Piše: Vida Kocjan
Z dr. Janezom Šušteršičem, nekdanjim finančnim ministrom v slovenski vladi in dobrim poznavalcem razmer tako v Sloveniji kot drugje, sva se prek Skypa (bil je v Moldaviji) pogovarjala prejšnji teden. Tam kot mednarodni izvedenec sodeluje pri projektu, ki pomaga moldavski vladi pri procesu pridruževanja EU.
Demokracija: Minilo je prvih sto dni delovanja vladne koalicije pod vodstvom Roberta Goloba. Kakšna je vaša ocena teh prvih sto dni?
Šušteršič: Po moji oceni so se ukvarjali predvsem s politiko in političnim delom svojega programa, to je z RTV Slovenija in odpravo škodljivih posledic prejšnje vlade, pa tudi z zdravstvom, kjer pa bo treba počakati, da vidimo, ali bodo ukrepi delovali. Mnenja so zelo različna, tudi zdravnikov, jaz to težko sodim. Na ekonomskem področju so ukrepe v glavnem napovedovali, nekaj je bilo tudi narejenega, npr. davek na dodano vrednost (DDV) je bil znižan pri energentih, uvedena je bila regulacija cen pogonskih goriv (bencina in dizla). Drugo pa se bolj ali manj še napoveduje in tudi ni še najbolj jasno, kako bodo videti ukrepi za pomoč gospodarstvu. To je splošna ocena. Problem je, da je veliko napovedi, ki se ne uresničijo, ker se tudi ne morejo, na primer napoved o odkupu vsega slovenskega žita. Takoj se nam je postavilo vprašanje, kako in hitro se je izkazalo, da to ni mogoče. To je bil recimo en takšen velik debakel. Tudi napoved, da naj bi se nekatera podjetja kar ustavila za pol leta, je takšna, da si vsi želimo, da je bila spet ena nedomišljena izjava, da je to nekaj, kar ni bilo mišljeno resno.
Demokracija: Ste še kje slišali, da bi zapirali oz. izvajali »lockdown« podjetij?
Šušteršič: Ne. »Lockdown« je bil smiseln v času epidemije z novim koronavirusom, vendar je bilo to iz epidemioloških razlogov, da se okužbe ne bi širile. Zdaj pa podjetja razmišljajo, četudi imajo težave z dobavami, saj jih ima ves svet, in če zamudijo pri kakšnem kupcu za nekaj časa, kupec to lahko tudi razume v tej situaciji. Se pravi, podjetja bodo poskušala delati, dokler bodo le lahko. Takrat, ko ne morejo več, se lahko odločijo, da gredo na primer za mesec dni na dopust, vendar mora biti to njihova odločitev. Takrat je tudi prav, da delavci dobijo nadomestilo, ne more pa kar vlada določiti, da se podjetja zaprejo, ker vlada misli, da ne morejo delati.
Demokracija: Kako sicer ocenjujete ukrepe vlade za blažitev draginje?
Šušteršič: Mislim, da je ustrezno, da se cene energentov v tem času regulirajo, ker gre za nihanja, ki so delno povzročena z realnimi zadevami, kot je vojna v Ukrajini, v veliki meri pa gre tudi za psihološke reakcije trgov. Trgi energentov so postali zelo podobni dogajanjem na borzi. Enako velja za trg onesneževalnih dovoljenj. Da lahko pride do nihanj cen zaradi špekulacij ali pa zaradi pričakovanj, psihologije, je zelo težko sprejeti, da je eno gospodarstvo ali pa ljudje odvisno od tega, kar se tam dogaja. Zdi se mi, da je v takšnem obdobju, ko so tako izrazita nihanja, ki so tudi delno neutemeljena, smiselno, da se zagotovi stabilnost pri cenah. Smiselno bi bilo tudi obdavčiti ekstra dobičke energetskih podjetij in trgovcev zaradi visokih cen.
Za gospodarstvo še ne vemo, kako bo. Veliko se govori o kapici na cene energentov, ki bi morala biti dogovorjena na evropski ravni. Ko pa neko ceno reguliraš, potem seveda na drugi strani pride do izgub. Vidimo, da nekateri dobavitelji plina že ustavljajo dobave, na trgu bodo ostali le največji. Regulirane cene so tudi napačni signal za potrošnike, čeprav se tega v tej situaciji ne bojim. Ne glede na to za gospodinjstva že vemo, kje so regulirane cene, te cene so višje, kot so bile pred enim letom. Tako, da ta signal, da so energenti dražji, bo do ljudi prišel oz. je že prišel in bo ostal. Menim, da je takšna regulacija cen v tem obdobju smiselna. Na malo daljši rok pa je treba razmisliti tako o prestrukturiranju industrije kot o drugačni energetski viziji v Evropi, pa tudi o drugačnem načinu delovanja teh trgov.
Pogrešam, da bi se več govorilo o pomoči pri prestrukturiranju podjetij. Eno je preživeti to leto, drugo pa je seveda iti v resno energetsko prestrukturiranje proizvodnje, materialno prestrukturiranje. Predvsem tu bi morala biti država takšno prestrukturiranje finančno podpreti. Nekaj tega denarja je sicer predvidenega tudi v Načrtu za okrevanje in odpornost, vendar o tem ni veliko slišati.
Demokracija: Sosednje države sprejemajo res obsežne svežnje ukrepov oz. pomoči, Hrvaška na primer 2,8 milijarde evrov, Avstrija in drugi imajo svežnje, vredne več milijard evrov. Pri nas so večinoma obljube in napovedi, ukrepi pa so minorni …
Šušteršič: V Sloveniji so predvidene subvencije za stroške, v nekem odstotku povišanja stroškov, je pa to nekaj, kar je težko ugotavljati. Moram reči, da ko se je začela korona, smo se vsi ekonomisti po večini strinjali, da to ni čas, ko bi vlada varčevala. Zdaj je podobno. To krizo bo treba preživeti, je pa seveda treba paziti, da denarja ne namenijo za nesmiselne ukrepe in takšne, ki bi šibko delovali. Dolgo država tudi ne more pomagati. Saj smo tudi pri koroni videli – na začetku so bile večje pomoči, pa manjši »lockdown«, potem pa smo že lahko šli povsod v Evropi, v politike, kjer je vsaj gospodarstvo normalno delovalo. Vsi smo se prilagodili na takšen način delovanja. In tukaj bo moralo biti podobno. Zdaj moramo razmišljati recimo eno leto, ko je ta šok in mora država pomagati, vmes pa se morajo podjetja in potrošniki prilagoditi. Ker to, da bo energija draga, veliko dražja, kot je bila, je po mojem realnost, ki bo ostala.
Demokracija: Kaj pa menite o t. i. evropski formuli, ko se cene električne energije navezujejo na ceno plina?
Šušteršič: Ko sem to ugotovil in so ugotovili tudi drugi kolegi, je bilo to precejšnje presenečenje, saj to prej ni bilo pomembno. To je bilo postavljeno zato, da bi spodbujali obnovljive vire. V tej situaciji, ko je cena plina tako visoka, pa je to nesmiselno in je k sreči že tudi predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen dejala, da bo to treba spremeniti. Trajalo je sicer eno leto, da se je to povedalo, vendar je prav, da se spremeni.
Demokracija: Kaj pa državni proračun, v sprejemanju je rebalans za leto 2022, opozorila Fiskalnega sveta so, da se višjih prihodkov iz naslova inflacije ne sme nameniti za višjo porabo, pač pa za odplačilo dolgov. Kako vi gledate na to?
Šušteršič: Vprašanje je, kaj je cilj. Minister za finance Klemen Boštjančič je dejal, da je to tehnični proračun, da so na eni strani vračunali višje prihodke, na drugi strani pa izdatke, ki so jih dolžni pokriti po zakonodaji. Glede slednjega ima Fiskalni svet po moje prav. Treba se je odločiti, kateri izdatki so pomembni, kateri pa ne, in razmišljati tudi o tem, da se kakšen zakon spremeni, da se tudi mogoče prerazporedi denar iz kakšnih drugih namenov za to, kar je zdaj pomembno, to je za reševanje krize. S tega vidika se strinjam s Fiskalnim svetom. Druga stvar pa je, če je ključna prioriteta zdaj pomoč podjetjem v recesiji, potem mora država pomagati. Moramo pa vedeti, da vsako trošenje države, vsako povečanje trošenja spet spodbuja inflacijo. Če bomo reševali krizo na ta način, potem bomo imeli kar nekaj let inflacijo okoli 10 odstotkov. Če želimo pomagati ljudem in gospodarstvu, bo cena tega še višji dolg in nekajletna visoka inflacija.
Demokracija: Kaj torej lahko pričakujemo glede inflacije?
Šušteršič: Inflacija je v bistvu ena bolj preprostih stvari v ekonomiji. Cene lahko rastejo toliko, kot je denarja. Se pravi, če bi zmanjšali količino denarja, se bo rast cen ustavila. Ne energentov, ampak drugih stvari, ker bodo ljudje trošili manj za druge stvari. To lahko povzroči problem, posebno v storitvenih panogah in v panogah, kot sta npr. zabavna elektronika ali pa bela tehnika. Stvari, ki smo jih navajeni zamenjati vsakih nekaj let, jih zdaj ne bomo, ker bomo denar porabili za energijo in nujno potrošnjo. Če je edini cilj inflacijo znižati, so ukrepi jasni. Obrestne mere se dvignejo, kreditov je manj, ker so dražji, plače se morajo dvigovati manj, kot raste inflacija … Potem enostavno zmanjka denarja, cene se ustavijo in ne moreš jih več poviševati, ker nihče nima več denarja, da bi kupil. To je sicer neprijetno, takšno ukrepanje povzroči brezposelnost, ampak tako se inflacija zniža. Zato je to treba primerjati z drugimi cilji. V tem času je za vlado pomembnejši cilj, da gospodarstvo preživi, da se delovna mesta ohranijo skozi recesijo, ki prihaja, da bo inflacija še nekaj časa visoka, ker jo bodo tudi same politike še nekaj časa spodbujale.
Demokracija: Premier Golob je dejal, da je cilj vlade inflacijo držati na 10 odstotkih …
Šušteršič: To je visoko, predvsem pa to ni odvisno od njega.
Demokracija: Kako lahko vlada vpliva na inflacijo?
Šušteršič: Z regulacijo cen, pri čemer to povzroča tudi motnjo na trgu, pa tako, da zmanjša proračunske izdatke. Se pravi, če zmanjša proračunske izdatke, zmanjša povpraševanje in porabo, manj bo denarja, kot sva prej rekla. Vendar pa tega vlada seveda ne namerava narediti.
Demokracija: Zdaj smo priča košarici 15 oz. 20 živil, kar naj bi bil mehki ukrep za preprečevanje draginje na področju hrane. Je mogoče, da bi to imelo vpliv na merjenje inflacije, da bi bilo to v košarici Statističnega urada RS?
Šušteršič: Ne. To prav gotovo ne, ker ima Statistični urad RS svojo metodologijo. Vsak mesec spremlja veliko cen in potem ima tudi metodologijo, kako iz teh podatkov o cenah izračunati inflacijo. Ena zelo pomembna stvar pri tej metodologiji statističnega urada je, kako obravnavati dnevna nihanja, na primer popuste in podobno. In ravno tega ta vladna analiza nima. Saj je zanimivo pogledati, kakšna je bila košarica v kakšni trgovini, ampak vsi, ki hodimo v trgovino, vemo, da ista trgovina ni vedno najcenejša in da je to odvisno tudi od tega, kaj želiš kupiti, kje je tisti dan kakšna akcija, ali recimo popust za upokojence ali popust na kakšno kartico lojalnosti. Se pravi, maloprodajne cene v trgovinah se dnevno spreminjajo. Poleg tega pa tudi, če je neka stvar draga, mogoče kupiš nekaj podobnega, kar pa ni tako drago. Mislim, da ravno ta inflacija, o kateri sva govorila, in tudi to, da je ljudi strah tega, kako bodo plačali osnovne položnice, nas vse sili, da smo v trgovini veliko bolj pozorni na cene, kot smo mogoče bili včasih. Nekateri so bili ves čas pozorni, ker so morali biti, nekateri pa ne tako zelo. Ta pozornost in občutljivost kupcev je tudi največji pritisk na trgovine. To, da pošlješ neke raziskovalce na en določen dan ob določeni uri, da pogledajo, kakšne so cene v tistem trenutku, pa nima prav velike vrednosti. Edino morda v smislu, ker je zdaj metodologija javna in so trgovci seznanjeni, kako to spremljajo in bodo zaradi tega trgovci cene teh 20 proizvodov, ki jih oni spremljajo, držali navzdol, ker bodo trgovine hotele dobro izpasti v teh primerjavah. To je tudi edini mogoči učinek tega spremljanja.
Demokracija: Javne porabe vlada ne namerava znižati. Kako pa ocenjujete nagrajevanje nevladnih organizacij, v teh dneh so se dogovorili s sindikati o izplačilu draginjskega dodatka zaposlenim v javnem sektorju, predstavljenega sicer kot del regresa za letni dopust, in o povečanju plač v javnem sektorju. Kaj bo to pomenilo?
Šušteršič: Kolikor mi je uspelo prebrati, je dogovorjeno povišanje plač za 4,5 odstotka. Potem je še nekaj korekcij plačnih nesorazmerij. Vsekakor je to le približno polovica letošnje inflacije, kar se mi z makroekonomskega stališča ne zdi sporno. Že prej sem dejal, da plače ne smejo rasti toliko kot inflacija. Jasno je, da plače zamrzniti v teh razmerah tudi ne bi šlo in ne bi bilo smiselno. Je pa v tem dogovoru nekaj, kar v zasebnem sektorju zelo spremljamo. To je obljuba, da bo prišlo do poračuna regresa za letni dopust. Pojem poračun regresa v zakonodaji ne obstaja. Regres je treba izplačati do 1. julija. Če ga izplačaš po 1. juliju, je obdavčen tako kot plače. Tako da se lahko zgodi podobno, kot je bilo pri gasilcih, ko je vlada spet nekaj obljubljala in ni razmišljala o davkih. Lahko se zgodi, da bodo v javnem sektorju novembra prejeli poračun regresa, potem pa bodo na to prejemniki plačali dohodnino in prispevke. In bo tega denarja v resnici veliko manj, kot ga vlada obljublja, ker bo tretjino ali še več dobila nazaj.
Regres je omejen do enega zneska, znotraj tega bodo sicer ostali, ker so v javnem sektorju izplačali relativno nizek regres, ampak ni ga mogoče izplačati po 1. juliju, razen če je to dogovorjeno s kolektivno pogodbo in je delodajalec nelikviden. Se pravi, vlada bi morala reči, da je nelikvidna, da bi lahko to izplačala kot neobdavčeno. Vedno pa obstaja možnost, da spremenijo kakšen zakon zadnji dan. Ali pa bodo prišli s kakšno zelo ustvarjalno razlago zakona in bomo potem v zasebnem sektorju rekli, v redu, saj potem lahko tudi mi novembra izplačamo še del regresa, če ga še nismo do zgornje meje. Tako da to zna biti še zelo zanimivo.
Demokracija: Kako gledate na nevladnike oz. te z Inštituta 8. marec oz. ljubljanskih kolesarjev, ki se hvalijo, da vlagajo zakone namesto vlade, in podobno, vlada pa jih na drugi strani finančno nagrajuje?
Šušteršič: Civilna družba je vsekakor koristna za družbo, mora biti živahna in aktivna, tudi čim bolj raznolika. V državi, kot je naša, mislim, da je povsem normalno, da tudi nevladne organizacije dobijo javni denar, saj v državi nimamo zelo močnih donatorjev, od katerih bi ti lahko živeli in delovali. Seveda prek javnih razpisov, z jasnimi cilji in merili, za kaj se denar daje, kje je tu družbena korist. Mislim, da lahko vsi skupaj opazujemo, da so rezultat teh razpisov predvsem nevladne organizacije z bolj levo ideologijo. Nato pride drugačna vlada in to za kakšno leto ali dve malo spremeni, potem gre pa spet nazaj.
To, kar mene bolj skrbi, pa je v resnici to, da imajo nekateri nevladniki zdaj privilegij, da sodelujejo z zakonodajalci. Menim, da je vloga nevladnih organizacij nadzor, pritisk, ne pa sodelovanje. Zame so bile največji alarm izjave, da si recimo Inštitut 8. marec želi sodelovati z vlado pri referendumski kampanji. Ko ljudstvo odloča, bi morali nevladniki povedati svoje stališče, lahko naredijo svojo kampanjo, ne pa, da želijo sodelovati z vlado. Pri tem prestopajo mejo, ki je ne bi smeli prestopiti. To je podobno kot z novinarji. Če želiš biti novinar, ne moreš biti aktivist ene politične opcije. Kot velja za strokovnjake, velja tudi za civilno družbo.
Demokracija: Zdaj ste v Moldaviji, kaj počnete tam?
Šušteršič: Imamo delavnice, kjer bomo učili oz. vadili ocenjevanje stroškov ukrepov, ki jih bo moldavska vlada sprejela za približevanje Evropski uniji.
