Piše: Lionel Baland
Zdzisław Krasnodębski je poljski sociolog in filozof, ki je bil univerzitetni profesor v svoji državi in v Nemčiji. Od leta 2014 je poslanec Evropskega parlamenta, izvoljen na listi stranke Zakon in pravičnost (PiS) -politične stranke, ki vlada Poljski in katere predsednik je Jarosław Kaczynski- kot neodvisni intelektualec, čeprav ni njen član. Je član skupine Evropskih konservativcev in reformistov (ECR), ki vključuje stranke Fratelli d’Italia, Švedski demokrati, Vox (Španija), Nieuw-Vlaamse Alliantie (Belgija), JA21 (Nizozemska), … -. Najprej je bil izvoljen v Varšavi, kjer živi, nato pa leta 2019 še v regiji Wielkopolska (Velika Poljska), ki vključuje mesto Poznan na zahodu države. Obakrat je bil vodja liste PiS. Od marca 2018 do julija 2019 je bil podpredsednik Evropskega parlamenta. Lionel Baland se je z njim pogovarjal na gospodarskem forumu v Karpaczu za Breizh-info.
Breizh-info: Vaša stranka Zakon in pravičnost (PiS) je konservativna?
Breizh-info: Po padcu komunizma so zagovorniki tega sistema kljub vsemu poskušali ostati na oblasti?
Zdzisław Krasnodębski: Da, to se vedno zgodi po padcu totalitarnega režima, saj seveda ne moreš zares spremeniti elit. Problem na Poljskem je bil poseben, ker smo imeli zelo močno odporniško gibanje, celo neprimerljivo z Madžarsko ali Češkoslovaško, saj je imelo gibanje Solidarnost deset milijonov članov, imeli pa smo tudi vojno stanje. Vendar je bila država pionirka. Sprememba je bila resnično revolucionarna. Konec osemdesetih let je šlo za nekakšen kompromis med komunizmom in elitami gibanja Solidarnost. To zadnje gibanje se je sčasoma razdelilo na dva tabora, na dve različni skupini. Ena, ki je podpirala kompromis s komunizmom in ni želela premočnega upravljanja ter preizpraševanja preteklosti in odgovornosti komunistov, in druga, bolj radikalna, ki je želela zgraditi novo državo, temeljiteje spremeniti stvari in očistiti institucije sledi komunističnih elit, v zunanjih zadevah, znanosti, medijih … V prvih letih po padcu komunizma je bila glavna linija politične delitve na Poljskem med postkomunizmom in postSolidarnostjo. Danes pa že 15-20 let obstajata dve ločeni skupini, ki izhajata iz Solidarnosti, vendar imata drugačen odnos do komunizma in tudi drugačno pojmovanje razvoja družbe. Ena je bolj tekmovalna, bolj elitistična, bolj osredotočena na velika mesta in na določene privilegije v družbi. Zakon in pravičnost pa se je vedno zavzemal za dekomunizacijo ter za bolj egalitarno in socialno politiko, bolj nacionalno, manj transnacionalno, zagovarjal pa je tudi gradnjo lastnih gospodarskih virov za državo, saj je vsa naša industrija, vzpostavljena v komunizmu, po njegovem padcu propadla. Paradoks Solidarnosti je, da je bilo to gibanje delavcev težke industrije, ki je odpravilo komunizem, vendar je na koncu zaradi gospodarskih sprememb večina teh tovarn in podjetij razpadla, obdelava socialnih stroškov pa je izjemno težka, tudi za nekdanje člane Solidarnosti. In v tem smislu stranka Zakon in pravičnost zastopa interese teh ljudi.
Več TUKAJ.
