Pišem kot občan mestne občine Murska Sobota, ki ga rdeča oblast, na čelu z vidnim funkcionarjem SD in županom Aleksandrom Jevškom, tako kot ne druge Sobočane, ni vprašala, s čim si je Milan Kučan, nekdanji šef slovenske komunistične partije in nekdanji predsednik predsedstva in predsednik Slovenije, zaslužil da postane častni občan mojega mesta. Mestni svetniki, sicer tisti, ki imajo v žepu izkaznice SD, Levice in romski svetnik, so predlog župana Aleksandra Jevška podprli, proti je bilo le nekaj glasov žal šibke opozicije, nekateri mehkejši so se raje vzdržali.
Menda je predlog za Kučanovo imenovanje pripravil župan Aleksander Jevšek, v kar močno dvomim, četudi sodi v sam vrh stranke SD. Po moje je predlog napisal dolgoletna desna roka Milana Kučana, tako rekoč “dopredsednik” Marjan Šiftar, ki pozna celotno Kučanovo partijsko genezo. In obrazložitev, zakaj Kučanu naziv častnega občana, se bere kot predlog za najvišje partijsko priznanje v času komunistične države.
Le nekaj ocvirkov za ponazoritev: Skoraj 30 let po demokratičnih spremembah, osamosvojitvi, v letu 2020 predlagatelj, med drugim kot pozitivno dejstvo omenja, da je bil Kučan “mladokomunist!” V letu 2020! A je lahko komunistična preteklost vrednota, za katero bi se v letu 2020 podeljevale plakete ali postavljalo spomenike. Srečanje z aktivnimi člani partije je mnogim Sobočanom ostalo v spomin predvsem po zlu in trpljenju, ki je temu sledilo.
Marjan Šiftar, Milan Kučan in Aleksander Jevšek. (Foto: STA)
Kučan in gvanti iz Mure
Katere naj bi bile torej zasluge Kučana, ki bi opravičevale naziv? Murski Soboti, ki bi ji lahko Kučan kot nekdanji vodja komunistične partije dejansko pomagal, a je raje dopustil, da so tovarne, kot so Mura, Pomurka itd. propadale ena za drugo. Konfekcijski gigant Mura: Milan Kučan ji je “pomagal” tako, da je vselej, ko je prišel na obisk, pustil vrata prtljažnika odprta za vsak primer, da so lahko spravili obleke zanj in za Štefko. Tudi hrvaški predsednik Stipe Mesič se je v Muri oblačil praktično zastonj, Društvo slovensko hrvaškega prijateljstva gospoda Boža Dimnika je plačevalo po 70 evrov za vsak gvant. In ko je šla Mura rakom žvižgat, je Kučan za 10 evrov kupil belo majico z napisom “rešimo Muro.”
Župan Jevšek v obrazložitvi priznanja tudi zapiše velike zasluge Kučana ob lanskem praznovanju 100 letnice priključitve Prekmurja matici Sloveniji. Vodenje pripravljalnega odbora je župan Jevšek izsilil pri ostalih pomurskih županih, Kučan je prevzel tudi skoraj 200 tisoč evrov težko malho za kritje stroškov praznovanja. Tudi njegovi hčerki je iz tega na tla padlo nekaj drobtin. Sicer pa mu je uspelo odstraniti katoliško cerkev, soboško škofijo in škofa dr. Petra Štumpfa pri aktivnejšem sooblikovanju vsebine praznovanja, čeprav je zavedna prekmurska duhovščine predstavljaja praktično vse ključne akterje tistega časa. Še več, tik pred 100 letnico so škofu Štumpfu v duhu velikih pokov sprožili veliko afero, s katero so želeli diskreditirati škofa in cerkev. Z granitno gmoto, delo akademskega kiparja Mersada Berberja, je Kučan zamudil duh časa. Na granitni kocki imenovani spomenik, tako brezimensko domujejo silhuete glav in čakajo na čas, ko jim ne bo potrebno zreti, v osrednji simbol komunizma na Trgu zmage tovariša Lenina.
Še nekaj ocvirkov iz razlage za priznanje, ki naj je spisal rdeči soboški župan Jevšek, v kar dvomim in se nagibam k temu, da je avtor Marjan Šiftar. Pa poglejmo razlago za priznanje v letu 2020:
“Že v gimnazijskih letih v Murski Soboti je bil vsestransko aktiven in tak je bil tudi med študijem, v mladinski in študentski organizaciji. Prevzemal je vse pomembnejše in odgovorne dolžnosti v slovenskem in tudi jugoslovanskem političnem življenju. Med drugim je bil predsednik ZMS, član sekretariata CK ZKS, sekretar RK SZDL, predsednik Skupščine SRS, član Predsedstva CK ZKJ. Ključna prelomnica v karieri Milana Kučana je bila funkcija predsednika Predsedstva CK ZKS. Ta je pomenila zmago “mladokomunistov oz “prenoviteljev” naravnanih k demokratizaciji družbe, spoštovanju človekovih pravic in lovljenju koraka z razvitim zahodnim svetom pod skupnim imenom “Evropa zdaj” in aktivnim soustvarjanjem “slovenske pomladi”, ki je ob prizadevanjih za preureditev dotedanje jugoslovanske federacije, krepitvi demokratizacije in civilne družbe ustvarila osnove za prehod v večstrankarski sistem in tranzicijo ter za volitve aprila 1990, na katerih je bil Milan Kučan izvoljen za predsednika Predsedstva Republike Slovenije in po osamosvojitvi, dvakrat se za Predsednika RS.“
Se kaj takega zapiše kot vsebina predloga za naziv častnega meščana, razen če sta župan Jevšek ali pa Marjan Šiftar ocenila, da gre pri Murski Soboti za komunistično enklavo!? Tudi kakšna laž pade v tekstu, ko zapišejo, da se je po izvolitvi za predsednika Predsedstva Kučan tudi aktivno zavzel za spravo. Kaj pa proslava ob razglasitvi dneva državnosti? A ni tam ljubljanski nadškof Alojzij Šuštar ostal brez možnosti, da nagovori zbrane, ali se ni nekaj podobnega ponovilo na prvi spravni maši.
Pobuda, da se Kučan razglasi za častnega občana Mestne občine Murska Sobota je več kot utemeljena, pa zapiše Jevšek! “Z njo bo Mestna občina Murska Sobota izrekla priznanje in zahvalo svojemu nekdanjemu občanu in se vedno tesno povezanemu prijatelju, državniku in politiku za vse velike zasluge za slovenski narod, državo, njen razvoj in blagostanje njenih državljanov ter za vse, kar je v mnogoterih pogledih prispeval k razvoju Murske Sobote in Mestne občine Murska Sobota ter Prekmurja, njihove prepoznavne in spoštovane identitete.” Katere zasluge in za kateri mnogoteri razvoj je pri Murski Soboti zaslužen Milan Kučan!?
Kučanove besede, pred 29. leti, da “so nocoj dovoljene sanje, jutri pa je nov dan,” vse bolj meso postajajo, tudi v obliki častnega občanstva Murske Sobote, ki ga bo prejel ta petek. Ta madež si mesto, moje mesto, ne zasluži.
