Piše: Andrej Tomelj (Časnik.si)
120-letnica rojstva je vzrok, »reminiscence« g. Francija Koncilja, ki so pred dnevi izšle v Časniku, pa povod za moje razmišljanje o Leonu Štuklju. Novomeščani so ob obletnici rojstva legendarnega olimpijca in novomeškega rojaka razglasili Štukljevo leto in pripravili številne prireditve. Hvala avtorju za članek, še večja zahvala pa gre Novomeščanom za ohranjanje žlahtnega spomina na njihovega velikega rojaka.
Gospod Koncilja je imel, kot je zapisal, srečo, da je že v petdesetih letih prejšnjega stoletja njegova pogumna učiteljica v šoli upala svojim učencem pripovedovati o vélikem rojaku. V svojih spominskih utrinkih se jo s hvaležnostjo spominja. Ne jaz ne številni moji vrstniki širom Slovenije te sreče nismo imeli, zato smo pozabljenega, bolje rečeno zamolčanega večkratnega olimpijskega zmagovalca spoznavali šele v devetdesetih letih. Avtor članka posveti nesorazmerno veliko pozornost dramatično napetemu dogodku iz leta 1943, o katerem govori povsem izločeno od vsega drugega dogajanja med vojno in po njej. Nizu športnih zmag je tako dodal še »diplomatsko« zmago nad nemško patruljo. Kaj pa porazi med vojno in predvsem po vojni? Zakaj se temu tudi on izogiba? Drznem si reči, da zaradi oportunizma. Zgodovinske dogodke so namreč ali opisali ali zamolčali zmagovalci in nas prepričali, da je to večna resnica.
Nadaljevanje preberite TUKAJ.
