“Družbenopolitični delavci komunističnega režima so imeli monopol nad deljenjem takih etiket. Njihovi nasledniki danes opozarjajo na »prvine fašizma« pri politikih, ki jim niso všeč, ali pa v uspešnih, nekoliko bolj populističnih in nacionalističnih politikih po Evropi prepoznavajo nevarnosti za vnovičen vzpon fašizma. Tovrstno besedno preigravanje ni kdo ve kako škodljivo. Končno sodbo o relevantnosti označb da občinstvo, kadar opletajo z antifašizmom politiki, pa volivci.
Bolj zaskrbi, ko se etiketiranje s fašizmom uporablja za upravičevanje in relativiziranje pobijanja ter za hujskanje proti sožitju s sosednjimi narodi. Upravičevalci revolucionarnega pobijanja in zločinov po drugi svetovni vojni imajo dva taktična pristopa. Ali poskušajo težo zločina zmanjšati z relativiziranjem, da so pobijali tudi drugi, ali pa poskušajo dehumanizirati pobite, češ če so v breznih fašisti, so si že zaslužili, da so jih pobili.”
Vir: Časnik
