14.6 C
Ljubljana
ponedeljek, 17 maja, 2021

Dr. Peter Gregorčič za Demokracijo: Opažam, da nikjer drugje političnega boja ne bijejo v škodo ljudi, kot se to dogaja pri nas

Piše: Metod Berlec

Pogovarjali smo se z izrednim profesorjem na Fakulteti za strojništvo Univerze v Ljubljani dr. Petrom Gregorčičem, predstavnikom slovenske tehniške inteligence, ki se na ukvarja samo s svojo stroko, z visoko tehnologijo, ampak aktivno spremlja družbenopolitično dogajanje v Sloveniji. Je aktiven državljan.

DEMOKRACIJA: Gospod Gregorčič, če se ne motim, ste bili jeseni 2012 med tistimi starši, ki ste na Ustavno sodišče Republike Slovenije naslovili pobudo za začetek postopka  za presojo ustavnosti 86. člena Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja, ki določa, da se zasebnim šolam, ki izvajajo javno veljavne izobraževalne programe za izvedbo programa zagotavlja 85 odstotkov sredstev, ki jih država zagotavlja za izvajanje programa javne šole.

GREGORČIČ: Res je, bil sem eden izmed petih pobudnikov, ki smo vložili tri pobude. Med njimi smo bili dva para staršev in Zavod sv. Stanislava, ki izvaja osnovnošolsko izobraževanje.

DEMOKRACIJA: Bili ste prepričani, da je to v nasprotju z drugim odstavkom 57. člena Ustave RS, ki določa, da je osnovnošolsko izobraževanje obvezno in da se financira iz javnih sredstev. Ustavno sodišče je namreč 4. decembra 2014 z odločbo U-I-269/12-24 pritrdilo vaši pobudi in državnemu zboru naložilo, da mora ugotovljeno protiustavnost odpraviti v roku enega leta po objave te odločbe v Uradnem listu RS. Potem pa se je začelo zapletati …

GREGORČIČ: Do pluralnosti izobraževanja se je ustavno sodišče prvič opredelilo že leta 2001 v zadevi U-I-68/98. Takrat je pojasnilo, da odločitev države, da ne dovoli zasebnih šol (temveč samo javne), zaradi izredne rigidnostne težnje javnih šol načeloma ni več v sorazmerju s pojmovanjem demokratične družbe. Zapisalo je, da je država dolžna ustvariti finančne možnosti za to, da bo ustavno zagotovljena pluralnost nosilcev izobraževanja tudi dejansko uresničena.

V naši zadevi iz leta 2014 je sodišče to svojo odločitev nadgradilo. Pojasnilo je, da drugi odstavek 57. člena Ustave RS učencem zagotavlja človekovo pravico do brezplačnega obiskovanja obveznega javno veljavnega programa osnovnošolskega izobraževanja ne glede na to, ali ga izvaja javnopravni ali zasebnopravni subjekt.

Sodišče je kot kriterij, kateri del obveznega javnoveljavnega programa osnovnošolskega izobraževanja mora država financirati enako v zasebnih in javnih šolah, določilo, da je to tisti del, ki ni odvisen od vrednotnih usmeritev posameznih izvajalcev. Iz javnega financiranja je izvzelo le del, ki se nanaša na nadstandardne ali razširjene programe, s katerimi zasebne šole zasledujejo svoje partikularne interese. Ta del se že sedaj (niti delno) ne financira iz javnih sredstev.

Zakonodajalec obvezne odločbe U-I-269/12 ni želel uresničiti. Parlamentarna razprava v osmih neuspelih zakonodajnih poskusih je pokazala, da demokratična večina v Sloveniji težko razume preprosto dejstvo, da ustava pravico izbrati šolo daje učencem oz. njihovim staršem, ne pa državi, da tem učencem sama izbere, kje se morajo izobraževati.

Zato smo se pobudniki, ki nam je uspelo v zadevi U-I-269/12, poleti 2016 znova obrnili na ustavno sodišče z novo, a vsebinsko enako pobudo. V njej smo zatrjevali, da je v tej zadevi in z istimi strankami v postopku sodišče že pravnomočno razsodilo, zakonodajalec pa se v roku, ki ga je določilo sodišče, ni ustrezno odzval. Neuresničena odločitev sodišča namreč pomeni samo formalno in teoretično priznanje ustavnih pravic, kar je za posameznika v praksi povsem brezpredmetno. Zato smo sodišču predlagali, naj na podlagi drugega odstavka 40. člena ZUstS sámo določi način izvršitve svoje odločbe.

(Celoten intervju si preberite v novi številki revije Demokracija.)

Zadnje novice

Sorodne vsebine