Piše: Ana Horvat (Nova24TV.si)
Nihče si po besedah Jelka Kacina, nekdanjega veleposlanika pri zvezi Nato, ni predstavljal, da se bosta po stoletjih nevtralnosti za članstvo v zvezi Nato odločili Finska in Švedska. “Pravijo, da je vojaška neuvrščenost neodgovorna, z njo ne zagotoviš miru, stabilnosti in predvidljivosti v prihodnje. Vsak evropski politik, ki je dovolj zrel, razume, da Ukrajina bije boj za evropsko prihodnost, demokracijo, evropske vrednote,” je izpostavil in glede Ukrajine dejal, da taka država ne more sama obstati med Natom in Rusko federacijo.
V tokratni oddaji Signal je bilo govora o vlogi zveze Nato v današnjem svetu, ki je bila ustanovljena leta 1949, da bi zagotovila mir in svobodo ter zagotavljala varnost svojih članic s skupno obrambo. Z leti se je zavezništvo razširilo na 31 držav članic in igralo pomembno vlogo pri reševanju konfliktov ter spodbujanju stabilnosti. Danes se Nato sooča z mnogimi izzivi, kot so geopolitične napetosti, vprašanje proračuna ter nove varnostne grožnje. Kljub temu pa je Nato še vedno ključni akter na mednarodnem prizorišču, ki igra pomembno vlogo pri varovanju miru in stabilnosti v svetu.
Profesor in obramboslovec dr. Vladimir Prebilič je uvodoma spomnil, da Nato je nastal zaradi varnostne potrebe, ki je bila tedaj zelo vprašljiva. Če se namreč ozremo v leto 1949 in pred njim, se spomnimo, da se je tedaj Zahodna Evropa znašla pred jasnim nasprotnikom – Sovjetsko zvezo in njenim voditeljem Stalinom, ki je imel jasne ambicije, da se nekateri vplivi in teritorij te države razširijo tudi na Zahod. Tedaj je imel Zahod težave pri soočanju s tem dejstvom, zato je bila edina možnost takrat balansiranja moči, da se vsi ti obrambni napori in kapacitete, ki so jih države imele na razpolago, združijo v neko skupno organizacijo. “Najprej so se z nastankom Organizacije bruseljskega sporazuma povezale evropske države, kmalu pa je postalo jasno, da bo potrebno povabiti države čez Atlantik. ZDA sprva niso bile navdušene, ko pa so se s strani Sovjetske zveze pokazale resne težnje, je tedanji predsednik Truman ugotovil, da bo nekaj treba narediti. Aprila 1949 je bila podpisana Washingtonska listina, ki je pomenila rojstvo zveze Nato,” je spomnil in pojasnil, da je temeljni napor in cilj predstavljal, da se združi kapacitete in ustavi pritisk z Vzhoda. Torej, da se nevtralizira Stalinove težnje. “Kasneje se je pokazalo, da je Nato prerasel te okvirje. Dandanes ni več samo obrambna organizacija.” Gre namreč tudi za organizacijo, kjer se pogovarjamo o varnosti v širšem pomenu besede, torej o politični varnosti. “Pogovarjamo se o načrtovanju na obrambnem področju, pa tudi o politični komponenti: o vladavini prava, človekovih pravicah itd.” Po Prebiličevih besedah je prav, da je stvar prerasla okvirje, saj so geopolitične razmere silile zavezništvo v preoblikovanje v tem kontekstu.
