Avtor: Uroš Gabrijelčič
Od začetka epidemije z boleznijo, imenovano COVID-19, bo kmalu minilo leto dni, približno toliko pa tudi od sprememb v političnem vodenju Slovenije. V Sloveniji sta oba dogodka medijsko prevladovala, kar v primeru virusa pandemijskih razsežnosti seveda ni presenetljivo, saj so se z njim ukvarjale vse države sveta.
Manj razumljiva, a ne pri nas, je medijska politična histerija zdaj že nekdanje vladne koalicije, ki je sama odstopila. Kako so ti dogodki zaznamovali naše življenje, videno skozi moje oči povsem običajnega državljana, ki pa spremlja politično dogajanje zato, ker se hoče znajti v prostoru, kjer živi, in ker ve, da mu politika določa okvire družbenega življenja, pa sledi v naslednjih odstavkih.
Potem ko se je lani pozimi z mesta predsednika vlade umaknil Marjan Šarec, s čimer je bilo konec njegove koalicije, se je sestavila nova vlada, ki državo vodi še danes. Nekdanja je, kot se spodobi, pristala v opoziciji. Nisem prepričan, da si je predsednik LMŠ to želel, bolj verjetno je, da je imel v mislih nove volitve, na katerih bi po svojih pričakovanjih dobil na svojo stran še več volivcev in si tako utrdil položaj v levem delu slovenskega političnega bloka. Toda tudi če bi se to zgodilo, kaj bi z (morda) boljšim rezultatom sploh počel? Napovedovalci volilnega razpoloženja med ljudmi so bili namreč jasni samo v tem, da v parlament po predčasnih volitvah ne bi prišli niti SAB niti SMC in zelo verjetno tudi DeSUS ne. Rezultati drugih strank so bili predvidljivi le toliko, da bi svojo premoč spet pokazala SDS, NSi bi ostala pomemben igralec za vsako koalicijo, SNS pa bi najverjetneje lahko računala na svoje že tradicionalne podpornike. Ali bi se uspelo v parlament prebiti kateri od strank, ki čakajo v čakalnici? Tega si nihče ni upal napovedati. Torej se lahko še enkrat vprašamo, na kaj je računal Šarec, ko se je zavzemal za volitve. In ali je sploh razmišljal tako daleč?
Ostaja dejstvo, da se je stara koalicija razšla, kot se razideta dva na smrt sprta zakonca, se pravi z veliko pranja umazanega perila. Celo uradno so vse stranke (pred mikrofoni in kamerami različnih tv-postaj) nekdanje vladne koalicije izjavljale, da je bila stopnja nezaupljivosti in nesodelovanja preprosto prevelika, predstavnica ene od strank pa je celo dejala, da v času njihovega mandata niso naredili nič, pri čemer je mislila na zdravstvo. Ta izjava je bržkone na mestu, a je bila toliko bolj zaskrbljiva, ker smo se v tistem času že soočali s problemom virusa, o katerem je medicinska stroka po vsem svetu vedela le malo.
Nekdanji premier je torej ustvaril nestabilne politične razmere v nepravem trenutku in se ni zmenil za nevarnost virusa, ki ga je njegova vladna ekipa skoraj unisono podcenjevala. Zdravstveno usodo države je (nehote) prepustil tistim, ki so prepoznali nevarnost epidemije veliko pred njim in so ga na to tudi opozarjali. Ravnanje LMŠ je bilo strahopetno in precej nepremišljeno dejanje, ki bi bilo zanj in njegove ambicije lahko pogubno, če bi bili vsi državljani naše države ozaveščeni in bi se zavedali svoje odgovornosti. A do tega nam ob trenutni koaliciji pristranskih medijev manjka več, kot bi si želeli, morda celo nekaj desetletij.
No, za nas, državljane, je bila nenadejana Šarčeva poteza, kot se je izkazalo pozneje, izjemno srečna. Dokaj hitro se je namreč oblikovala nova in sposobna (kot že lahko ocenjujemo danes) vladna koalicija pod taktirko predsednika stranke SDS, ki je premočno zmagal na zadnjih volitvah. V tem pogledu so se stvari pravzaprav normalizirale, vlado je v vodenje dobila stranka, ki so ji ljudje na volitvah najbolj zaupali, vlado pa je sestavila z nekoliko presenetljivo podporo dveh strank nekdanje koalicije. V koaliciji so bile pričakovano (prej) opozicijska NSi ter precej nepričakovano še stranki SMC in DeSUS, ki je takrat že imela novo vodstvo. Na kongresu upokojenske stranke nekaj prej je namreč premočno zmagala Aleksandra Pivec in zadala hud poraz Karlu Erjavcu.
