Piše: Dr. Matevž Tomšič
V zadnjem času se stopnjujejo kritike predsednika vlade Roberta Goloba, ki letijo nanj iz njegovih lastnih politično-ideoloških krogov. Zdi se, da ima vlada, ki jo vodi, vedno manj zaveznikov. Proti njej so gospodarstveniki, sindikalisti, napadajo jo celo tisti nevladniki, ki so ji pomagali, da se je zavihtela v sedlo, in so veljali za njeno najtrdnejšo oporo.
Predvsem so se proti Golobu začeli obračati osrednji mediji; tisti, ki so mu pred lanskimi državnozborskimi volitvami na ves glas peli hvalo, po volitvah pa dolgo časa prikrivali ali vsaj minimizirali vse zdrse, napake, neumnosti ter tudi odkrito sporne in škodljive poteze njega samega in njegove vladajoče druščine. Vrstijo se ocene novinarjev, urednikov in mnenjskih voditeljev, da je ta vlada veliko razočaranje, da njen predsednik ni dorasel svoji funkciji in celo – kar je z vidika slovenskih levičarjev najhujša mogoča oznaka – da ni nič drugačen od svojega predhodnika Janeza Janše.
Dejansko je ta vlada katastrofalna na vseh področjih. Zdi se, da zavozi, česarkoli se loti. Nekateri ji očitajo, da ni izvedla nobene od napovedanih reform. Vendar se teh v režiji Goloba in njegovih lahko samo bojimo. Njihovi »ukrepi« ne rešujejo problemov, ampak jih ustvarjajo.
Ena takšnih aktualnih norosti je način podrobnega zapisovanja delovnega časa, s katerim vlada spet uvaja neko različico obveznega »štempljanja«, ki so ga poznali v prejšnjem sistemu. To povzroča dodatno nepotrebno administriranje, ki obremenjuje tako delodajalce kot zaposlene, koristi pa ne prinaša praktično nobenih. Takšen način je povsem v neskladju s sodobno naravo dela na večini področij. Pri tem je naravnost sprevržena razlaga, da takšna ureditev prinaša večjo zaščito zaposlenih, s tem pa naj bi se ukvarjali samo delodajalci. Da bodo lahko slednji sploh vodili evidence delovnih ur, bodo morali zaposleni zapisati tako tekoč vsak korak na delovnem mestu (ko bodo imeli izhod, ko bodo šli na malico itd.) Poleg tega, da se bodo ukvarjali s tem, za kar so plačani, se jim nalagajo aktivnosti, ki so popoln birokratski nesmisel. A kako naj to vedo na pristojnem resornem ministrstvu, katerega vodilni človek, minister Luka Mesec, pred vstopom v politiko ni imel enega samega dneva delovnih izkušenj. In ta, ki je zunaj politike tako rekoč nezaposljiv, naj bi odrejal, kako morajo potekati delovne aktivnosti v okviru podjetij in ustanov?
Vladajoča koalicija pa ne povzroča škode samo doma, ampak tudi v mednarodnih odnosih. Slovenija je namreč edina članica Evropske unije, kjer v vladi sodelujejo tisti, ki simpatizirajo s teroristi. Tako se je koalicijska stranka Levica v aktualni krizi na Bližnjem vzhodu jasno postavila na stran islamističnega gibanja Hamas. Kako drugače razumeti udeležbo prej omenjenega ministra na protestnem shodu, kjer so pozivali k uničenju države Izrael?
Vendar smo vse to lahko predpostavili. Robert Golob se v času, odkar je premier, ni prav nič spremenil. Že pred volitvami je politične nasprotnike zmerjal s fašisti in grozil z ukinjanjem medijev, ki mu niso po volji. Zato je bil pričakovan srdit obračun z vsemi, ki jih šteje za svoje sovražnike. Že na začetku je bilo znano, da gre za velikega egocentrika, čigar prepričanje o lastni izjemnosti (primerjal se je celo s Stevom Jobsom) je v izraziti diskrepanci z dejanskim stanjem (v resnici je šlo za državnega menedžerja z dokaj povprečnimi dosežki). In ko se je obdal z gručo političnih naturščikov, povrh tega pa vzel v vlado ekstremiste iz Levice, je bil to popoln recept za katastrofo. Takšna vlada ni mogla nikogar razočarati, saj resen človek ni mogel do nje gojiti kakšnih posebnih upov.
A to vseh tistih na levici, še posebej medijskih protagonistov, ki te dni »odkrivajo«, kaj vse je narobe z vladajočimi, tedaj ni motilo. To, da sedaj tako srdito udrihajo po Golobu, dokazuje samo to, da ga je tranzicijsko politično zakulisje odpisalo.
