarskega kriminala, ki so več let nerešeni ležali v predalih ene od policijski uprav. Konkretnih vzrokov za to nisem razčiščeval, kar še danes močno obžalujem. Čakala nas je delna reorganizacija, saj je bilo iz policijskega proračuna potrebno odklopiti Svet za preventivo in vzgojo v cestnem prometu. Zaposlen je bil policijski vikar, poskrbljeno je za duhovno oskrbo tistih policistov, ki to želijo.
V času slovenskega predsedovanja je bil zame poseben izziv vodenje skupine EPCTF (European Police Chiefs Task Force). To je bila neformalna skupina policijskih šefov EU. Namen teh sestankov je bil izboljšanje operativnega sodelovanja med policijskimi šefi in policijami EU. To možnost sem odlično izkoristil. Z večino teh ljudi imam še vedno osebne stike oziroma lahko pridem do njih brez posebnih zadržkov.
(Celoten intervju si preberite v novi številki revije Demokracija.)