Demokracija: Kako se pa v Moldaviji spopadajo z draginjo, imajo zelo visoko inflacijo?
Šušteršič: Inflacija je visoka, čez 30 odstotkov, po dolgem času se povečuje tudi revščina. Slišal pa sem, da obstajajo ideje, da bi znižali davke, to je dohodnino, davek na podjetja in hkrati povečali davek na dodano vrednost, za kar res ni primeren trenutek ob tolikšni inflaciji, kot jo imajo.
Demokracija: Ali bi bilo znižanje davkov dobrodošel ukrep za Slovenijo v tem trenutku?
Šušteršič: Mislim, da v Sloveniji potrebujemo predvsem resen pogled na davčni sistem in da se odločimo, kaj želimo, in na podlagi tega naredimo celovito reformo. Kot primer: v Nemčiji so npr. dvignili splošno dohodninsko olajšavo zaradi draginje. Menim, da to ni najboljši način ukrepanja, ker je nesorazmeren in ni ciljan. Pri nas bi bilo pomembno ohraniti predvsem to, da se mora davčna lestvica vsako leto uskladiti z inflacijo. Se pravi, poprava mej dohodninskih razredov. Če se to ne popravi, potem tudi če se ti plača dvigne za 10 odstotkov in ostane tvoja kupna moč enaka, ti pa država več pobere, ker večji del tvojega dohodka pade v višji dohodninski razred. To se mi zdi ključno in to naj bi zdaj odpravili.
Kar zadeva splošne olajšave, pa je res, da če dvigneš splošno olajšavo, dobijo največ tisti, ki imajo najvišje plače. Zato se mi zdi, če govorimo samo o draginji, veliko bolj smiselno s subvencijami oz. transferji pomagati tistim, ki imajo najnižje dohodke. Ker oni imajo največji problem. Drugi bomo sicer godrnjali in si kakšno stvar manj privoščili, kot si jo zdaj lahko, ampak položnice bomo še zmeraj plačali in zaradi tega ne bomo življenjsko ogroženi. Nekateri pa bodo, prizadela jih bo t. i. energetska revščina, in tem je treba pomagati prek transferjev, ne prek davkov.
Demokracija: Prejšnji premier Janez Janša je vzpostavil strokovne skupine, imenoval strokovnjake, se posvetoval z njimi in podobno, tega zdaj ni slišati …
Šušteršič: Nekaj malega je slišati. Nekateri ekonomisti so bili povabljeni na ta srečanja z opozicijo okrog energetskih ukrepov. Minister za gospodarstvo Matjaž Han ima strokovno telo, ki ga sestavljajo ljudje iz gospodarstva in nekaterimi ekonomisti. Ni pa prav veliko slišati, da bi oni dajali kakšne predloge. Zelo je slišati skupino za covid, ki pa je v bistvu nihče v vladi ne upošteva kaj preveč. Mislim, da je ideja, da bomo zdaj covid premagovali s priporočili in brez omejitev, ko bo prišlo še do enega resnega vala, nevarna iluzija. To nikjer v Evropi ne deluje. Letos sem bil precej na letališčih, praktično nihče ne nosi več zaščitne maske. Na letalu smo bili trije ali štirje z masko. V vrstah na letališčih, kjer ljudje stojijo tik drug ob drugem, praktično nihče nima maske. Enako seveda lahko vidimo v trgovinah ali javnem prevozu, razen kjer so maske obvezne. Tako da imam občutek, da želimo predvsem uživati ob tem, da ni več vladnih omejitev, sami pa si jih nočemo postavljati. Ljudje smo v glavnem takšni, tudi na drugih področjih, da dokler nas nekaj resno ne prizadene, nismo previdni. Saj poznamo te zgodbe z vseh področij življenja.
Biografija
56-letni dr. Janez Šušteršič je publicist, ekonomist in nekdanji finančni minister. Ekonomijo je študiral na Univerzi v Ljubljani, kjer je pridobil doktorat iz politične ekonomije tranzicije. Bil je tudi gostujoči študent na Univerzi v Zürichu. Med letoma 2001 in 2007 je bil direktor Urada za makroekonomske analize in razvoj (Umar). Od leta 2005 do leta 2007 je bil podpredsednik Odbora za ekonomsko politiko pri Svetu EU v sestavi finančnih ministrov (Ecofin), leta 2012 pa je postal finančni minister Vlade Republike Slovenije. Zdaj svetuje vladam v jugovzhodni in vzhodni Evropi.