Na vprašanje, kako je vojna v Ukrajini vplivala na Nato in odnose z Rusijo, je Jelko Kacin izpostavil, da vojna v Ukrajini predstavlja samo zadnji korak eskalacije Ruske federacije, ki je sodu izbila dno. “Najprej se je zgodila kriza leta 2008 po koncu našega prvega predsedovanja Svetu EU, ko je predsedovala Francija. Prišlo je do vojaškega posega v Gruziji. To je bila zelo mučna situacija, predsednik vlade Vladimir Putin je bil na olimpijadi v Pekingu. Ko so se začeli srditi boji, je Nicolas Sarkozy odšel na pogovore z Medvedjevom v Moskvo. Oba skupaj sta mirila Putina več kot pol ure, da so se lahko začeli sploh normalno pogovarjati. Putin je bil odločen, da bo odšel v Gruzijo in s predsednikom Sakašvilijem obračunal sredi Tbilisija. Nato so sledili drugi problemi,” je spomnil Kacin in poudaril, da nikoli ne smemo pozabiti, da se je Rusija odločila, da je na ozemlje pod nadzorom Ukrajine poslala protiletalsko raketo, s katero je sestrelila malezijsko letalo z 298 potniki in člani posadke (skoraj 200 ljudi z nizozemskim državljanstvom) samo zato, da bi Ukrajino obtožila terorizma. To je posebej omenil, ker imajo pri nas mnogi težave pri tem, da bi Rusijo razglasili kot državo, ki sponzorira terorizem.
Ko se je v nadaljevanju zgodila zasedba Krima, je, tako Kacin, zveza Nato rekla, da je dovolj. “Vse to obdobje, ki traja že osem let, je obdobje, ko se Nato aktivno odziva na rusko agresijo v Ukrajini. Kar se je zgodilo februarja lani, je samo zadnji korak. Najprej smo ugotovili, da so poleg Ukrajine najbolj ogrožene baltske države, zato smo na Poljsko in v baltske države poslali bataljone.” Slovenija je po njegovih besedah sodelovala od samega začetka. Po tem, kar se je zgodilo lani, je prišlo do odločitve, da se okrepi obramba in preventivno delovanje v vseh državah sprednje linije, da se zagotovijo zadostne odzivne sile (bataljoni od lani tudi na Češkem, Slovaškem, Madžarskem, v Romuniji in Bolgariji). Ves ta čas tudi letalstvo iz držav članic rotira po teh državah. “Imamo torej okrepljeno protizračno obrambo. V tem trenutku pa imamo že novo zaveznico Finsko (31 držav je v zavezništvu, do junija pričakujemo še Švedsko, prišlo je namreč do kompromisa med ZDA in Turčijo, ki bo Turčiji omogočil modernizacijo letal),” je še dodal.
Nekdanji veleposlanik v ZDA Tone Kajzer je poudaril, da je bil med leti 2008–2012 veleposlanik na Finskem in da je bilo takrat težko predstavljivo, da bi se Finci čez noč odločili, da bi država postala članica Nata. Po njegovih besedah je tako zaradi zgodovinskih okoliščin in neke minimalne predvidljivosti v odnosih z Rusko federacijo. Finski in ruski predsednik sta se dvakrat letno sestajala. “Po začetku agresije so Finci sprejeli odločitev, da je situacija eskalirala do te mere, da je evropska varnostna arhitektura, ki je bila postavljena s helsinško listino, tako načeta oziroma tako uzurpirana od Rusije, da je treba narediti korak in zaprositi za članstvo,” je izpostavil in dodal, da se je z različnimi krogi v ZDA pogovarjal o tem, kaj lahko Finska prinese zavezništvu. Debate pa je bilo kaj hitro konec, ker so Finci že pred samo včlanitvijo dosegali 2 odstotka, če ne več, BDP za obrambo.
Zbudili smo se se v novo realnost, kjer predvidljivosti praktično ni
Takoj, ko država postane polnopravna članica, uživa zaščito po 5. členu, ki pravi, da napad na katerokoli članico predstavlja napad na celotno zavezništvo, je povedal Prebilič. “S tem se je varnost Finske povečala. Kakšna Putinova provokacija v tej smeri, vemo, kako je sicer nepredvidljiv, bi bila korak predaleč, da bi se lahko okrog tega hecal,” je izpostavil in dodal, da je bila odločitev za članstvo v Natu nujno potrebna. Zbudili smo se namreč v novo realnost, kjer predvidljivosti praktično ni. “Edina predvidljivost je, da se sam pripraviš na najslabše.”