Karkoli si že mislimo o nastanku nove koalicije pod vodstvom ministrskega predsednika Janše, pa poteze nove vlade in hitra reakcija na slabe zdravstvene razmere govorijo same zase. Govorijo namreč o uspešnosti nove vlade, ki se je znašla v zelo slabih razmerah, in to predvsem zaradi ozkoglednosti prejšnje vladne sestave, ki ni zaznala nevarnosti novega virusa. Ta je bil na »pohodu« po svetu že kar nekaj časa, vendar prejšnja vlada ni znala pravočasno predvideti posledic. Zmožnost predvidevanja dogajanja v svetu je pomembna lastnost dobrih vladnih ekip, predvsem premierja, a te Šarec ni imel, tudi ni imel nobenih pravih kompetenc za vodenje vlade in jih še danes nima.
Menim, da je bilo v Sloveniji v takšnih razmerah le malo ljudi, ki so pogrešali Šarčevo ekipo. V normalnih razmerah bi bila on in njegova stranka prepuščena pozabi, tako kot se je to zgodilo marsikateri ad hoc ustanovljeni stranki v Sloveniji. Toda vsi, ki smo upali, da se bo lotil komedijanstva, ki mu je bolj pisano na kožo, se je odločil, da bo svojo navzočnost v političnem prostoru kazal s kljubovanjem delovanju nove vlade, pri čemer so mu vneto pomagale stranke SD, Levica in SAB. O slednji, ki jo vodi užaljena nekdanja za kratek čas premierka, ne gre izgubljati besed (svoj domet je predsednica te stranke pokazala, ko je kandidirala za evropsko komisarko). O Levici je mogoče reči samo to, da ne premore in nikoli ni premogla konsistentnega programa, ki bi državi zagotovil razvoj in čim bolj enakopravno ter prepoznavno mesto v evropski skupnosti. Rdeča zvezda je njihova vodnica, a jih ne vodi naprej, ampak daleč nazaj. In potem je tu še SD, ki se po odhodu Pahorja kot vodilnega predstavnika te neokomunistične stranke nikakor ne znajde in drsi v neprepoznavnost. Od njene demokratičnosti, s katero se ponaša v naslovu, je ostala samo lažna socialnost. To je sicer slabo, a samo zanje, še zlasti potem ko so se odločili, da se bodo »komolčili« z Levico.
Na levem polu je torej očitna gneča, kajti tja nekateri prištevajo tudi LMŠ.
Meni se sicer to zdi krivično, ker ta stranka ni ne leva ne desna in tudi nesredinska, če sredina sploh obstaja. V bistvu LMŠ ni nič, saj ponuja preprosto in preveč primitivno retoriko v slogu baba je žaba. Da je takšnemu nagovarjanju stranke nasedlo dobrih 10 odstotkov naših državljanov, je zaskrbljivo. Govori v prid temu, da del našega volilnega telesa bodisi zelo nekritično sprejema ponujeno plehko vsebino, bodisi meni, da je politični oder neke vrste stand up gledališče. Po zaslugi LMŠ, nič manj pa tudi drugih voditeljev koalicije KUL (Bratuškova, Fajonova, Mesec) to morda res postaja, a na to državljani preprosto ne smemo pristati.
Na tem mestu mi dovolite kratko digresijo. Je že res, da ima takšna agenda podporo nekaterih najvplivnejših medijev, predvsem RTV SLO, toda to ne bi smel biti razlog, da se človek pusti poneumiti. Toliko bolj, ker imamo danes k sreči tudi nekaj medijev, ki nam lahko pomagajo pri ustvarjanju objektivnejše slike. Če si to želimo seveda. Žal je očitno, da prizadevanje po čim bolj objektivni sliki družbe na različnih ravneh ne prežema vseh državljanov. Takšen odnos je sicer njihova stvar, menijo nekateri, a meni se zdi, da ni tako. Vsaj ne takrat, ko ti ljudje odidejo na volitve ali pa jih doseže vprašalnik kakšne od javnomnenjskih raziskav. Na volitvah namreč vplivajo tudi na to, v kakšnih družbenih razmerah bom živel tudi sam in moja družina, to pa mi ni vseeno.
