7 C
Ljubljana
torek, 6 decembra, 2022

Zakaj bom na referendumu PROTI (in tudi prvi, ki bo sedanje vodstvo RTV Slovenija polil s katranom in posul s perjem, če ne bo javnega zavoda svetovnonazorsko pluraliziralo)

Piše: Jože Biščak

Moje mnenje o javnem zavodu RTV Slovenija je že več let jasno in ga ne spreminjam – državne RTV ne potrebujemo. Za svobodo in demokracijo se mi zdi popolnoma nesprejemljivo, da ima država v lasti medij in da so (neto) davkoplačevalci (lastniki električnih priključkov) prisiljeni plačevati njegovo delovanje.

Na tej točki utihnejo vsi megafoni. Če živiš na račun tretjih ljudi, so tvoje besede o neodvisnosti, profesionalnosti, uravnoteženosti, pravici do obveščenosti in braniku demokracije najmanj perverzne; tak način življenja nima prav nikakršne veze z demokracijo, še manj s svobodo. No, pustimo zdaj to ob strani, ker je pred nami referendum o noveli zakona o RTV Slovenija in je zatečeno stanje tako, da očitno še lep čas javna RTV ne bo ne privatizirana, ne razpuščena.

O pravnih vidikih novele zakona ne mislim odkrivati tople vode. Kaj vse je narobe in zakaj v neki državi, ki naj bi bila pravna država, novela ne bi prestala ustavne presoje, je vse povedal dr. Matej Avbelj. Čeprav z njim ne delim vseh pogledov (predvsem o Poljski in Madžarski), je  etablirani ustavni pravnik (pismen, kot je) na razumljiv način in z dokaj preprostimi besedami razložil, da zakon ne zadosti osnovnim standardom ustavne demokracije. In da bi moral vsak, ne glede na svoj svetovni nazor, glasovati proti. Ni kaj dodati. Zato se bom posvetil vprašanju, simbol česa je RTV Slovenija.

Nobena skrivnost ni, da je nacionalno televizijo ustanovila komunistična partija. Tudi v večini drugih držav po svetu so televizije ustanovile vlade (ker je to pač bil velik finančni zalogaj), a v socialističnih državah (mednje je v okviru Jugoslavije sodela tudi Slovenija) je imela dostop do televizije le partija, namen je bil en sam: utrjevanje socialistične zavesti in kriminaliziranje kapitalizma. Na žalost se po osamosvojitvi v Sloveniji ni kaj bistvenega spremenilo, saj so vpliv in moč v javnem zavodu ohranili v socialne in liberalne demokrate preoblečeni do včerajšnji podporniki enopartijskega režima. Posamezne epizode v zadnjih tridesetih letih, ko je vodenje RTV Slovenija prevzel kdo iz desnega političnega tabora, ni omembe vredno, ker so uredniki in novinarji ohranjali svojo levičarsko rutino in kljubovali novemu vodstvu. Tudi tokrat je tako. In sploh ne gre za to, da bi ljudje na položajih vsiljevali svoje konservativne poglede zaposlenim in gledalcem, ampak za to, da bi televizijo utirili, da bi ravnala v skladu z veljavno zakonodajo. Ta je zelo jasna: spoštovanje načela resničnosti, nepristranosti in celovitosti informacij ter spoštovanje načela politične uravnoteženosti ter svetovnonazorskega pluralizma. To pomeni, da novinarji in uredniki ne ravnajo po svojih ideoloških preferencah, ampak da omogočijo dostop vsem svetovnim nazorom. Predvsem ne dajejo vrednostnih sodb o posameznih ideologijah, nikakor ne smejo določen svetovni nazor zapostavljati samo zato, ker ni v skladu z njihovimi vrednotami. To velja za RTV Slovenija in Slovensko tiskovno agencijo, ki sta v državni lasti, nikakor ne za zasebne medije, ki so lahko pristranski, navijaški, podpirajo določen svetovni nazor.

Podobno kot v izobraževanju velja (vsaj moralo bi veljati, a na žalost ni tako), da izobraževalni sistem prenaša in podaja znanje – nikakor ne vzgaja (v določeni ideologiji) – bi moralo za državne medije veljati, da informirajo, ne vzgajajo (perejo možgane) gledalce v določenem svetovnem nazoru. Jasno je, da levica in desnica živita v svojih svetovih, da se njuni viri novic (na katere se obračajo in jim zaupajo) le malo prekrivajo in da po družbenih omrežjih večinoma razpravljata z enako mislečimi. To ni modus operandi za državno televizijo. Ta mora omogočiti obema stranema enakopravno zastopanje v programih in oddajah. Novinar, urednik ali direktor nikakor ne morejo reči, tega gosta ne bomo povabili, ker je njegov pogled preveč komunističen, desničarski, rasističen, pro-migrantski ali kaj drugega. Ne, to ne gre. Ker to ni zasebna televizija, ampak je država, kjer je v zakonu jasno napisano, da mora zagotoviti svetovnonazorski pluralizem. In ker novo vodstvo ta pluralizem omogoča (in ker je bilo izvoljeno po vseh zakonsko predvidenih postopkih in ima nova vlada zato zvezane roke), so napisali gverilsko novelo zakona, po kateri (če se uveljavi) bodo z enim zamahom obglavili povsem legitimno vodstvo in po obvodnih postopkih nastavili ljudi, ki so njihovi ideološki somišljeniki. Ti bodo na to program spet spravili tja, kjer je dolgo (vedno) bil – neuravnotežen na levo.

Za večino medijev velja, da so po dolgih desetletjih prepričali bralce, gledalce in poslušalce, da njihova blagovna znamka novinarstva ni le utelešenje plemenitega poklica, temveč poklica, ki si vedno prizadeva biti pošten in resnicoljuben. Toda prava zapuščina je, da so bili mediji vedno navijači in podaljšana propagandna roka levice. S tem seveda ni nič narobe, ko gre za medije v zasebni lasti. Je pa hudo narobe, ko gre za medije v državni lasti, ki smo jih prisiljeni plačevati ljudje različnih ideologij. In ker je temu tako, lahko domnevamo, da so skoraj vse novice prirejene, zmanipulirane, izmišljene ali so pretiravanje z namenom spodbujanja levičarske agende; gre za pravo travestijo dejstev. Tipičen primer za RTV Slovenija je poročanje o dveh ideološko si nasprotnih dogodkov: parade ponosa in pohoda za življenje.

Uveljavitev novele zakona o RTV bi pomenila: (prvič), monopol (nad vsebino in kadri) sedanje vladne politične garniture, ki bi ga druga politična (ideološka) opcija lahko razbila le z novim zakonom; (drugič), nepregledno favoriziranje določenih nevladnih organizacij, ki bi kadrovale v programski svet; (tretjič), politizacija javnega zavoda; (četrtič), uzurpacija RTV Slovenija s strani majhne skupine novinarjev in urednikov, ki so naklonjeni sedanji vladi; (petič), nadzor nad programskim svetom (in s tem nad vsebino) bo levica ohranila tudi takrat, ko je ne bo več na oblasti. To je le nekaj zadev, ki jih prinaša novela zakona in bi jih lahko uvrstili v kategorijo škandaloznih afer. Novinarji in uredniki, naj poudarim še enkrat, bi se morali zavedati, da so javni uslužbenci, ki morajo streči tako levim kot desnim. Predstavljajte si, da bi nek javni uslužbenec v upravni enoti zavrnil vlogo nekoga izključno zato, ker se ne strinja z njegovim političnim prepričanjem. Tega ne more, niti ne sme narediti, njegovo vlogo mora obravnavati z nevtralnega stališča in v skladu s pozitivno zakonodajo. Enako morajo ravnati na državni televiziji, drugače naj si službe poiščejo v zasebnih podjetjih, ki izdajajo medije. In pika.

Kdor uporabi le kanček zdrave pameti, to ve. Ve, da so danes najbolj glasni na Kolodvorski ulici prekaljeni levičarski aktivisti, ki odkrito simpatizirajo s socializmom, terorističnimi organizacijami na Bližnjem vzhodu, prezirajo Trumpa, demonizirajo vse, kar je na konservativnem ideološkem polu, zaničujejo vse, kar je slovenskega in poveličujejo multikulturalizacijo. In zdaj, ko je omogočeno, da slišimo še kak drug pogled o (z levice) prepovedanih sadežih, so ti ljudje, ki to omogočajo, krivi in po levičarski diktaturi jih tam ne bi smelo biti, ne bi sploh smeli obstajati. Ali se sploh zavedajo, da s takim ravnanjem zaničujejo svoje samospoštovanje? Da so sami šli v svoje rane, zdaj pa ne najdejo izhoda in prosijo za pomoč politiko? Da je njihovo govorjenje o depolitizaciji edina politizacija v tej zadevi? Očitno se ali ne zavedajo ali so pokvarjeni do obisti.

To so seveda moji razlogi in moje mnenje, zakaj bom v nedeljo na referendumu glasoval proti. Izhodišče mi je, da damo priložnost Whatmoughu, Urbaniji, Pirkoviču, Korenovi, Svetini, Plaskanovi in še nekaterim priložnost, da končajo mandat in pokažejo, da (ali) se da delati drugače in da se lahko zagotovi pluralizem svetovnih nazorov. Če tega zaupanja ne bodo upravičili, verjemite, da bom prvi, ki jih bo namočil v katran, posul s perjem in odnesel ven.

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine