Javna hiša RTV, posebej pa televizija, je iz včerajšnjega dogodka, ko je v hišo prispelo žaljivo pismo z belim prahom na naslov dveh novinark – Mojce Pašek Šetinc in Eugenije Carl –, naredila cel dramolet, ki je kričal o tem, da je napad na novinarje in medije napad na demokracijo. Pri tem je posebej izstopala odgovorna urednica informativnega programa javne televizije Manica Janežič Ambrožič, ki je povedala naslednje: “Danes smo doživeli še en poskus ustrahovanja in utišanja novinarjev. Svoboda novinarstva je eden od temeljev vsake demokracije. Sporočilo novinarjev RTV je jasno: ne pustimo se ustrahovati, ne pustimo se utišati, verjamemo v dobro, odgovorno novinarstvo. In gremo naprej.”
Besede, ki jih je v temelju pred njo s svojo izjavo zanikala kar njena kolegica Pašek Šetinčeva, ki je dobesedno povedala, da je zadeva povezana s primerom sodbe prvaku SDS Janezu Janši, in se je komaj premagovala, da ni rekla, da je prašek in pismo poslal kar Janša sam. A asociacija je bila takšna, da bi prizadeti mirno lahko vložil tožbo proti ženski, ki se je skupaj s Carlovo zapisala v zgodovino TV-novinarstva na Slovenskem z vidika neprofesionalnosti, hujskaštva in tudi laži. Spomnimo se samo njenega organiziranja protesta na programskem svetu, kjer se je s smrtjo grozilo janšistom. O Carlovi je veliko povedal njen urednik v Kopru, še več o njej povedo njeni histerični, kričavi nastopi pred kamero, njene izrabe profesije, na primer v primeru kandidature Popoviča za koprskega župana, in sploh način, ki z novinarstvom nima prav nobene zveze.
Vse to je del tistega “odgovornega” novinarstva iz izjave Manice Janežič Ambrožič. Še več, notorična laž o tem, da Janez Janša organizira svojo vojsko, je ostala nekaznovana, pravzaprav, kaznovan je bil z lažjo diskvalificirani Janša, ker je napisal tvit, ki je zaradi narave napada nanj popolnoma razumljiva ostra reakcija in poskus obrambe resnice. Tožnici Pašek Šetinčeva in Carlova seveda nimata nobenega razloga, da bi bili ponosni nad poogojno zaporno kaznijo, ki je bila izrečena Janši – razen seveda z vidika sovraštva in maščevalnosti ter globoke nesamokritičnosti, ki je za obe posebej značilna.
A vrnimo se k odgovorni urednici Manici Janežič Ambrožič, ki je v TV Dnevniku izrekla velike besede, h katerim se je priključilo vodstvo RTV s poudarkom, da je svobodno in neodvisno novinarstvo eden temeljnih postulatov demokracije in da je napad na novinarje napad na demokracijo. Kar drži, razen, če gre na primer za Jožeta Možino, ki ga je ta ista Manica Janežič Ambrožič skupaj z generalnim Igorjem Kaduncem (in z udbo onesnaženo, diskvalificirano varuhinjo pravic gledalcev in poslušalcev Ilinko Todorovski) pribijala na križ zaradi nekega intervjuja, v resnici pa zaradi Pričevalcev, ki odstirajo najtemnejšo plat slovenske zgodovine. Tisto, ki se je pač ne da izbrisati. In ni bilo dramoleta, ko je Možini nekdo grozil s tem, da bi ga najraje povozil na prehodu za pešce. Ali, ko mu je grozil tip, ki hodi še danes protestirat proti Možini in Pričevalcem pred RTV. Ali pa, ko mu je grozil nek lovec. In zadeva z Igorjem Pirkovičem, ki je bil zaradi intervjuja s hrvaškim pevcem Thompsonom v lastni hiši deležen zmerljivk, da je ustaš, in ko se je to isto vodstvo z grožnjami zgrnilo nanj.
Je vse to odgovorno in dobro delo odgovorne urednice Manice Janežič Ambrožič? Tiste Manice Janežič Ambrožič, ki se oglasi na vsak pecilni prašek, na fizične grožnje kolegom in na grožnje, ki so jih deležni iz lastne hiše, pa se ne oglaša. Je to njeno odgovorno in dobro delo? Seveda ni, ker kolege novinarje deli na prvorazredne in drugorazredne. Provrazredni so lahko lažnivi, neprofesionalni manipulatorji, drugorazredni pa nastradajo zaradi besed intervjuvanca, ki so poleg vsega še resnične in dokazljive. Besede te ženske seveda izzvenijo v prazno in kot cinizem, če si v spomin prikličemo vlogo javne RTV ob zadevi “sovražni govor Janševih medijev”, kjer je ta hiša v resnici hlapčevsko podprla neustavni napad na svobodo medijev predsednika vlade Marjana Šarca-Serpentinška, radio pa je celo organiziral radijsko oddajo na temo, kako je tem medijem treba vzeti oglaševanje. Tu seveda ni več prostora za visokoletečo novinarsko etiko Manice Janežič Ambrožič o svobodi novinarstva, ki da je temelj vsake demokracije. Meja je samo pri medijih, ki ne hlapčujejo trenutni oblasti, ker oni pa očitno niso temelj vsake demokracije, ampak atmosferska motnja v enoumju.
S tega vidika je Manica Janežič Ambrožič del tiste RTV-fronte, ki – če poantiram njene besede – pomaga ustrahovati in utišati opozicijske medije, ker tako hoče oblast. Zato seveda ni nobenega razloga, da bi bili posebej solidarni z novinarskima princesama, ki sta dobili tisti beli prah, čeprav me v resnici jezi, da se to dogaja, ker povzroča solidarnost z novinarkama, ki si le-te ne zaslužita. Ženski postajata žrtvi, njunih novinarskih žrtev tako in tako nihče več ne šteje. Zato je beli prah v tej hiši podoben “terorističnemu” napadu na TV-kamero v Novi Gorici in “veliki zgodbi” o treh kao nacističnih plakatih v Velenju, kjer je pomembno vlogo igrala še ena novinarsko histerična žurnalistka Špela Kožar, ki je plakate tudi namigovalsko povezala s stranko Janeza Janše, kar se je izkazalo kot napihnjena zlonamerna laž.
Manica Janežič Ambrožič je seveda zaradi vsega povedanega tudi lahko dobila mandat odgovorne urednice potem, ko so s pogromom iz razloga politične neprimernosti s tega mesta odstranili Jadranko Rebernik.
A slej ko prej se vest oglasi in takrat ni prijetno s tem živeti.