Če se vrnemo k razmeram po nastopu sedanje vlade po 13. marcu in sledimo dogajanjem naprej, lahko vse skupaj strnemo v nekaj splošnih ugotovitev. Najprej, da se je vladna koalicija zelo trudila, da omeji zdravstveno škodo epidemije, to je bila njena prioriteta. Pri tem ni bila deležna podpore opozicije, čeprav je bila ta vabljena k sodelovanju (to je bila napaka, ki je razgalila vse stranke). Ne samo da v tem boju opozicija ni stopila z vlado skupaj (to bi bilo dolgoročno zanjo veliko bolje), začela je napadati in kritizirati domnevno neustrezne ukrepe. Da so bila ta nasprotovanja in dnevne diskreditacije vidne ter odmevne, so poskrbeli večinski mediji ne glede na neumestnost teh napadov. S svojim pristranskim poročanjem so postali, figurativno rečeno, peta stranka opozicije (pozicijska SNS sicer ves čas podpira vlado). To je javna RTV SLO še danes, le da je zdaj po odhodu stranke DeSUS iz vlade postala šesta stranka.
Zakaj trdim, da so bili ti napadi neumestni? Preprosto zato, ker nikakor ni mogoče vedeti, kako bi reševanje vsestranske krize v istih (ne enakih) razmerah vodila kakšna druga vladna koalicija. Tega nikoli ne bomo vedeli, virtualne simulacije neke resničnosti nikakor niso isto kot resničnost sama. Kar lahko storimo, je primerjava ukrepov naše vlade z ukrepi drugih evropskih vlad, pa še tu primerjave niso pravične.
Objektivno je namreč zelo težko presojati zmožnosti posameznih zdravstvenih sistemov in jih primerjati. Vemo namreč, da naš zdravstveni sistem ni v najboljši kondiciji, in čeprav krivde za to ne moremo pripisati samo predzadnji vladi, je njen ne-prispevek najbolj očiten, saj je takratna koalicija delovala v času evropske in svetovne konjunkture. Kljub neurejenosti zdravstvenega sistema, ki na svojo reformo čaka že veliko predolgo, vse kaže, da je bila nova slovenska vlada med najuspešnejšimi, o čemer pričajo tudi nekatere evropske raziskave, ki so dosežke Slovenije ocenile zelo visoko. O tem večinski mediji skoraj po pravilu niso poročali, pa to ni le njihova dolžnost v informativnem smislu, ampak bi bilo tudi etično. V takšnih razmerah se moramo zahvaliti vsem zdravstvenim delavcem, ki so pod učinkovitim vodenjem vlade dali svoj neprecenljivi dosežek zdravju naše družbe in onemogočili veliko slabše scenarije. Vlada jim je to priznala, ustrezno nagraditi jih pa tako ne more, saj se tej vrsti požrtvovalnosti lahko samo zahvali. Tako čutimo mi, državljani, ali vsaj mnogi od nas. Nikoli jim namreč ne bomo mogli poplačati njihove požrtvovalnosti.
Na tem mestu velja omeniti, da kritiki sedanje vlade pogosto navajajo neko trditev, ki naj bi zelo jasno kazala na sprenevedanje in zavajanje vlade in se glasi: »Ko je vlada uspešna, je zaslužna ona, ko ni, so krivi ljudje, ki se ne držijo predpisov.« To je do sedanje vlade zelo krivična trditev, kajti velikokrat smo slišali, tudi iz ust predsednika vlade, da so za uspešnost boja proti virusu zaslužni vsi državljani, kar z drugimi besedami pomeni sinergijo ukrepov in ravnanja ljudi, torej njihovo prostovoljno upoštevanje priporočil in ukazov.
Ukazov? Da, ne vem, zakaj bi se izogibali tej besedi, čeprav jo opozicija pogosto razume kot del izrazja avtoritarnih režimov. Toda če ravnanje ljudi ne gre z roko v roki z ukrepi ali jim je celo nasprotno, je težko trditi, da so za slabšanje stanja krivi napačni (sic!) ukrepi.
Če se torej zapovedanega ne držimo, ne moremo kriviti vlade. Ali pač. Na tem mestu lahko kot bumerang dobimo vprašanje, ki se glasi: Kako pa vemo (stroka, vlada, državljani), da se določen del prebivalstva ni držal ukrepov, ob tem pa niti ne vemo, kolikšen del prebivalstva sodi v to kategorijo? Pri tem si bomo težko pomagali s teoretiziranjem, ki nas pripelje do različnih, tudi diametralno nasprotnih predpostavk. Po prvi od njih bi ukrepi, ki jih pripravlja stroka (ta si ni 100-odstotno enotna, a tega tudi ne gre pričakovati, ker smo spet pri tem, da nikoli ne bomo vedeli, ali bi bili kakšni drugačni pristopi boljši) in izvaja vlada (spet ne vedno enotna, ker je strankarsko pisana in ker mora kljub koalicijski pogodbi misliti tudi na svoje volivce), morali biti uspešni. Če niso, se državljani predlogov, priporočil in ukazov očitno niso držali. Ker pa slednjega ne vemo, je mogoče, da so se ljudje v dokaj velikem številu držali zapovedanega. V tem primeru ukrepi vlade in stroke niso bili pravi.
To je teorija. Kaj pa praksa? Ta pravi, da imamo pred seboj vladne ukaze, vendar se jih državljani držimo po sistemu malo ja, malo pa ne, če povemo nekoliko pod domače in hudomušno. Ali povedano bolj naravnost: del državljanov se jih drži, en del pa ne.
Tu se nam postavlja vprašanje, zakaj je en del državljanov proti. Morda zato, ker ne verjame vladi (beri: stroki) in si jemlje pravico, da razsoja o stvareh, o katerih nima pojma. To je zelo neumen razlog, vendar iz svojih vsakdanjih stikov vem, da je kar precej razširjen. (»COVID-19 je zgolj ena izmed oblik gripe,« po tvitih gostilniško klepetajo dvomljivci.)
Kaj pa drugi del prebivalcev? Vse kaže, kar je ne le neumno, temveč hudobno sprevrženo, da se en del ljudi tega ne drži, ker jim levica ves čas vsiljuje svojo sliko, v njej pa igra osrednjo negativno vlogo Janez Janša, ki po njenem mnenju ni le nesposoben, temveč ob vseh drugih slabih lastnostih, ki mu jih pripisujejo, še maščevalen. Ali kot slikovito trosi svoje neumnosti Alenka Bratušek, ki sedanjo koalicijo primerja z vlakom norosti in nas svari, da se bomo nekega dne znašli v državi, ki je ne bomo poznali. Ja, njeni javni nastopi so res »splet norosti in bolečine«.
Tisti del opozicije, ki ni zmožen razsodne refleksije (in še manj samorefleksije) je po pravilu glasen, kar je ob pomanjkanju argumentov razumljivo. Ker pa je glasen zaradi pristranskih najvplivnejših medijev in ima po njihovi zaslugi velik doseg, je to dovolj za zmedo, neorientiranost, nezadovoljstvo in jezo državljanov, kar vse je voda na mlin agendi zrušimo vlado. Pri tem se jim ne da dopovedati, da ima vlada (vsakokratna in kjerkoli) EDINA pravico odločati v imenu državljanov, kajti sestavljajo jo stranka ali stranke, ki so na volitvah dobile dovolj glasov, da lahko skupaj dosežejo večino v neki koaliciji. In tu bi se morala nasilno razdiralna vloga opozicije nehati, razen če bi za svoje nestrinjanje lahko pokazali vsebinske razloge in dokazala »zdrse«.
Vloga opozicije je, da drži vsakokratni vladi ogledalo in da si zapomni, kaj vse je šlo narobe, nato pa na prvih volitvah vladi izstavi račun. Ker pa opozicija sedanji vladi ne more dokazati ničesar od očitanega, vse umetne afere padajo kot domine. Težava je, da jih sfabricirajo res veliko, zato ima enostransko obveščena javnost vtis, da gre vse narobe. Samo primer: do koliko državljanov je prišla novica, da si vlada RS lahko izposodi denar po negativni obrestni meri?
Koliko naših prebivalcev ve, da ima Slovenija zelo visok rating gospodarskega zaupanja? To in še druga takšna sporočila iz Evrope bi morala odmevati v vseh medijih. Toda ne, v času Blejskega gospodarskega foruma je bila pomembna novica RTV SLO tudi pobalinski protest na Blejskem jezeru.
Zdravstvene razmere pri nas še danes niso dobre, a nedvomno se bodo v prihodnje izboljšale, čeprav o datumih olajšanja sploh nima smisla ugibati. Še manj je smiselno napovedovati, kdaj se bo Slovenija znašla med učinkovitimi parlamentarnimi demokracijami, ki ne dopuščajo spreminjanja vlad na ulici. (Bo to morda celo čakanje Godota?) Dokler bomo iz vseh zvočnikov poslušali floskule samooklicane koalicije KUL, ki nima nobene prave vsebine, nosi pa težek nahrbtnik svoje neuspešnosti iz časa, ko je bila na oblasti, tega ne moremo pričakovati. Neki komentator pravi, da si Slovenci zaslužimo boljše od tega, kar ponuja KUL, pa tudi od tega, kar predstavlja Janša. To je tisti »analitik«, ki med drugim navrže, da je tej vladi pri njenem delovanju kar pogosto zdrsnilo.
Neki po cipresah dišeči piš pa je v neki skorumpirani medij odložil očitek nekega ostarelega politika, češ da ta vlada ne premore empatije do državljanov!?
Najprej odgovor prvemu: Ni vlade na svetu, ki bi delala stoodstotno, ker to sploh ni mogoče; stoodstotna ne obstaja. So pa vlade, katerih delo lahko po koncu njihove vladavine ocenimo kot dobro, pri čemer si pri tej oznaki pomagamo z dosežki prejšnjih vlad ali pa s primerjavami ravnanja vlad drugih držav (mimogrede, po evropskih kriterijih smo med najboljšimi državami, ki so se soočile z zdravstveno in gospodarsko krizo).
V tem pogledu je sedanji premier po dosežkih te koalicijske vlade daleč pred svojimi predhodniki kljub »zdrsom«, pred katerimi ni imun nihče. In samo mimogrede: manjše nekonsistentnosti vladnih odločitev, morebitna nihanja in omahovanja ali hitro spreminjanje odločitev so po eni strani vedno nove razmere, po drugi pa inherentna slabost takšnih koalicij. To pa je posledica našega volilnega sistema, kar je že druga zgodba. Predvsem pa, ali je kdo zares premislil, kaj bi pomenila morebitna vlada samooklicane koalicije KUL? Če ni, bi bilo prav, da bi, stisne zobe in počaka na nove redne volitve.
In odgovor drugemu: Empatija ni samo v besedah, kot je to značilno za tega nekdanjega družbenopolitičnega delavca, ki stresa floskule s figo v žepu, pač pa v dejanjih. Kako smo živeli v »njegovih« časih, še danes pričajo arhivi s posnetki dolgih čakalnih vrst za dobrine, ki so danes tako samoumevne, da jih imajo levičarji za granted!
Empatija? Kaj drugega pa so ukrepi, sprejeti v protikoronskih svežnjih? Naj samo spomnimo na številne olajšave državljanom in podjetjem, na turistične vavčerje ali pa morda na nizko ceno energentov, ki je v vsaki družini pomemben mesečni strošek, pa še in še. Mar ni to empatija?
Naj naredim piko pod člankom, ki noče biti analiza, saj za to preprosto nimam dovolj prostora na voljo. Sintagme levega pola politike, s katerimi zasipajo državljane, so bedne in so podobne osnovnošolcu, ki, potem ko je dobil cvek, zatrjuje, da je to krivica, ker je vedel in znal, a je dobil napačna vprašanja … Bombardiranje državljanov s floskulami najslabše vrste je nasilno in je povsem v skladu s politično agendo levih prevratnih (beri: prevarantskih) strank v novejši zgodovini Evrope. Takšna agenda je bila v nekaterih delih Evrope usodno škodljiva za državljane (Vzhodna Evropa), v drugih delih pa na njihovo srečo nikoli (doslej) ni padla na plodna tla.
