4.9 C
Ljubljana
torek, 29 novembra, 2022

(INTERVJU) Vrhovni sodnik Jan Zobec za revijo Demokracija: »Grenko spoznanje je, da imamo sodniki več kot trideset let od osamosvojitve svobodo izražanja samo v tujem jeziku«

Piše: Petra Janša

»Vsi, ki imajo bolj kritičen pogled na delovanje slovenske pravne države, zlasti sodstva, ki niso na »glajhšaltungi«, bodo svoje misli težko artikulirali v Sloveniji, ker bodo prej ali slej naleteli na težave. Zato se zatekajo v tuj jezik, v katerem uživajo svobodo. V slovenskem jeziku je ta svoboda omejena. Je pa seveda vsekakor grenko spoznanje, da imamo sodniki več kot trideset let od osamosvojitve svobodo izražanja samo v tujem jeziku ter lahko varno javno govorimo, pišemo in diskutiramo le v tujini, v tujem okolju, v tujem jeziku,« nam v pogovoru pove vrhovni sodnik Jan Zobec, ki se je zaradi svojih javnih zapisov in izjav večkrat znašel pred komisijo za etiko in integriteto pri Sodnem svetu.

 

DEMOKRACIJA: Gospod Zobec,  ali mislite, da obstoječi pravni okvir daje zadostna zagotovila demokratični državi oziroma ali se vam zdi, da bi sodstvo lahko več prispevalo k družbenemu sožitju in zaupanju v delovanje države?

Zobec: Tu gre za dve ravni. Prva je ustavnopravni, formalni pravni okvir, druga pa je življenje tega formalnega pravnega okvira v praksi. Za formalni pravni okvir lahko rečem, da je dober. Na dogmatični ravni, na papirju zagotavlja vse pogoje koncepta ustavne demokracije. Težave nastanjajo pri delovanju zahtev demokracije v praksi oziroma pri prevodu pravnega okvira v prakso. Tu pa je razkorak ponekod večji, drugje manjši in po tem razkoraku med postuliranim in empiričnim lahko merimo stanje demokracije in vladavine prava. Ko primerjamo države, njihove ustavne ureditve, vidimo da so si v svojem temelju zelo podobne. Problemi nastanejo na izvedbeni, praktični ravni, zato govorimo, da imajo posamezne države različno stopnjo razvoja demokracije in vladavine prava. Sodišča pa igrajo pri tem ključno vlogo – so steber vladavine prava. Od njih je odvisno, ali v državi vlada pravo, ali se vlada s pravom, ali pa se pravo celo zlorablja in je samo mrtva, abstraktna črka na papirju, kot je marsikje po svetu, zlasti če potujemo proti jugovzhodu in vzhodu. Tu zagotovo prednjači Rusija kot tipičen primer avtokratskega legalizma, kjer se vlada z grobimi zlorabami prava, čeprav je nominalno tudi Rusija ustavna demokracija. Tretji dejavnik v tej igri – poleg formalnega okvira in ustavnih organov – smo ljudje in naša kultura, habitus, stopnja naše normativne integracije. Vsi vemo, da mora biti pravo učinkovito, predvsem primarno, saj, kot pravijo Američani, ni mogoče vsakomur na komolec obesiti policaja. A če kritična masa ljudi ni ponotranjila vrednot ustavnosti in prava ne spoštuje, ga ne jemlje resno, če ljudje niso normativno integrirani, potem tudi dobro delo sodišč ne pomaga. Ustavna in demokratična kultura je dolgotrajen proces. Slovenija bo polnokrvna demokracija, šele ko bo habitus večine prebivalstva ponotranjil vrednote ustavne demokracije. To pa zahteva več generacij, tudi naklonjenost mednarodnega okolja in odločenost ključnih dejavnikov v družbi, se pravi tistih, ki so nosilci družbene in politične moči, da se habitus razvija in oblikuje v smeri demokratične kulture. Gre za tri stebre tvorbe družbenega habitusa: družina, vzgojno-izobraževalni sistem in mediji. Zato se na teh poljih bijejo ključne kulturne bitke tako pri nas kot na Zahodu.

DEMOKRACIJA: To so ti stebri, o katerih ste že večkrat govorili …

Zobec: Ja. To so stebri, ki oblikujejo habitus. Če dovolite, bom citiral znanega francoskega sociologa Pierra Bourdieuja: habitus je temeljna struktura družbenega življenja. Način, kako se obnašamo do objektivnih možnosti in vedenja o nas samih. Habitus so pravzaprav vrednote in pojmovanja o pravih poteh delovanja subjektov družbe. Ko subjekti ponavljajo habitus, ga rekreirajo, obnavljajo, krepijo in utrjujejo, ne da bi se pri tem zavedali, da ga na ta način legitimirajo. Problem v Sloveniji je tako kot drugje v posttotalitarnem svetu, kar ugotavlja tudi Bourdieu, da je v vsakem od nas včerajšnji človek. In ta včerajšnji človek v vsakem od nas absolutno in neizogibno prevladuje preprosto zato, ker je sedanjosti premalo, da bi lahko konkurirala vsemu, kar se je v vsakem od nas nakopičilo v preteklosti, v kateri smo bili oblikovani in katere rezultat smo. Tvorba demokratične kulture je tek na dolge proge. Za to mora obstajati volja ključnih dejavnikov v družbi, da posvetijo pozornost tem trem stebrom oblikovanja habitusa: družini, izobraževanju in vzgoji ter medijem.

DEMOKRACIJA: Ali razveljavljanje glob samo zato, ker so bile izrečene v času neke druge vlade, vpliva na dojemanje pravne države in stabilnosti sistema? Ali množično razveljavljanje glob nakazuje tudi možnost množičnega razveljavljanja sodnih odločb za nazaj?

Zobec: Ne, to pa mislim, da nikakor ne. Kaj takega bi bilo protiustavno, saj bi povratno poseglo v pridobljene pravice. Razveljavitev sodne odločbe za nazaj ni mogoča, razen v primerih, ki so z zakonom vnaprej predvideni in po z zakonom vnaprej predvidenem postopku. To pa je prvenstveno postopek obnove in druga izredna pravna sredstva. Nikakor pa tega ne more storiti neka arbitrarna politična volja, četudi izražena v nekem zakonu, ki bi za nazaj, retroaktivno, razveljavila sodne odločbe. Tak zakon bi bil protiustaven. Nekaj drugega je seveda amnestija, ki je seveda mogoča. Z razveljavitvo glob grobo poenostavljeno ustavno pravno ni nič narobe, ker se s tem ne posega v človekove pravice. Slabo pa je, da se z razveljavitvijo glob krha eno od načel pravne države: to pa je stabilnost in kontinuiteta prava, predvidljivost, pravna varnost. Demokracija pomeni vladavino ljudstva, a znotraj ustavnega okvira. V demokraciji se oblast menja na podlagi volje ljudi, izražene na svobodnih in poštenih volitvah, mirno in brez nasilnih pretresov – to je bistvo demokracije. In ko je tako, nova oblast lahko samo nadaljuje tam, kjer je prejšnja končala, na podlagi istega pravnega reda, ki pa ga v skladu z razvojem človekove družbe dopolnjuje in nadgrajuje. Nikakor pa to ne pomeni radikalne spremembe pravne paradigme. Ni dobro, če nova oblast ta prehod razume kot mandat za spremembo paradigme, kot prehod iz enega sistema v drugega. Stališče, da bo odslej vse drugače, da se bo zgodil nekakšen prelom, kot je bil prelom z diktaturo pred več kot 30 leti, je napačno. Slovenija namreč je, vsaj formalno, demokracija. Imamo ustavo in imamo vse ustavne organe, ki bolj ali manj (uspešno) delujejo, imamo vso potrebno pravno infrastrukturo, smo člani Evropske unije in Sveta Evrope, Nata, izpolnjujemo vse formalne pogoje za uspešno delovanje ustavne demokracije. Zato ne potrebujemo spremembe paradigme. To, kar potrebujemo, je sprememba demokratične ustavne in pravne kulture ljudi. Na tem je treba delati.

Celoten intervju preberite v reviji Demokracija!

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine