(INTERVJU) Andrés Pastrana Arango: »Levica ima dolgo zgodovino sodelovanja z narkotrafikanti«

Piše: Bogdan Sajovic

Z gospodom Andrésom Pastrano Arangom, nekdanjim predsednikom Kolumbije, smo se med drugim pogovarjali o povezovanju desnih političnih strank, političnih razmerah v Južni Ameriki, narkokartelih in trgovini s kokainom, migracijah in povezavah levičarskih strank z mamilarskimi karteli.

DEMOKRACIJA: Gospod Pastrana, tokrat ste prvič v Sloveniji, kako to, da ste obiskali našo državo?

Pastrana: Vašo državo sem obiskal na povabilo Janeza Janše. Sem predsednik CDI, mednarodnega združenja krščanskodemokratskih strank in sem na obisku sedežev nekaterih naših članic, med katerimi je tudi SDS. Janez Janša, ki je eden od podpredsednikov našega združenja, me je povabil v Slovenijo. Sicer pa naše združenje obsega ta čas 94 polnopravnih članic.

DEMOKRACIJA: Evropska desnica je v zadnjih tednih dosegla precej ugodne volilne izide. Se vam zdi, da gre za politični preobrat na naši celini?

Pastrana: Tako kaže. Uspehi na Švedskem in v Italiji so navdušujoči. Tudi v Španiji kaže na večanje podpore desnici, desnica pa pridobiva še v nekaterih drugih evropskih državah. Na žalost pa na moji domači celini, v Južni Ameriki, ta čas pridobiva levica. Zanimivo je, da se pogosto dogaja, da ko desnica pridobiva v Evropi, izgublja v Južni Ameriki in obratno. Upamo pa, da se bo ta trend ustavil, po možnosti z drugim krogom volitev v Braziliji. Če bo Bolsonaro premagal Lulo da Silvo, bo to velika spodbuda za desnico v Južni Ameriki.

DEMOKRACIJA: Zakaj je levica tako uspešna na vaši celini?

Pastrana: Po padcu berlinskega zidu in razpadu vzhodnega bloka ter Sovjetske zveze, se je južnoameriška levica na novo organizirala. Ustanovili so tako imenovani Forum Sao Paulo, glavna arhitekta sta bila Fidel Castro in prej omenjeni Lula da Silva, sodelovali pa so seveda tudi drugi, Ortega iz Nikaragve, Kirchner iz Argentine, Chavez iz Venezuele … Konec devetdesetih in na prelomu stoletja jim je uspela »rožnata plima«, ko so levičarske stranke prevzele oblast v večini južnoameriških držav. Pred desetimi leti je sledil preobrat, zdaj pa smo spet priča novemu valu vzpona levice.

DEMOKRACIJA: Precej poznavalcev meni, da gre ta uspeh levice pripisati tudi levičarskemu sodelovanju z narkomafijo in denarju, ki ga ta trgovina prinaša?

Pastrana: Seveda, levica ima dolgo zgodovino sodelovanja z narkotrafikanti …

DEMOKRACIJA: Mislite na povezavo Escobarja z levičarji na Kubi in v Nikaragvi pri tihotapljenju mamil …

Pastrana: To in še več. Moja domovina Kolumbija je največji pridelovalec koke, iz katere pridobivajo kokain. Pri tem so neposredno sodelovale in še sodelujejo tudi različne levičarske gverilske, teroristične skupine. Ne pozabite, levičarska teroristična skupina M-19 je v dogovoru z Escobarjem napadla naše vrhovno sodišče in pobila polovico sodnikov ter uničila dokumentacijo, ki je bremenila Escobarja in njegov kartel. Escobar jim je za to dobro plačal, kar zanj ni bil problem, saj je bil zaradi dobička iz trgovine z mamili nekoč celo najbogatejši človek na svetu. Plačeval je tudi druge – policiste, državne uradnike in politike.

DEMOKRACIJA: Z Escobarjem ste imeli opravka tudi vi, če lahko tako rečemo?

Pastrana: Drži, ko sem leta 1988 kandidiral za župana našega glavnega mesta Bogote, sem med drugim napadel tudi narkokartele. Ugrabili so me, me zvezanih oči naložili na helikopter in odpeljali nekam v okolico Medellina, Escobarjevega glavnega oporišča. Imel sem srečo, v bližini Medellina so ugrabili tudi vrhovnega državnega tožilca in policija je med preiskavo po naključju naletela tudi na hišo, kjer so me zadrževali, in me rešila. Izmed vseh ugrabljenih politikov v tistem obdobju niso namreč ugrabili le mene, a le dva sva preživela ugrabitev, druge so pobili. Ni pa to edinkrat, da sem v politični karieri imel opravka s karteli. Ko sem recimo leta 1994 kandidiral za predsednika, je mojega nasprotnika financirala narkomafija. Sem se pa res zmotil, ko sem trdil, da so mu dali pet milijonov dolarjev, dali so mu jih namreč petnajst. Petnajst milijonov, in to v letu 1994, ni čudno, da je zmagal.

DEMOKRACIJA: Štiri leta kasneje ste vseeno postali predsednik Kolumbije.

Pastrana: Drži in v svojem mandatu sem skušal odpraviti trgovino z mamili. Srečal sem se s Billom Clintonom v Beli  hiši in mu dejal, da je moja država največji proizvajalec kokaina, njegova pa največji uporabnik. Mi smo revni, oni pa bogati, zato naj nam pomagajo, da premagamo kartele. Z Američani smo sestavili »Načrt Kolumbija«, ki je vseboval deportacije narkotrafikantov v ZDA, česar se tudi najbolj bojijo, povečanje vojske in policije za boj proti narkotrafikantom in levičarski gverili, ki je z njimi sodelovala, sredstva za povečanje obsega socialne pomoči v Kolumbiji in alternativne rešitve za kmete, ki bi opustili pridelavo koke. Delovalo je, površine za pridelavo koke so se zmanjšale za 72 odstotkov, s 150 tisoč hektarjev na 40 tisoč. Na žalost pa je pod mojimi nasledniki plan zvodenel in površine za pridelavo koke so spet narasle, zdaj obsegajo v Kolumbiji okoli 300 tisoč hektarjev.

DEMOKRACIJA: Mimogrede, ali ni vaš zdajšnji predsednik tudi nekdanji komunistični gverilec?

Pastrana: O ja, bil je član M-19 in tudi dober prijatelj Huga Chaveza.

DEMOKRACIJA: No, tudi Venezuelo zdaj pogosto omenjajo v trgovini z mamili …

Pastrana: Ta čas so trije veliki »igralci« v trgovini s kokainom. Eden je »sončni kartel«, ki ga vodi vladajoča klika v Venezueli in vrh njihove vojske. ZDA so celo aretirale dva Madurova nečaka zaradi trgovine z mamili. Drugi  so mehiški karteli, ki so prevzeli večji del distribucije kokaina, tretji pa so komunistični kolumbijski gverilci FARC. Ti in Venezuela z denarjem tudi zalagajo južnoameriško levico.

DEMOKRACIJA: Čudno se mi zdi, da ZDA to tako mirno gledajo in tolerirajo. Hočem reči, gre za trgovino z mamili, ki predvsem zalaga trg v Združenih državah in za nameček še rast levičarskih režimov tako rekoč na »ameriškem dvorišču«.

Pastrana: Tudi meni se zdi čudno, poglejte Venezuelo in Madura. Njegov obraz je na tiralici ameriških agencij tako kot v tistih starih kavbojskih filmih – »išče se«, zanj ponujajo nagrado, dva nečaka sedita v ameriških zaporih zaradi trgovine z mamili … Potem pa se visoki uradniki ameriške administracije srečajo z njim v Caracasu.

DEMOKRACIJA: Čudno se mi tudi zdi, da so Kolumbijci pred meseci izvolili nekdanjega komunističnega gverilca in Chavezovega prijatelja za predsednika, čeprav imajo čez mejo nazoren prikaz, kako komunisti uničujejo države …

Pastrana: To, kar se dogaja v Venezueli, je grozljivo. Brutalna diktatura in popolno uničenje države. V preteklem stoletju so mnogi Kolumbijci odhajali za kruhom v cvetočo Venezuelo. Potem pa so oblast prevzeli levičarji ter Chavez in Maduro sta cvetočo državo z največjimi zalogami nafte gospodarsko uničila. Manjka hrane, zdravil, osnovnih dobrin, ironično, celo goriva; okoli sedem milijonov Venezuelcev je zapustilo domovino, okoli dva milijona jih je v Kolumbiji. To je za nas veliko breme, a jim bomo pomagali, smo bratje, in kot rečeno, nekoč so oni sprejemali naše ekonomske imigrante, prav je, da jim to povrnemo. Kar pa zadeva volitve v Kolumbiji, z veliko denarja se da močno vplivati na volitve, na medije, celo na štetje glasovnic.

DEMOKRACIJA: Kako se torej bojevati proti levičarskim strankam in njihovim narkodolarjem?

Pastrana: Gradimo mednarodno povezavo politikov, ki se bo posvetila boju in razkrivanju povezav med narkokarteli in levičarsko politiko. Delamo tudi na širšem povezovanju desnih političnih strank. V Južni Ameriki imamo regionalno zvezo krščanskodemokratskih strank. Krščanska demokracija je bila v preteklem stoletju vodilna sila na našem kontinentu, zdaj pa je v zatonu. A so rigidni in ekskluzivni in se ne želijo povezovati z drugimi strankami, če te niso izpričano krščanskodemokratske. Želimo jih povezati z drugimi desno usmerjenimi strankami v enotno fronto. Poleg tega si prizadevamo za povezovanje desnih mladinskih organizacij in ustanovitev desnega ženskega foruma. In seveda podpiramo opozicijo v državah, v katerih ta čas vlada levica. Pri tem tudi osebno sodelujem. S ponosom lahko povem, da sem za kubanski in venezuelski režim »persona non grata«.

DEMOKRACIJA: Prej ste omenili migracije, kar je hud problem za Južno Ameriko …

Pastrana: Pa še kakšen, milijoni odhajajo, praviloma za zmeraj in s tem se siromaši naša celina. To je posledica terorja narkokartelov in avtokratskih režimov ter siromašenja in korupcije, ki ju prinašajo leve vlade. Ne vem, ali ste opazili, a ravno v časih, ko vladajo leve vlade, so navadno cene surovin, ki so glavno izvozno blago Južne Amerike, zelo visoke. V regijo tedaj prihaja ogromno denarja, a prebivalstvo, pa čeprav levičarji trdijo, da si prizadevajo za izboljšanje življenja vseh, od tega denarja nima nič. Denar razgrabi oblastna struktura, še infrastruktura in gospodarstvo, kolikor ga je, pod levimi vladami propada in vse kritike so brutalno zatrte. Ni čudno, da ljudje zapuščajo svoje domove iz se selijo v ZDA ali Evropo.

DEMOKRACIJA: Zdi se, da je del uspeha levice v Južni Ameriki tudi v njenem privzemu progresivne agende, da se predstavljajo kot borci za pravice »zatiranih manjšin«, za okoljevarstvenike in podobno.

Pastrana: Deloma, čeprav je vsakemu razmišljujočemu človeku jasno, da gre za prazne marnje. Varstvo okolja, dajte no. Levica je v spregi z narkokarteli in ti so med največjimi uničevalci okolja. Sto tisoče hektarjev Amazonskega pragozda, pljuč planeta, se spreminja v nasade koke. In to še ni vse, koko je treba spremeniti v kokain, to pa se zgodi po obdelavi z različnimi kemikalijami, katerih večina prihaja iz Evrope. Praviloma so obrati za izdelavo kokaina ob rekah, ki so naravne transportne poti in kemikalije tako zastrupljajo mnoge reke po Južni Ameriki. Kar pa zadeva varstvo človekovih pravic, dajte no. Ideal levice v Južni Ameriki so Kuba, Venezuela, Nikaragva, trde, da ne rečem stalinistične diktature, v katerih ni prostora niti za najosnovnejše človekove pravice.

Biografija       

Andrés Pastrana Arango se je rodil 17. avgusta 1954 v Bogoti kot drugi od štirih otrok v politični družini. Njegov oče Misael Patrana Borrero je bil večkratni minister, diplomat in v letih 1970–1974 predsednik Kolumbije. Andrés je 1977 diplomiral pravo na Univerzi Naše Gospe Roženvenske v Bogoti, leto dni pa je bil na podiplomskem študiju na Harvardu. V osemdesetih je bil v mestnem svetu Bogote, delal pa je tudi kot urednik časopisa in televizijskih programov, v katerih je napadal narkokartele, zaradi česar so ga celo ugrabili. V letih 1988–1990 je bil župan Bogote, nato senator in v letih 1998–2002 predsednik Kolumbije. V letih 2005–2006 je bil tudi veleposlanik v ZDA. Po letu 2006 se v glavnem posveča mednarodni politiki, sodeluje v več mednarodnih desno usmerjenih političnih organizacijah in forumih, ta čas je predsednik CDI, mednarodnega združenja krščanskodemokratskih strank. Je poročen in oče treh