Za številne Ukrajince je vrnitev domov zaenkrat nepredstavljiva

Slovenijo zaznala med oglasi, ki jih je pripravljala za turistične agencije

V Slovenijo je Alina prišla konec avgusta lani s hčerko, kasneje se jima je pridružil še mož. V Ukrajini je bila zaposlena v podjetju, ki se je ukvarjalo z oglaševanjem na svetovnem spletu. Tako je spoznala Slovenijo. “Delala sem oglase za turistične agencije. In med njimi je bila tudi Slovenija, ki mi je bila zelo všeč. Ko se je začela vojna, smo se najprej zatekli v bližnjo Moldavijo. A ko se je izkazalo, da bo vojna trajala dlje, kot smo pričakovali, smo se odpravili v Slovenijo. Država je podobna Ukrajini, podoben je jezik, Slovenci imajo dobro srce,” je povedala.

Pri iskanju stanovanja v Mariboru niso imeli težav, 14-letna hčerka se v šoli zelo dobro počuti. Alina se trenutno posveča predvsem študiju na daljavo na področju trženja, mož pa namerava po opravljenem tečaju slovenščine odpreti lastno podjetje. Kot družina veliko časa preživijo na sprehodih v naravi, s prijatelji se srečujejo na kavi, radi obiskujejo druga mesta. Po besedah Aline poskušajo živeti podobno, kot so živeli doma, dolgoročnih načrtov pa zaradi negotovih razmer v domovini zaenkrat ne delajo.

Pojasnila je, da so doma iz kraja v bližini Odese ob Črnem morju, kjer je zdaj polno min, zato bo preteklo še veliko časa, preden bo možno tam ponovno živeti varno. “Pogrešam mamo, dedka, ostale sorodnike, prijatelje. A moramo živeti naprej, ohranjati dobro voljo, čeprav je včasih težko,” je povedala 36-letnica.

Ukrajinka Olga, ki živi v Mariboru že od leta 2014 in jo srečamo v mariborski enoti Slovenske filantropije, poskuša prebežnikom pomagati na različne načine, med drugim pri sporazumevanju. “Še posebej najstnikom je zelo težko, močno pogrešajo svoje prijatelje, ki so v tej starosti zelo pomembni,” je povedala.

Podobno opažajo v srednji šoli Konservatorija za glasbo in balet Maribor, ki jo obiskuje sedem dijakov iz Ukrajine. “Opažamo, da njihova asimilacija poteka počasneje od pričakovanj, še zmeraj raje komunicirajo v angleškem jeziku, manj se družijo z vrstniki, pretežno se držijo skupaj. Večina jih obiskuje različne oblike šolanja na daljavo z učitelji iz Ukrajine, kar otežuje njihovo osredotočenost na šolanje pri nas. Razredniki in svetovalna služba se z njimi intenzivno ukvarjajo, a dijaki neradi govorijo o svojih težavah, še manj o stiskah, s katerimi se dnevno srečujejo. Vsi, brez izjeme, si želijo domov. Težko si predstavljamo, kakšne travme jim je ta situacija povzročila,” je pojasnila ravnateljica Helena Meško.

Koliko Ukrajincev se je že vrnilo v domovino, ni znano

Po besedah Primoža Jamška iz Urada vlade za oskrbo in integracijo migrantov so se nekateri Ukrajinci kljub vojni že vrnili domov, a njihovo število ni znano. “Ravno sedaj se podaljšujejo izkaznice oseb za začasno zaščito in izkazalo se bo, katerim osebam ne bo mogoče vročiti izkaznice,” je povedal.

Tisti, ki ostajajo v Sloveniji, večinoma bivajo v zasebnih nastanitvah. V integracijski hiši v Mariboru je trenutno nastanjenih le 14 oseb. Na začetku vojne je veliko Slovencev ponudilo Ukrajincem svoja stanovanja, nekateri tudi brezplačno.

“Kar nekaj ljudi še ostaja v teh stanovanjih, razen če niso lastniki imeli že predhodnih načrtov, da bodo stanovanje prodali ali oddali. Kar nekaj je bilo primerov, ko so ljudje najprej spali na kavčih svojih svojcev ali prijateljev, kar dolgoročno seveda ni izvedljivo in so si morali poiskati svoje stanovanje. To glede na razmere na nepremičninskem trgu ni lahko. Na uradu smo žalostni, da se velikokrat dogaja, da imajo najemodajalci dodatne strahove glede oddaje stanovanja beguncem iz Ukrajine ali drugih držav, čeprav njihovo plačilo jamči država,” je povedal Jamšek.

Osebe z začasno zaščito so vseh starosti, od dojenčkov in otrok do delovno aktivnih in upokojencev. “Glede vključitve na trg dela ni nobenih problemov, ko govorimo o nizko kvalificiranih delih. Več težav nastopi, ko bi ljudje želeli opravljati delo, ki so ga opravljali v svoji državi,” pravi Jamšek.

Ponekod je ovira jezik, čeprav Jamšek poudarja, da imajo Ukrajinci zelo veliko motivacijo za učenje slovenščine. Večini gre učenje slovenščine tudi zelo hitro od rok. Pri nekaterih poklicih so potrebni nostrifikacija ali drugi postopki. “Zavod za zaposlovanje zelo aktivno pomaga tem osebam in njihova statistika kaže, da je četrtina ljudi, ki so se prijavili na zavod, dobila zaposlitev,” je ponazoril sogovornik iz urada.

Šole imajo po njegovih besedah različne pristope pri vključevanju tujcev. “S šolo, ki je blizu integracijske hiše, je sodelovanje odlično in otroci so zelo zadovoljni. Zelo veliko otrok z začasno zaščito obiskuje v popoldanskem času še šolo na daljavo v svoji državi, kar je lahko zanje zelo naporno, a jim omogoča lažje vračanje v domovino, ko bo to možno,” je povedal.

Ukrajinci vzdržujejo stike med seboj. “Ukrajinska skupnost je zelo povezana. Tudi v Mariboru se redno srečujejo in imajo programe, ki so namenjeni tako ohranjanju kulture kot razbremenjevanju misli in socialnemu povezovanju. Zelo si tudi pomagajo med seboj,” je še povedal Jamšek.

Med zaznanimi težavami dostop do zdravstvene oskrbe

Ena od večjih težav, ki so se pokazale, je dostop do zdravstva. Osebe z začasno zaščito imajo namreč pravico samo do nujnega zdravstvenega varstva. Problem se po besedah Jamška rešuje z načrtovano novelo zakona o začasni zaščiti.

Ukrajince so Slovenci sprejeli bolj odprtih rok kot prišleke iz drugih držav, kar po besedah Jamška leto dni po začetku vojne še vedno velja. “Tisti val, ki se je sprožil ob začetku ukrajinske krize, je seveda pojenjal. A ljudje so kljub vsemu naklonjeni podpori ljudem iz Ukrajine,” ocenjuje.

Od začetka ruske invazije je domove zapustilo več kot osem milijonov Ukrajincev. Nekaj več kot 70.000 jih je prebivališče prijavilo v Sloveniji, status začasne zaščite pa jih je po podatkih notranjega ministrstva do 26. februarja letos pridobilo 8439. Na območju Upravne enote Maribor je trenutno okoli 900 ukrajinskih državljanov s priznano začasno zaščito.