Kacin je glede možnosti, da bi se Ukrajina pridružila Natu, uvodoma povedal, da si tudi nihče ni predstavljal, da se bosta za članstvo odločili Finska in Švedska po stoletjih nevtralnosti. “Pravijo, da je vojaška neuvrščenost neodgovorna, da zagotoviš mir, stabilnost in predvidljivost v prihodnje. Vsak evropski politik, ki je dovolj zrel, razume, da Ukrajina bije boj za evropsko prihodnost, demokracijo, evropske vrednote. Taka država ne more sama obstati med Natom in Rusko federacijo,” je poudaril in dodal, da ta potrebuje varnostno jamstvo, najmočnejše jamstvo pa je zagotovo članstvo. Kacin je spomnil, da sta bili Švedska in Finska pred zaprosilom za članstvo v zavezništvu privilegirani partnerici (poseben status, pridobljen s soglasjem vseh članic, skupne vojaške vaje, kjer so sodelovala švedska in finska letala).
Ukrajina bo brez dvoma članica zveze Nato ali pa je ne bo
Ukrajina bo po besedah Kacina brez dvoma članica zveze Nato ali pa je ne bo. “To so dejstva, ki govorijo o tem, kako se je svet doslej spremenil. Ko zavezništvo podpira celovitost in suverenost Ukrajine, govorimo o Ukrajini vključno s Krimom. To je območje, ki ga je treba varovati, ki mu je potrebno pri obrambi pomagati,” je izpostavil in dodal, da je to nova varnostna arhitektura. V nadaljevanju je povedal, da Medvedjev svojo zavezanost in poslušnost Putinu podčrtuje z grožnjami z jedrskim orožjem. Ruski veleposlanik pri Natu Aleksander Gruško, ki je eden od šestih namestnikov zunanjega ministra in je pristojen za Združene narode, EU in Nato, je, namesto da bi grozil z jedrskim orožjem, povedal, da se bo po včlanitvi Finske v Nato morala Rusija ustrezno odzvati in vojaško zavarovati mejo s Finsko. Slednje je po mnenju Kacina veliko bolj racionalna in odmerjena beseda, sporočilo, ki ga je treba upoštevati in graditi naprej, ne pa se panično odzivati na provokacije iz Moskve, katerih namen je psihiranje prebivalstva zaveznic in poskus poglobitve krize v kateri koli državi, s tem pa pripeljati do destabilizacije in padca vlad. “Vse države smo demokracije, imamo omejeno število mandatov itd., vse to diktator na oni strani izkorišča in poskuša vzpostaviti razdor med tistimi, ki podpirajo Ukrajino.”
Kajzer verjame, da bo Ukrajina uspela osvoboditi vsa svoja ozemlja, ker je to edini predpogoj, da se vsaj v minimalni meri nazaj vzpostavi evropska varnostna arhitektura do mere, da se spoštujejo meje suverenih držav. “Ukrajina kot demokratična država se lahko odloči, komu se bo pridružila.” Po njegovih besedah Ukrajina brani prihodnost Evrope. Treba se je namreč zavedati, da Nato ni vojaška organizacija v smislu različnih ideoloških tipov držav, smo namreč na istih vrednostnih temeljih.
