Potem ko je ob izreku sodbe dr. Milku Noviču sodnik Zvjezdan Radonjić razkril, da globoka država deluje tudi v pravosodju, se je globoka država lotila tudi pogumnega sodnika.
Sodnik Radonjić je napisal odgovor na poteze globoke države, ki ga skuša poklicno onemogočiti in diskreditirati v javnosti. Njegov odgovor objavljamo v celoti:
»V slovenskem sodstvu poteka zahteven proces razločevanja med pristaši pravne države in njenimi nasprotniki; prvi želimo ohraniti pogoje nadaljnjega obstoja državnosti, drugi jo namenoma rušijo, zaradi osebnih motivov. Med vodstvenimi strukturami poskušajo številni s strategijo malih korakov, med opozicijskimi pa s strategijo hitrega preloma. Oboji si vsak na svoj način prizadevamo v pravo smer, kakšen bo uspeh bo pokazal čas.
V katero skupino gre uvrstiti današnjo personalno sestavo Sodnega sveta je izven vsakega dvoma. Poglejmo dobesedni zapis 22. sklepa seje z dne 13.6.2019:
Sodni svet sprejme stališče:
Sodni svet v skladu s svojimi zakonskimi pristojnostmi varuje samostojnost in neodvisnost sodne veje oblasti in njen javni ugled (2. člen Zakona o sodnem svetu). Na podlagi objav v medijih in poročila predsednika Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 23. 4. 2019 s prilogami se je Sodni svet seznanil z navedbami sodnika Zvjezdana Radonjića, ki je v povezavi s konkretno kazensko zadevo, v kateri je predsedoval senatu, trdil, da je bil deležen številnih pritiskov, in sicer: »Ves čas tega sojenja, ki traja štiri mesece, se me je poskušalo disciplinirati in diskreditirati na različne načine«, kot je zapisal v pisnem odgovoru predsedniku sodišča z dne 17. 4. 2019. V tem dopisu sodnik navaja okoliščine, ki naj bi predstavljale poseg v njegovo neodvisnost. Sodni svet ugotavlja, da okoliščin in ravnanja, ki jih navaja sodnik kot obliko nedovoljenega pritiska, ni mogoče obravnavati kot poseg v njegovo neodvisnost, temveč gre za procesna ravnanja in ukrepe, ki ne predstavljajo nedovoljenega pritiska na sodnika pri sojenju (zahteva za izločitev, ovadba, obnašanje strank na glavni obravnavi). Kot pritisk na sodnika s strani »vrhov pravosodja« tudi ni mogoče šteti dopisa vodje Specializiranega državnega tožilstva predsedniku sodišča, ki je bil kritičen do izjav in odnosa sodnika do državne tožilke na glavni obravnavi. Sodnik ni navedel nobenih konkretnih okoliščin, na podlagi katerih bi bilo mogoče utemeljeno zaključiti, da je bil s strani kolegov sodnikov nanj izvajan pritisk, kako naj reši konkretno kazensko zadevo. Sodni svet ugotavlja, da so trditve sodnika Zvjezdana Radonjića o poskusu vplivanja na njegovo sodniško neodvisnost brez podlage in posledica njegovega subjektivnega dojemanja. Sodni svet poudarja, da imajo sodniki pravico do javnega izražanja, a opozarja na določbe Kodeksa sodniške etike, ki sodnika zavezujejo, da je v odnosu do strank in udeležencev postopka spoštljiv in da se mora vzdržati komentarjev o njihovem delu. Še posebej v okviru sodnega postopka, mora biti sodnik zadržan, umirjen in ne preoster. Sodnik ne sme podajati dvoumnih, tendencioznih in provokativnih izjav in svojih subjektivnih mnenj, posebej če gre za domneve in stališča, povezana s konkretnim kazenskim postopkom. Do etičnosti ravnanja sodnika v konkretnem primeru pa se Sodni svet ne opredeljuje, saj jeto v pristojnosti Komisije za etiko in integriteto. Izid glasovanja o sklepu: ZA: 11 PROTI: 0.
Iz razlogov poteka ustreznih postopkov ne bom komentiral vsebine predmetne sodne zadeve. Naj pristojni organi opravijo delo, morda potem več. Sedaj o tistem, o čemer lahko.
