Piše: Lucija Kavčič
Ljudje so na Barje, tedaj še jezero, prihajali v več ločenih valovih in so bili pripadniki različnih ljudstev, zato ne moremo govoriti o enotni koliščarski kulturi, je med drugim za Demokracijo povedal izr. prof. dr. Anton Velušček, vodilni slovenski raziskovalec kolišč ter koliščarske kulture na Ljubljanskem barju.
DEMOKRACIJA: Slovenija je znana po več najstarejših najdbah na svetu, kot sta neandertalčeva piščal, zobna zalivka in leseno kolo z osjo. Lahko poveste kaj več o njih? Verjetno pa je z našega ozemlja še več zanimivih najdb?
ANTON VELUŠČEK: Zdi se neverjetno, da so v majhni državi najdene kar tri najdbe, od katerih vsaka drži rekord kot najstarejši tovrstni primerek na svetu. Poleg njih sta odmevni še vsaj dve odkritji – pri čemer je druga dosegla verjetno neponovljiv svetovni sloves –, čeprav so razlage, ponujene tako za leseno sulično ost iz Ljubljanice kot za lovske megapasti s Krasa, zelo neprepričljive, v ključnih pogledih zavajajoče in preuranjene. Zato me ne prepriča, da je to prava pot do prepoznavnosti in medijske pozornosti.
Glede najpomembnejše najdbe iz jame Divje babe I – za katero številni še vedno menijo, da ni delo človeških rok – lahko rečem naslednje: gre za glasbilo, ki je zmogljivejše od preproste piščali; njeno odkritje je sprožilo vprašanji o tem, kdo je neandertalec pravzaprav bil in česa je bil sposoben; izjemna najdba je spodbudila tudi razmišljanja o izvoru glasbe in predvsem o duhovnih razsežnostih našega izumrlega sorodnika. Zobna zalivka iz čebeljega voska v zobu človeka, ki je živel pred 6500 leti – odkrita leta 1914 v jami pri Loki na Črnem kalu – priča o tem, da so ljudje znali blažiti bolečino in s tem nehote soustvarjali zgodovino zobozdravstva.
Ekipa z Inštituta, ki sem jo vodil, je odkrila skoraj v celoti ohranjeno leseno kolo z osjo. Predvsem kolo je pravi tehniški čudež, narejeno je tako, kot je treba. Kolar ni bil začetnik, temveč izkušen mojster. Del podvozja prazgodovinskega voza pa v elitni skupini treh morda vseeno nekako odstopa. Voz so uporabljali na Starih gmajnah v času, ko so bili vozovi v rabi že stoletja, zato njegova starost sploh ni presenetljiva; od drugih (resda nekoliko mlajših) lesenih koles našo najdbo odlikuje izjemna kakovost izdelave.
Sicer se že praktično vso vašo znanstveno kariero ukvarjate s koliščarji. Kaj vas je pritegnilo prav na to področje?
S koliščarji se ukvarjam od trenutka, ko sem nastopil službo na Inštitutu za arheologijo ZRC SAZU v Ljubljani; bili so predmet izbire: vzemi ali pojdi.
V tistem obdobju je prišlo do generacijske prekinitve v raziskovanju kolišč na Ljubljanskem barju, nekaj so se sicer trudili na Oddelku za arheologijo, pravega zagona pa ni bilo. Sprejel sem ponujeno, zavihal rokave, navezal stike z raziskovalci iz drugih ved – izpostavil bi lesarko in dendrokronologinjo Katarino Čufar – in smo znova začeli s fizičnim raziskovanjem koliščarske zgodovine Barja ter z uvajanjem novih raziskovalnih pristopov. Vedno sem dajal velik pomen vzpostavljanju dobrih odnosov z domačini, ki Barje odlično poznajo, in so lahko zelo pomemben vir informacij o aktualnem dogajanju na terenu in morebitnih novih odkritjih.
Na Koliščarskem dnevu, ki ga prireja KD Fran Govekar, ste sodelovali pri organizaciji. Z vami je potekal javni pogovor o koliščarjih, arheologiji in načrtih za prihodnost. Kako veliko je pri nas zanimanje za koliščarje?
Ko sem pred dobrimi tridesetimi leti začel z raziskovanjem, so naključni mimoidoči spraševali, ali nabiram polže. Danes je drugače, velikokrat pomislijo prav na arheologa. Slednje se zdi bistveno pri našem raziskovalnem delu, ker ne raziskujemo samo zase, za ozek akademski krog, temveč za vse ljudi dobre volje. Vsekakor je pri podajanju razlag potrebna previdnost, saj lahko skrajna politika grobo zlorabi naše ugotovitve – zlasti tiste, ki so na videz zelo privlačne, a povsem zgrešene. Kadar do tega pride, so posledice lahko hude in daljnosežne.
Več v tiskani reviji Demokracija.