Če bi vsi razmišljali, da bo nekdo tretji poskrbel za nas, potem Nato ne bi funkcioniral
Na vprašanje, kako se Nato pripravlja na nove oblike varnostnih groženj, je Prebilič uvodoma izpostavil, da je pri varnosti treba najprej začeti pri sebi. Nato sam po sebi namreč nima vojske, vojsko imajo države članice. Včasih se po njegovih besedah ustvarja neko prepričanje, da je dovolj biti v klubu, potem pa bodo vsi poskrbeli zate. Članstvo v Natu pa predvideva, da se najprej izgradi lastne kapacitete in izpolni dane obljube. Te kapacitete bodo namreč predstavljale kapacitete vseh v zavezništvu. Če bi vsi razmišljali, da bo nekdo tretji poskrbel za nas, potem Nato, meni Prebilič, ne bi funkcioniral. “Kar se tiče kibernetskih in drugih oblik varnosti, se Nato prilagaja tem izzivom, narejeni so koraki v pravo smer. Pri izgradnji obrambnih sposobnosti in tudi na področju informacijske varnosti ostaja pri nas še veliko nedorečenega oziroma je veliko prostora za izboljšave. Mislim, da bi bilo smiselno biti aktivnejši in izgraditi stvari bolje,” je izpostavil in dodal, da smo samo tako lahko verodostojen partner.
Kacin meni, da je vojna v Ukrajini pokazala, da se je težko boriti proti Rusiji z ruskim orožjem in strelivom. V Ukrajini se zato po njegovih besedah odvija prehod z ruskih standardov na standarde Nata. “V Evropi je zelo malo držav, ki še imajo kapacitete za proizvodnjo streliva 122 mm, 152 mm, kar so ruski kalibri za težka orožja in topništvo, ki igra tukaj zelo pomembno vlogo. Topništvo je treba zamenjati z Natovimi standardi, hkrati pa na strani Nata povečati proizvodnjo in zaloge našega streliva in kalibrov za skupno evropsko obrambo.” Poudaril je, da to, kar se dogaja, je opolnomočenje evropskih zaveznic na evropskem kontinentu, ki se morajo usposobiti za zadostno proizvodnjo lastnega orožja. “Dogaja se opolnomočenje Ukrajine, ki se bori po Natovih standardih, prva in največja vrednota po teh standardih pa je človeško življenje (vojaka se izvleče, ko je ranjen in če se znajde v težkem položaju, v Rusiji vojake puščajo čez čistino, trupel ne prevzemajo itd.).”
Po Kajzerjevem mnenju moramo narediti več za dvig kompetenc in kredibilnosti kot članice Nata. “Verjamem, da je tudi pri nas kristalno jasno, da Nato ni neka nebodigatreba, da ni dilema med topovi in maslom,” je izpostavil in spomnil, da ima Nato tudi močan civilno-razvojno tehnološki aspekt, ki države članice pripelje v sodelovanje pri tehnološkem razvoju, ki je uporaben seveda za vojaške namene, hkrati pa tudi za vse ostale. “Vidim, da se premikamo v pravo smer, potrebno bo pa dati večji pospešek.”
Kar je Slovenija zagotovila Ukrajini na vojaškem področju, je spodobno
Kacin je glede Ukrajine povedal, da je po zasedbi Krima Nato reagiral zelo hitro na najvišji možni ravni. “Od 9. do 10. julija leta 2017 je Severnoatlantski svet uradno obiskal Kijev. Mi smo ta hip navzoči v dveh bataljonih – v Latviji, svojo enoto imamo tudi na Slovaškem. Kar je Slovenija zagotovila Ukrajini na vojaškem področju, je spodobno,” je prepričan. Začelo se je namreč z lahko oborožitvijo, strelivom, iz strateškim rezerv smo prispevali takoj za cel bataljon. Poslali smo cel oklepni bataljon (35 vozil, nekaj izgubljenih, izkazala so se sicer), 28 tankov tipa M55S, starejše topove, ki so bili v strateški rezervi še iz časa II. svetovne vojne, ki smo jih dobili kot pomoč ZDA. “Prej kot bodo na ruski strani prišli k sebi, uspeli sanirati napake in se začeli umikati iz blata, bolje bo zanje. Po vojni bo sledila obnova Ukrajine in zahtevala solidarnost zavezništva in EU, na drugi strani bo žal potrebna tudi vojaška pomoč za Rusijo, ki jo bo vojna resnično izčrpala s človeškimi kot tudi finančnimi viri,” je izpostavil in dodal, da Rusija v tem času tehnološko zaostaja, izgublja stik z modernimi tehnologijami.
