Piše: Dr. Metod Berlec
Za nami so izredno pomembne ameriške predsedniške volitve. V nasprotju z javnomnenjskimi anketami, ki so kazale veliko izenačenost med demokratsko predsedniško kandidatko Kamalo Harris in republikanskim predsedniškim kandidatom Donaldom Trumpom, je slednji prepričljivo zmagal. Novoizvoljeni predsednik Združenih držav Amerike (ZDA) Donald Trump ni zmagal samo v tradicionalno republikanskih zveznih državah, ampak tudi v vseh sedmih »nihajočih« zveznih državah, kot so Arizona, Georgia, Michigan, Nevada, Pensilvanija, Severna Karolina in Wisconsin. Skupno je dobil 312 elektorskih glasov, Harrisova 226 elektorskih glasov.
Spomnimo. V ZDA ameriškega predsednika izvolijo posredno s pomočjo t. i. Elektorskega kolegija. Volivci v vsaki zvezni državi in v okrožju Kolumbija (prestolnica Washington) na splošnih volitvah volijo elektorje, ki jih bodo pooblastili za sodelovanje na predsedniških volitvah. Drugi člen ameriške ustave namreč določa, koliko elektorjev ima lahko posamezna zvezna država. Elektorski kolegij je tako oblika posrednih volitev v nasprotju z neposrednimi volitvami, s katerimi volijo člane Kongresa ZDA. Od leta 1964 naprej je na vseh predsedniških volitvah 538 elektorjev. Za predsednika je vsaka štiri leta tako izbran tisti kandidat, ki ima večino glasov Elektorskega kolegija, to je 270 glasov; ne pa nujno tudi tisti kandidat, ki ima večino glasov volivcev v celotnih ZDA. V preteklosti se je že večkrat zgodilo, da je postal predsednik najmočnejše države na svetu nekdo, ki ni dobil večine glasov vseh volivcev, ampak tisti, ki je osvojil večino elektorskih glasov. Recimo leta 2016 je demokratska predsedniška kandidatka Hillary Clinton v celotni državi dobila 65.853.625 glasov, republikanski predsedniški kandidat Donald Trump pa 62.985.106 glasov. A ker je Clintonova osvojila le 232 elektorskih glasov (20 zveznih držav plus DC), Trump pa 306 (30 zveznih držav) je bil slednji izvoljen. No, tokrat je Trump poleg velike večine elektorskih glasov dobil tudi večino glasov vseh ameriških volivcev (t. i popular vote), to je več kot 75 milijonov, Harrisova pa skoraj 72 milijonov glasov. Republikanci so osvojili tudi večino v kongresu − tako v senatu kot v predstavniškem domu − kar jim bo omogočalo udobno vladanje.
Seveda se postavlja vprašanje, zakaj je bila Harrisova tako vidno poražena in zakaj je Trump tako prepričljivo zmagal. Nedvomno je znal prisluhniti potrebam, željam in strahovom navadnih ljudi. V prvi vrsti, da bo povečal blaginjo vseh državljanov, da bo delal v njihovem interesu, ne v interesu elit in washingtonskega establišmenta, da bo izsušil washingtonsko politično »močvirje«, da bo uničil »globoko državo«. Vztrajno je obljubljal, da se bo zoperstavil tistim globalizacijskim trendom, ki navadnim ameriškim državljanom škodujejo. Se pravi, da bo v Ameriko spet vrnil delovna mesta, ki so bila zaradi globalizacije izgubljena. Preseljena v Azijo. Če je legendarni ameriški predsednik Ronald Reagan v svoji predsedniški kampanji leta 1980 pogosto uporabljal frazo »Let’s make America great again«, se je Trump s praktično podobnim geslom »Make America Great Again« (slov. »Naredimo Ameriko spet veliko«) učinkovito približal ameriškim volivcem, ki si želijo vrnitve »stare slave« oz. nove »zlate dobe«. Ti so imeli upravičeno občutek, da se vladajoča demokratska oblast preveč ukvarja s svetom in premalo z domačimi težavami. Poleg tega jih je motilo dominantno medijsko posiljevanje s t. i. prebujensko ideologijo. Slednja na veliko poudarja domnevne rasne predsodke in diskriminacijo, ki naj bi bila zakoreninjena v ameriški družbi. Sem prištevajo tudi ideje ameriške levice, ki vključujejo identitetno politiko in socialno pravičnost, na primer »pojem belega privilegija in odškodnine za suženjstvo za Afroameričane«. Med najbolj znanimi prebujenskimi gibanji sta izrojeno gibanje LGBT in rasistično gibanje Black Lives Matter. Trump na drugi strani ni poudarjal interesov različnih domnevno zapostavljenih manjšin, ampak interese vseh Američanov.
Trumpova zmaga je tudi rezultat tega, da je znal zlorabo ameriškega tožilstva in sodstva, to je politično montirane sodne procese proti sebi obrniti v svoj prid. Permanentno je bil tudi tarča ameriških liberalnih in levičarskih medijev, ki so ga demonizirali in blatili. Postal je žrtev. Borec proti »globoki državi«. Še posebej po tem, ko je v začetku julija v Pensilvaniji čudežno za las preživel atentat. A s podporo uspešnega poslovneža in milijarderja Elona Muska in njegovega omrežja X je na svojo stran dobil pomembnega zaveznika, ki podobno kot on v preteklih desetletjih simbolizira sodobno ameriško zgodbo o uspehu. Le kdaj bomo imeli tudi mi zgodbo o uspehu? Nedvomno takrat, ko bo večina slovenskega volilnega telesa spregledala!