Ugotovitev, da so moje trditve brez podlage in posledica subjektivnega dojemanja so izrazito nekompromisne narave. Osebno bi jih omilil s kašnimi kavzalnostmi atributivnega tipa. Besedno zvezo: “brez podlage” bi omilil z rabo pridevnika tipa: “ustrezne, zadostne, vidne”. Pred besedno zvezo: “subjektivno dojemanje” bi ugradil: “pretežno, morda tudi, kot kaže”. Zapisal bi primeroma: “Trditve sodnika so po preučitvi gradiva še vedno brez ustrezne podlage, mogoče so posledica določenega subjektivnega dojemanja”. V tej obliki bi lahko razumel sprejeto odločitev. Toda na ravni ogolelega protiintelektualnega primitivizma ne bom vodil polemike. Takšno vulgarno diskreditacijo enega boljših sodnikov v državi zmore producirati le um nevreden odziva. Če jim je teptanje osebnosti v tolikšen užitek naj jim bo; vendar mene ni zraven na teh območjih.
Komisija za etiko in integriteto je organ Sodnega sveta. Najmanj čudna je torej trditev o nevmešavanju v lastno dejavnost. Ta politični komesariat ni nič drugega kot podorgan organa, ki se hočeš ali nočeš opredeljuje, preko svojega podorgana. kakšno stališče bo komisija sprejela je popolnoma jasno. tako kot vselej dosedaj bodo grajali ravnanja sodnikov, podpirajoč poljubne druge. Rušenje avtoritete državnih organov je del neke širše misije v odnosih dominantnih svetovnih centrov moči do malih, novoustvarjenih držav, toda to je zgodba za drugačne priložnosti.
Nadalje ni resnična trditev o mojem pomanjkljivem, zmotnem razumevanju pomena zadeve. Moral bi biti popolnoma imbecilen, kar nisem, da bi ne razumel narave pritiskov. Kvečjemu gre lahko le za mojo zavestno odločitev zlorabiti možnost, ki mi je bila dana kot sodniku, za zavajanje iz slabih namenov. Takšnemu ni prostora med sodniki. Ne privolim v kompromis zakritja pod preprogo. Naj sprožijo predvidene postopke za ugotavljanje odgovornosti sodnika, ki je tako hudo zlorabil funkcijo. Na drugo stran naj postavijo svoje uglede, vseh 11. Po 22. sklepu 22. seje enostavno več ni prostora za vse; oditi bodo morali oni ali jaz. Sodni svet mora varovati ugled sodne veje oblasti. Dolžan je vztrajati in odstraniti ali mene ali sami sebe. Če bom ostal med sodniki je javnega ugleda Sodnega sveta in vseh njih 11 konec, tega ni mogoče dopustiti.
Trdim in celotni slovenski javnosti obznanjam molk tistih, ki so do moje besede ob razglasitvi posiljevali mikrofone, trosili kupe neumnosti najnižjega ranga, sramotili sodstvo, tožilstvo in odvetništvo. Kje so poniknili ti silni razglaševalci mojih številniih zlorab, nepravilnosti, ravno sedaj, ko je čas spregovoriti? Kje so sedaj ti vsakodnevni kritiki mojih razlag? Zakaj njihove prepotence, ošabnosti ni več pred mikrofoni? Ali so dobili ukaze, naj poniknejo, naj bodo tiho? Kdo deli ukaze, komu vse? Kam je poniknila vdova, ki je ministrico in predsednike sodišč dnevno zalagala s filipikami mojih zgrešenosti; čemu je utihnila, po čigavih napotkih? Kako je stekla delitev dela med njimi, ki so smetili cel dokazni postopek in uradnimi strukturami, ki so prevzeli štafetno palico? Kje so sedaj nepretrgana modrovanja o napačnih rekonstrukcijah, pristranskosti, krivici, samovoljnosti? So mi začeli strokovno zaupati? Zakaj je odstavljen tisti, ki ga dolžim sodelovanja v gonji z namero prikritja morda tudi postopanja lastnih bližnjih? Kje je sedaj skrbna soporoga? Vrhovni sodnik, ki si me je zaželel disciplinirati sredi postopka, usmerjenega od kaskaderja k filmskim zvezdam? Kje je sinček političnega očeta vzdignjenega nosu s prestižno klientelo; ali je morda očka prepovedal prepiranje, sier ga bo našeškal? Kam so poniknile tone ošabnosti, podtikanj, primitivizma, napuha? Pa ne menda neodvisno od dirigenta izza odra. Je mogoče, da vse te mogočne persone utihnejo same od sebe, po vsakodnevnem vpitju. Zakaj plačani novinar vsakodnevno hodi k predsedniku sodišča in v PIAR prostore, nakar dan kasneje izvaja javno intelektualno drisko v strogo nadzorovanem mediju? Kdo tej kreaturi ponuja vrstice? In zakaj ni napisal ene same pozitivne besede o sojenju, potekajočem na najbolj profesionalen način v najbolj težavnih pogojih?
Ko bodo nekoč pisali kronike dogajanj, povezanih s tem sojenjem, bomo eni na strani dobrega, drugi na strani zlega. Popoln črno-beli svet kavbojk; junaki in podleži. Moja vest je mirna.«