Prebilič je spomnil, da je bila Slovenija ves čas zanesljiva partnerica na področju varovanja miru in varnosti na Zahodnem Balkanu itd. “Slovenska vojska opravlja zavidljivo dobre naloge. Slovenski vojak in vojakinja opravi izredno profesionalno delo glede na to, s kakšno opremo rokuje. Angažma slovenskega vojaka je potrebno pospremiti tudi skozi prizmo varnosti,” je izpostavil in se v nadaljevanju dotaknil vprašanja, kako večje ambicije Kitajske vplivajo na zavezništvo Nata. Kitajska je po njegovih besedah izkoristila priložnost, čeprav že ves čas izjemno hitro gospodarsko raste. Skozi ekonomsko, gospodarsko perspektivo govorimo namreč o drugem najmočnejšem gospodarstvu na svetu, ki ima ambicije, da si poskuša zagotoviti določen geopolitični vpliv v našem prostoru. “Jasno izkazuje namere, ki niso vselej najbolj prijateljske in mirne. Ozira se proti Tajvanu, posega v pacifiški prostor. Tukaj se stvari bistveno zapletajo. Če želite imeti močno vojaško komponento, najprej potrebujete močno gospodarsko komponento. Ta sedaj omogoča izdatno investiranje v primeru Kitajske (250 milijard je v proračunu – imajo drugi najmočnejši obrambni proračun na svetu, tehnološko naprednejše so še zmeraj ZDA, razlika pa se zmanjšuje).” Kitajska želi po Prebiličevih besedah prerasti okvirje. Iz strateške dokumentacije Nata je po njegovih besedah razvidno, da je bila zaznana kitajska penetracija, od gospodarske do vojaške, in da ta kaže na namere, da želijo stvari drugače postaviti. “Na stvari se moramo odzivati in se pravočasno pripravljati, da nas stvari ne prehitijo v fazi, ko nam to ne bo prijetno.”
Kitajska tekmuje z vsemi, stvari se drastično spreminjajo
Kacin je spomnil, da je zveza Nato vzpostavila neposredne odnose z Ljudsko republiko Kitajsko. Nekdanja namestnica generalnega sekretarja Nata je namreč obiskala Kitajsko, kjer smo jasno povedali, da jih ne razumemo kot nasprotnike, ampak tekmece. “Kitajska tekmuje z vsemi, stvari se drastično spreminjajo. Po demokratizaciji Rusije, ko so ljudje prvič dobili osebne izkaznice, so lahko začeli potovati po Rusiji in posledično so se iz Sibirije selili v evropski del. Delovna sila tam je Kitajska. Ni točnih podatkov, si pa upam trditi, da jih je tam več kot Rusov.” Kitajska veliko govori o Tajvanu, ampak Kacin pravi, da njega bolj skrbi, kaj se dogaja severneje in na morju. Kitajska je namreč trgovska prva sila, vse logistične poti tako po morju kot tudi po zraku, ko gre za svilene poti, obvladuje kitajski finančni sistem. “Vprašanje proste plovbe po Pacifiku je ključno vprašanja delovanja vseh teh gospodarstev. Kdor bo obvladoval te pomorske poti, bo omogočal ali onemogočal delovanje drugih gospodarstev.”
Kacin je prepričan, da je dobro imeti prijatelje, saj skupaj zmoremo veliko več. “Nato je še vedno okvir, brez katerega varnosti v Evropi praktično ni. Gre za edini delujoči okvir, institucijo, ki funkcionira, deluje, trenutno je najboljše, kar imamo. Prav je, da v tem kontekstu doprinesemo, da delujemo dobro. Kako bomo sami doprinesli, je odvisno od nas samih,” je še poudaril Prebilič in dodal, da nas Nato vedno le opozarja, kaj bi morali narediti, da bi bili boljši partnerji.