Dr. Andrej M. Poznič, moralni teolog, publicist:
“Običajen profil javnega delavca (politika, gospodarstvenika, kulturnika, NVO-jevca, ipd.), ki prihaja iz tega, kar imenujemo »levičarski bazen«, lahko mirno začrtamo po samovšečnih koordinatah nestrpnosti do drugače mislečih, predvsem do slovenskega demokratičnega tabora. Samopodoba levičarja ne more biti bolj pozitivna. Sebe ima za razgledanega, svetovljana, naprednega, strpnega, odprtega, svobodnjaka, ker ga ne ovirajo ne Božje zapovedi ne državni zakoni. Ker prvih ne more spremeniti, zanika Zakonodajalca, druge pa prilagodi trenutnim potrebam.
Vnuk revolucionarja je rastel v idealnem socializmu. Nič mu ni manjkalo, za nič se ni boril, vedno je bil kriv nekdo drug. To je bil lahko gnili kapitalizem ali pa Cerkev, kakor je bilo pač v danem trenutku potrebno. Zdi se mi, da je prav v tem odraščanju v socialističnem obilju izkustvo, da »socializem deluje«. Ker je dosledno zaverovan vase (narcis), ker ga nikoli niso učili, kaj šele, da bi mu pokazali, da so na svetu tudi drugačni ljudje, živi v svojem balončku, ki je poln materialnih dobrin a prazen vsakega smisla. Tako ne pozna konzervativcev, katoličanov, liberalcev, kapitalistov, Slovencev, »ta belih«, otrok pobitih domobrancev, ki so tiha večina, ki ni bila deležna »socialističnega obilja«, ampak njegovega resničnega obraza zatiranja, diskriminacije, zapostavljanja in vseh mogočih krivic, ipd.”
Vir: Časnik
