Piše: Dr. Teo Zor
V intervjuju z Rudijem Šeligom v reviji Ampak z naslovom Krivda je samo individualna novembra 2001 se je dr. Jože Pučnik razšel z dr. Tinetom Hribarjem.
Na vprašanje Rudija Šeliga: »Si prebral uvodnik Tineta Hribarja Nesrečni narod za Novo revijo, ki si ga dobil v roke kot eden od urednikov in bo izšel v reviji že čez nekaj dni?« je Jože Pučnik odgovoril:
»Seveda. Z velikim zanimanjem. Predstavil nam je misli o povojnih zločinih, ki jih doslej pri njem nisem našel. Tako sem bil prijetno presenečen ob tem preobratu. Vendar le do zadnjih odstavkov, v katerih je spustil veliko megle, ki jih težko dešifriram. Če poskušam, pridem do tehle ugotovitev. Tine Hribar je svoj prispevek Nesrečni narod oblikoval v težko razpoznavnem kontekstu, ki ni kontekst pravne države. To razloži tudi njegovo ezoterično uporabo velikih začetnic: Partija, Dejanja, Dogodek, Zločin, Oblast, Dejstvo, Resnica, Travma, Pravica, s čimer menda izrazi, da v njegovem sestavku ti pojmi ne nastopajo v svojem vsakodnevnem pomenu, temveč v nekem drugem, ki ga natančneje ne pojasni.
Tine Hribar ni pisal v kontekstu pravne države, zato tudi njegovi sklepi ne zadenejo težav in protislovja pravnega sistema te države, ki od svoje ustanovitve pred desetimi leti, ohromela kot vrabec pred kačo, nemočno gleda zločine, ne da bi se jih dotaknila. Za Tineta Hribarja komunistični zločini niso v kontekstu pravne države, temveč na neki drugi ravni, ki jih simbolno označujejo velike začetnice. Razumeti to raven je dokaj naporno. Edina opora so mi referenčne točke, ki jih Tine Hribar posebej poudari: Kučanova zmotna teza o več resnicah o času revolucije je obstajala le do nastopa Zdenke Cerar. Z njenim nastopom (katerim? kdaj?) so propadali poskusi zakriti zločin kot zločin.
Zato je treba resno upoštevati kasnejšo Kučanovo tezo, da »zločin je zločin«. Zame je to le tavtološka izjava o samoumevnem, za Tineta Hribarja pa je ta »misel o Zločinu« pomembna vsebina, ki jo »moramo (…) vzeti kot absolutno«.
Zato se Tine Hribar odloči, da je treba »brez odloga preiti k ugotavljanju stanja stvari« in k »evidentiranju« zločinov, k Resnici torej. Zato pravi: »In šele na naslednji, tj. tretji stopnji lahko prestopimo (…) na raven pravice in prava.« Poudarjam, da sta oba zadnja pojma tega navedka res zapisana z malo začetnico. In Tine Hribar razvija svoj pogled na povojne zločine naprej:
»Smo na ključni točki, na prelomu, zato tiste, ki se jim preveč mudi, ki bi radi preskakovali ravni, prosim, ne prehitevajte. Ne postavljajte Pravice pred Resnico. Ne terjajte lustracije, ker boste s tem onemogočili katarzo.« In tako naprej. Tine Hribar s pojmom lustracija prenese v ta članek vse tisto, kar je pred nekaj leti javno zapisal o lustraciji. S tem še dodatno trosi meglo, da bi prikril to, kar hoče povedati. Povedati pa hoče, naj pravna država še naporej ohromelo in nedejavno strmi v celo vrsto teh ostarelih spomenikov revolucije, ki so organizirali in izvajali najkrutnejše zločine v slovenski zgodovini.
Strmi tako dolgo, da se bodo po biološki poti poslovili s tega sveta kot visoko spoštovani heroji in da jih bodo na Žalah pospremili najvišji dostojanstveniki slovenske države, kakor je bilo to pri generalu Ozne Ivanu Mačku. To je »humanizem« in to »katarzo« po receptu Tineta Hribarja, ki se je šele pred tedni odločil, da »moramo brez odloga preiti k ugotavljanju stanja stvari«.
Ne vem, kje živi Tine Hribar, saj je njegova žena Spomenka že pred šestnajstimi leti z velikim pogumom pravilno opredelila te zločine, številni drugi pa so jih zelo konkretno in v vseh empiričnih podrobnostih čutnonazorno raziskali in objavili rezultate. In še nekaj, spoštovani Tine Hribar: Ali je uporaba kazenskega prava naše države »lustracija«, ko gre za komunistične poboje in ko gre za storilce, ki so bili nosilci komunistične revolucije? Ali je treba podrobneje govoriti o udbovskih dokazih za nedavno obsodbo Vinka Levstika? Ali pomeni majorski in generalski čin pri komunistih tudi imuniteto? Zares, čudno pojmovanje pravne države!
Če se vrnem k izhodiščnem vprašanju; vesel sem bil ob branju Hribarjevega članka, njegovi sklepi pa so mi spet povedali, da z (njegovega) ‘Otoka obupa’ pač ni trajekta«.
O odgovoru dr. Hribarja na ta intervju z dr. Pučnikom piše Jure Trampuš v Mladini januarja 2002: Odhod ustanovitelja – Tine Hribar po dvajsetih letih zapustil uredništvo Nove revije. Tine Hribar je bil torej aktiven in vpliven novorevijaš. V zadnji lanski številki je objavil uvodno besedilo Nesrečni narod. Govori o slovenski preteklosti, o povojnih pobojih in o odgovornosti zanje. Hkrati z izidom besedila, točneje celo nekaj dni pred tem, je v številki Ampaka o enaki temi govoril še en novorevijaški urednik, Jože Pučnik.
V intervjuju za Ampak, ki je pravzaprav nastal iz nekdanje rubrike, uvezane v Novo revijo, je Pučnik ostro napadel Hribarjeve stavke, in to tiste, ki še sploh niso bili objavljeni. Tine Hribar je po izidu omenjenega intervjuja demonstrativno izstopil iz uredništva Nove revije in izdajateljskega sveta Ampaka.
V izstopni izjavi je zapisal, da sta njegovo besedilo v polemične namene uporabila, natančneje zlorabila Jože Pučnik in Rudi Šeligo. »Takšno ravnanje spada med postopke, ki sem jim bil podvržen v nekem drugem času. Seveda ne s strani prijateljev, temveč s strani nasprotnikov.« Skoraj dvajsetletni mesečnik za kulturo je tako na začetku leta 2002 ostal brez svojega idejnega očeta.
Povzetek najpomembnejših poudarkov iz članka dr. Tineta Hribarja – Nesrečni narod, NR št. revije: 234/235, leto: 2001
Komunistični Zločin, ki ga sestavljajo tako povojni množični poboji kot nepokopani in zatajeni mrtveci, razkrije, ravno tako sredi sedemdestih let, Edvard Kocbek. O Polinejku, o nepokopanem Mrtvecu, se pravi o posvečenih mrtvih, sicer spregovori že Smoletova Antigona na začetku šestdesetih let. Kako da so komunistični oblastniki komaj petnajst let po Zločinu dovolili objavo in nato uprizoritev te drame? Ker o Zločinu kot takem in v celoti sploh ne govori. Poleg tega je v Sofoklejevi Antigoni, iz katere izhaja Smole, Polineikos že vnaprej označen kot narodni izdajalec. Torej s tisto oznako, s katero so komunisti glede na prepletenost narodnoosvobodilnega boja in komunistične revolucije, domobranstva in protirevolucije označevali ubite – in nepokopane – domobrance.
Tega iz Smoletove Antigone ni bilo mogoče razbrati. Z jasno besedo je prišel na dan šele Kocbek. Od tod silovita reakcija vladajočih komunistov in njihovih sodelavcev, poprejšnjih »sopotnikov«, zlasti nekdanjih Kocbekovih tovarišev, se pravi tistih krščanskih socialistov, ki so se deloma že med vojno (ob podpisu Dolomitske izjave), deloma po njej (po uveljavitvi komunistične strahovlade, »dikatutre proletariata«) v celoti podredili komunistom; sprejeli tako imenovano vodilno vlogo komunistične partije. Kocbek je na vprašanje, kdaj je izvedel za »pokol domobrancev« in kaj bi bilo treba storiti glede na »nezaslišano usodo domobrancev«, v intervjuju iz srede sedemdesetih let odgovoril:
»Predvsem si jo moramo vzdigniti iz zanikanja v javno priznanje. Vzdigniti si jo moramo iz potlačene in pohabljene zavesti v jasno in pogumno zavest. Odgovorni ljudje nam morajo razložiti, kako je mogla osvobodilna zmaga spočeti iz sebe tako ostudno bojazen pred nasprotnikom.« (Zaliv, Trst, marec 1975, str. 150). Kocbek zahteva v intervjuju, za katerega si je po pričevanju Borisa Pahorja vprašanja sam postavil, »javno priznanje krivde«. Vendar krivcev oziroma odgovornih ne imenuje. Ravno tako v intervjuju pokol, ki je sicer dovolj huda oznaka, ni označen z najhujšo oznako. Nobeden od sodelujočih ostudnega Dejanja ne poimenuje z zadnjim in pravim imenom. Beseda »zločin« umanjka. Rebula in Pahor v zapisu Po nevihti, v katerem pojasnjujeta okoliščine nastanka intervjuja in »državno« afero, ki se je razvila po njegovi objavi, govorita o »dogodku«. O Dogodku in ne o Zločinu.
Ni bilo neposrednega priznanja povojnega poboja, zato tudi ni bilo priznanja tega poboja kot pekla, kaj šele »javnega priznanja krivde«. Domnevno soočenje prizadetih z obtoževalcem je še zmeraj potekalo na način, ki ga je Kocbek doživel leto po pokolu. Ko je zvedel za pokol, je pri vodilnih komunistih, navaja v intervjuju, iskal pojasnilo; pričakoval je »odkrit in krut odgovor«.
Sredi leta 1986 smo v 45. številki Nove revije objavili blok o Antigoni in dotlej skrbno skrivani Dnevnik Dušana Pirjevca. Njegovi dnevniški zapisi, nastali v letih 1974/1975, so osredotočeni na Kocbeka in njegove napadalce. Pirjevec ugotavlja, da je bilo z državljasnko vojno »natanko tako, kakot to opisuje Kocbek«, hkrati poudari tole: Kocbek ni dosleden, se ne izpove do konca, potemtakem tudi ni čisto pošten itd. Tega torej Kocbek ne stori. V resnici je storil marsikaj hujšega: ‘namesto” komunistov je ‘dvignil v zavest’ – to je njegova formulacija – zločin, ki je – kot sam piše – obležal v nas kot travma. A ne samo ‘namesto’ komunistov. Še mnogo več: zdaj je tako, kakor so komunisti ‘vzeli nase’ svoj greh, čeprav tega niso storili. Dejanje je dvignjeno v zavest in komunisti tega dejanja niso ‘preprečili ‘ in s tem, ko niso preprečili, so se ‘očistili’. Travme je konec. Partija se pri tem drži suvereno in ne gre v debato s Kocbekom, niti glede OF ne, in vendar je prav ta Partija ukazala legaliziranje Kocbekovega intervjuja in to pomeni, da je tudi njej do tega, da pride pokol domobrancev vendar že enkrat v zavest ljudi. Partija sama je hotela, da se to enkrat že izve, da bo že vendar enkrat konec namigovanj in podobno.
Restalinizacija se je kaj kmalu pokazala kot indijansko poletje slovenskega komunizma. Na duhovni ravni svobodnega razmišljanja in delovanja po vesti ni bilo mogoče blokirati. To se kaže iz Pirjevčevega besedila. Pirjevec že uporabi besedo »zločin«, ki je v Kocbekovi »formulaciji«, na katero se sicer sklicuje, ni. V zavesti dvignjeni pokol ni ostal le pokol, iz njega in čez njega je začela rasti njegova zločinskost. Vendar travme še ni bilo konec. Kajti komunistično očiščenje je bilo res samo »očiščenje«, splaknitev, na pa katarza. Bilo pa je konec tabuja. S Kocbekom Partiji še ni bilo treba iti v debato, toda čez nekaj let je bila v takšen »dialog« že prisiljana; najprej z avtorico Krivde in greha, potem pa tudi z drugimi.
Paradoks ali ironija zgodovine je, da sta detabuiziranje poboja in dopustitev ponatisa Kocbekovega intervjuja, kakor zvijačna sta že hotela biti, bila eden tistih elementov, ki so čez novih petnajst let omogočili »častni« umik komunistov. S tem so se izmaknili neposredno politični in pravni, ne pa tudi moralni in zgodovinski odgovornosti. To, da prva generacija zločinskih komunistov ni bil zmožna resničnega očiščenja, pomeni, da so svoje breme preložili na svoje otroke in otroke otrok. Ko bo slovenski narod že rešen travme, bo njih osebna travma še zmerom spremljala.
Začele so se leta priprav na slovensko osamosvojitev, odpravo komunističnega režima in uvedbo parlamentarne demokracije. Že pred svobodnimi volitvami, Demosovo parlamentarno zmago in izvolitvijo Milana Kučana za predsednika predsedstva Slovenije smo se novorevijaši s teologi dogovarjali o spravni slovesnosti v Rogu, po zmagi pa smo skušali doseči, kar nam je nazadnje tudi uspelo, da bi poleg Katoliške cerkve in slovenske kulture na slovesnosti sodelovala tudi »slovenska država«. Spravna slovesnost je bila tri mesece po zmagi demokracije julija 1990. Vmes je bila, če se ozremo na nove in nove pobude v zadnjem desetletju, zamujena priložnost, ki smo jo imeli takoj po svobodnih volitvah.
Dr. France Bučar je bil tedaj prepričan, da bo dovolj, če kot predsednik skupščine v svojem inavguracijskem govoru razglasi konec državljanske vojne, zato ni sprejel Spomenkinega predloga s srečanja 1. maja 1990 pri njem v Bohinju, naj na prvem zasedanju skupščine v novi sestavi predloži pisno Deklaracijo o narodni spravi (z elementi obsodbe komunistične totalitarne oblasti). Čeprav je že razglasitev, ki je pomenila izpostavitev doslej zatajevane državljanske vojne, pripadnike na demokratičnih volitvah premaganih dedičev komunizma zelo razburila, to očitno ni bilo dovolj.
Kajti potem se ni zgodilo nič. Tudi po osamosvojitvi ne. Čeprav so ključna ministrska mesta v zvezi z ureditvijo grobišč pobitih in izdajo mrliških listov tako v Peterletovi kot v Drnovškovi vladi zasedali ministri Slovenskih krščanskih demokratov in je Demos postavil, da bi ta sprožil ustrezne postopke, za državnega tožilca nekdanjega domobranca, vodilnega člana iz vodstava Nove slovenske zaveze, niso – nobeden od njih – naredili tistega, kar bi morali po svoji moralni dožnosti in oblastni zadolženosti. Danes se sklicujejo na nepremostljive ovire.
Zdaj smo na točki, ko še zmerom živimo s travmo, saj ostajajo nepokopani mrtveci še naprej nepokopani, brez imen, hkrati pa je konec tako neznosnega tabuja kot blokirajočega strahu. Strah še obstaja, ni se še povsem polegel, toda vse več ljudi je, ki se zanj ne menijo več. Premagali so ga in spregovorili. Kažejo na nova in nova prizorišča Zločina. Pričajo tudi o zločincih. Resnica prihaja na dan, je iz dneva v dan razločnejša. In ker je Zločin prevelik, ni mogoče reči: Greh se pove, grešnika pa ne. Zato bo z zapisom imen žrtev treba objaviti tudi imena krvnikov. Čeprav šele po njihovi smrti.
Najteže je bilo priti, zato je bila tudi pot do njega tudi najdaljša, do temeljnega pravega imena, se pravi, do poimenovanja Dogodka za Zločin. Brž ko je to ime izrečeno, je bilo jasno, da bo treba prej ali slej izreči tudi imena njegovih nosilcev, tj. zločincev. Kdo so ti zločinci? Kdo je kriv za Zločin, za slovenski zločin vseh zločinov?
Kriva je slovenska komunistična partija, ki si je ob koncu vojne pod okriljem, hkrati pa pod pritiskom jugoslovanskih ter ruskih bajonetov in tankov ob naklonjenosti Angležev uzurpirala oblast. Kdo so bili tedaj vodilni Partijci izvrševalci Oblasti? Glavni med vodilnimi Partijec je bil Edvard Kardelj, torej je on, četudi je morda izvrševal Titovo oz. Stalinovo voljo, tudi najbolj kriv za Zločin. Njegova desna roka je bil Ivan Maček, brat Kardeljeve žene in načelnik Ozne (torej šef »udarne pesti« Partije), nato načelnik odseka za notranje zadeve SNOS oz. minister za notranje zadeve LRS.
Formalno je bil za Zločin odgovoren sicer predvsem Boris Kidrič, predsednik prve slovenske vlade. Takšno je bilo takrat tudi javno mnenje. Kocbek si je 21.junija 1946 zapisl: »Doma našel Vodnikove. Sporočajo mnenje ulice, ki si je odahnila pred Kidričem krvolokom.« (Dnevnik 1946/II str. 39). Dve pričanji, večkrat ponovljno Pirjevčevo ustno in pa zapisano pričanje Josipa Vidmarja, potrjujeta zgornjo domnevo. Pirjevec je pravil, da je Kidrič po silovitih pristiskih nanj pristal na Zločin, je pa potem pil in besnel, dokler se ni na smrt pijan po treh dneh zgrudil. Vidmar pripoveduje, kako se mu je zjokal. Vse to Kidriča kajpada ne odvezuje krivde, napotuje nas le k glavnima zločincema: k partijskemu ideologu Kardelju in partijskemu operativcu Mačku, izvrševalcu Kardeljevih odločitev in ukazov. Zato ima Jože Pučnik povsem prav, ko zahteva, da se sodna preiskava Zločina začne pri vrhu, pri glavnih krivcih. Ti krivci niso bili neposredni klavci, kljub temu pa jih ni mogoče obravnavati drugače kot krvnike. Bili so krvniki, ne da bi jim tekla kri od rok (kar morda ne velja za vse, saj se o nekaterih govori, da so bili okrvavljeni od krvi v oznovskih zaporih zasliševanih in mučenih), toda za Zločin so vseeno bolj odgovorni kot pa eksekutorji. Pravkar povedano je zgodovinsko Dejstvo.
Danes zato ni več mogoče ponavljati zarotitvenega obrazca, da bodo zgodovinarji »presodili objektivni potek dogodkov in ovrednotili te dogodke«. Strogo vzeto glede posamičnih dogodkov in ljudi celo bo tako, ne pa glede Dogodka. Ko smo Dogodek prepoznali in pripoznali kot Zločin, smo »objektivni potek dogodkov«, čeprav še ne vemo za vse njihove medsebojne povezave, že postavili pod obnebje Dogodka, tj. Zločina.
Tudi četverna struktura medvojnega, okupacijskega obdobja (narodnoosvobodilni odpor, domobranska kolaboracija, komunistična revolucija in belogardistična protirevolucija) ni le resnica kot pogled, marveč je dejstvena resnica. Tisto, o čemer še lahko poteka razprava, v kateri lahko pridemo do odkritja novih dejstev, tudi do popolnejše resnice o četverni strukturi torej, ni ta struktura sama, marveč teža posamičnih elementov v njej. Glede ne razmerje med sorazmerno majhnim številom ubitih italijanskih in nemških okupatorjev na eni strani in številom mrtvih iz bratomorne vojne na drugi bodo zgodovinarji zelo verjetno ugotovili, da med navedenimi elementi ni ravnotežja.
Da je revolucionarni element prevladal, gledano vzvratno, da je bil narodnoosvobodilni boj podrejen komunistični revoluciji: bil vanjo hegemonistično povzet in instrumentalno zlorabljen. Prav na tem mestu bo treba prestopiti še en zelo visok prag. Sprejeti, tako rekoč navaditi se bomo morali na dejstvo, da je narodni heroj lahko hkrati zločinec oz. da je bil lahko tudi zločinec narodni heroj.
To, kar lahko na strukturni ravni teoretsko razločujemo in torej tudi ločimo, tega pri posamezniku, pri katerem sta v isti osebi neločljivo povezana in združena osvobodilni partizan in stalinistični revolucionar, ne moremo storiti. Isto velja za povezanost protirevolucionarnosti in kolaboranstva, zaradi katere je bilo izdanih ali predanih okupatorju in nato pobitih in umrlih v koncentracijskih taboriščih toliko slovenskih ljudi: moških in žensk, pa tudi otrok, ki so jih odtrgali od mater. V celoti vzeto je bratomorna vojna, ki je hujša od običajne državljanske vojne, posrkala vase tako partiznanstvo kot domobranstvo.
Grozljivi povojni Dogodek je zdaj, po več kot polstoletju končno pred nami v vsej svoji neskritosti, torej tudi navzočnosti in očitnosti. Vsi poskusi, da bi ga zakrili kot takega, kot Zločin, so obsojeni na propad. Potemtakem moramo že nevedeno Kučanovo misel o Zločinu vzeti absolutno:
»Zločin je zločin in do njega se je treba tako tudi obnašati.« Če to postavko relativiziramo, se znajdemo v nerešljivem proitislovju. Če pa jo jemljemo kot brezpogojno, moramo brez odloga preiti k ugotavljanu stanja stvari v vseh podrobnostih. K evidentiranju, ki temelji na resnici kot pravilnosti, tj. na pravilnem pogledu. In šele na nasledneji, tj. tretji stopnji lahko prestopimo z ravni pravilnega pogleda in pravih ugotovitev na raven pravice in prava.
