Dr. Aleš Maver, zgodovinar in politični analitik:
“A je imelo očitno Erjavčevo “lisjaštvo” že od nekdaj svojo senčno plat. V vsem sijaju se je pokazala šele v zadnjih letih. Takrat je v belgijski emigraciji rojeni politik in nekdanji krščanski demokrat začel nekoliko preveč očitno posnemati svoje (menda) dobre prijatelje z nekdanjega sovjetskega prostora. Nekdanja po sredinskosti dišeča pragmatičnost se je sprevrgla v čisti, brezobzirni populizem, v katerem za kakršno koli vsebino ni bilo prostora. Edini cilj je ostal ostati pri državnem koritu oziroma v vladi za vsako ceno.
Je pa v svojem populističnem obratu Karel Erjavec tudi zgrešil, kar je s stisnjenimi zobmi nedavno še sam priznal. Pred zadnjimi volitvami se je odločil za navidezno najbolj gotovo in ideološko rigidno varianto navezave na že nekoliko odsluženega Zorana Jankovića. S tem je podcenil “sredinskost”, predvsem pa navezavo na podeželska okolja mnogih volivcev, končno tudi to, da je Desus od nekdaj najmočnejši na Štajerskem. Dolgoletni junak se je skoraj spremenil v grobarja stranke.”
Vir: Časnik