Smo na ključni točki, na prelomu, zato tiste, ki se jim preveč mudi, ki bi radi preskakovali ravni, prosim, prosim, ne prehitevajte. Ne postavljajte Pravice pred resnico. Ne zahtevajte lustracije, ker boste s tem onemogočili katarzo. Ne zahtevajte najprej, čisto empirično vzeto, počezne ukinitve borčevskih pokojnin; preden je Zločin politično in pravno – doslej je bil le filozofsko in moralno – zazanamovan, preden so zločinci sploh evidentirani, kaj šele razločeni in izločeni. Bodimo tudi sočutni; če smo že nespopustljivi kot Ojdip, prav tako do samooslepitve, vsaj ne zadajajmo smrtnonosnih ran drugim. Komur je zares do narodne sprave, lahko po petdesetih letih čakanja počaka še eno leto ali dve in se morda odpove maščevanju.
Narodna sprava, ki lahko vznikne le iz skupnega pogleda na preteklost, je, če drži, kot nam pripoveduje Dahrendorf, pogoj srečne sedanjosti vsakega, torej tudi slovenskega naroda.
Odgovor dr. Jožeta Pučnika dr. Tinetu Hribarju
Odgovor dr. Jožeta Pučnika dr. Tinetu Hribarju: »Če se vrnem k izhodiščnem vprašanju; vesel sem bil ob branju Hribarjevega članka, njegovi sklepi pa so mi spet povedali, da z (njegovega) ‘Otoka obupa’ pač ni trajekta,« je potrebno razumeti v kontekstu eseja Kulturna prenova Slovenije v knjigi Nove revije leta 1999 Sproščena Slovenija, kjer je poudaril naslednje: Slovenija je v letu 1999 država, ki ne zagotavlja temeljnih pogojev za ohranitev nacionalne identitete in tudi ne strukturnega okvira za noramalizacijo razmer in za modernizacijo družbe. Slovenija je v globoki vrednostni, gospodarski in politični krizi. Zato izhajam iz teze, da so ogroženi demokratična ureditev države in temeljni življenjski interesi Slovencev. V izvajanju bom izhodiščno tezo skušal razložiti in utemljiti, za zaključek pa naj bi bilo nekaj misli o tem, kaj bi morali storiti za premagovanje te krize in za zavarovanje temeljnih interesov slovenskega naroda.
Spomniti se moramo tudi dejstva, da je dr. Jože Pučnik od septembra 1993 pa do septembra 1996 vodil Parlamentarno preiskovalno komisijo za raziskovanje povojnih množičnih pobojev, pravno dvomljivih procesov in drugih nepravilnosti. Preiskovalna komisija je v parlamentu izdala Vmesno poročilo Preiskovalne komisije o raziskovanju povojnih množičnih pobojev, pravno dvomljivih procesov in drugih tovrstnih nepravilnosti in to poročilo obsoja izvršene zunajsodne množične povojne poboje posebej, kar je objavljeno v Poročevalcu Državnega zbora Republike Slovenije dne 17. oktobra 1996, številka 42. V poročilu poudarja naslednje:
Komunistična partija Slovenije, Edvard Kardelj, Boris Kidrič, je bila tista, ki je medvojne in povojne zločine zapovedala. In slovenska OZNA je bila tista, ki jih je organizirala, slovenske enote KNOJ pa so izvedle večino teh zločinov. O osebni pravni, politični in moralni odgovornosti za te komunistične zločine smo v komisiji ugotovili, da leži na osebah, ki so bile v istem času na vodilnih mestih Komunistične partije, slovenske Ozne in slovenskih enot KNOJ.
V Sloveniji je OZNA naslednica VOS (Varnostno-obveščevalne službe). VOS je ustanovila Komunistična partija že marca 1941 in je od ustanovitve do ukinitve februarja 1944 ostal instrument komunistov, saj so v njem smeli delati izključno člani partije. Tudi likvidacije med vojno, ki jih je opravljal VOS, so odrejali samo komunisti, čeravno je veljal za službo OF. V kratkem obdobju od februarja do maja 1944, ko je bila ustanovljena OZNA, je isto delo opravljal Odsek za notranje zadeve, ki so ga vodili isti ljudje (Ivan Maček, Vito Kraigher, Dušan Bravničar, Slavko Zore, Vladimir Diehl itd.). Poročevalec Državnega zbora Republike Slovenije dne 17. oktobra 1996, v številki 42.
