Začelo se je z izjavami tedanjega zunanjega ministra Karla Erjavca, ki je v času teka arbitraže med Slovenijo in Hrvaško brezglavo opletal z jezikom in se širokoustil, kako so arbitri naklonjeni Sloveniji in kako je prepričan, da bo končna sodba v korist Slovenije. Končalo se je pet let kasneje z Erjavčevim valjenjem vse krivde na Sekolca in Drenikovo. V javnosti pa se pojavlja vprašanje, od kod so curljale informacije.
Nedolgo zatem so srbski mediji objavili prisluhe pogovorov med slovenskim arbitrom Jernejem Sekolcem in uslužbenko slovenskega zunanjega ministrstva Simono Drenik, ki mu je dajala navodila, kako naj pristopi in skuša v prid Slovenije pridobiti tudi druge arbitre. Navkljub dejstvu, da je Sova v času afere “Pirangate” vsem vpletenim v arbitraži dala ustrezna navodila za komuniciranje, celo organizirala tečaje varnega komuniciranja, sta Sekolec in Drenokova uporabila nezavarovano povezavo, ki naj bi ji prisluškovala hrvaška varnostno-obveščevalna služba SOA.
Hrvaška stran je objavo prisluhov izrabila kot pripraven izgovor za izstop iz arbitražnega postopka, ki je bil zaradi komunikacije med slovenskim arbitrom in uslužbenko zunanjega ministrstva “nepopravljivo kompromitiran”. Takratni zunanji minister Karl Erjavec in premier Miro Cerar pa se na to nista ozirala, temveč sta vztrajala pri mantri, da je potrebno spoštovati vladavino prava, ki jo je na podlagi objavljenih prisluhov poteptala ravno slovenska politika.
Osrednji mediji več let ohranjali laž pri življenju
Sledila so štiri leta slepljenja slovenske javnosti, ko je vladajoča politična garnitura s pomočjo osrednjih medijev, kot sta POP TV in RTV Slovenija, želela sosednjo Hrvaško predstaviti kot edinega krivca, zakaj arbitraža ni uspela. Zdaj, ko je Šarec afero izvlekel iz naftalina z namenom pridobivanja poceni političnih točk, pa se je zapletlo.
Namreč, v javnosti so se sprva pojavile informacije, da so Sekolcu in Drenikovi prisluškovali Hrvati. Problem s Šarčevim odprtjem te Pandorine skrinjice pa je implicitno priznanje s slovenske strani, da je dejansko prišlo do komunikacije med Sekolcem in Drenikovo. Če je pred štirimi leti slovenska politika želela ustvariti občutek, da je z zamenjavo slovenskega arbitra rešeno tudi vprašanje arbitraže, se je sedaj skušalo za vse okriviti Hrvate, ki so prisluškovali.
Že spet imel prste vmes Erjavec, a spet želi okriviti svoje podrejene
Ponovimo, od prestavljanja krivde na Hrvate, ki so od arbitraže odstopili, je slovenska vladajoča politika napredovala do valjenja krivde na Hrvate, ki so prisluškovali pogovorom, ki jih ne bi smelo biti. Tega so se z zamudo začeli zavedati tudi vladajoči. Namreč, osrednjim medijem, ki se pred tem niso zmenili za resnico, je preko noči postalo pomembno vprašanje, kdo bo prevzel odgovornost. Sedanji obrambni minister Erjavec pa je še kako pripravljen namočiti ravno Drenikovo in Sekolca.
Erjavec je svojevrsten politični fenomen, saj nikoli ni objektivno odgovarjal v primerih večjih afer. Ko so Janeza Janšo, Jožeta Zagožna, Toneta Krkoviča in Ivana Črnkoviča skoraj desetletje vlačili po sodiščih, jih šikanirali ter politično onemogočali do zastaranja zadeve Patria, jo je Erjavec odnesel zgolj z obtožbo o nevestnem delu, ki jo je sodišče po hitrem postopku zaključilo v njegov prid – kljub temu, da je bil v času nakupa oklepnikov Patria obrambni minister in je neposredno vodil posel z nakupi. In pri tem ni nikoli občutil političnih posledic.
“Očitki, da ministrstvo ni poskrbelo za varno komunikacijo med arbitrom in agentko, so nesprejemljivi, saj arbiter ne bi smel z nikomer komunicirati, zlasti pa ne s strankami v postopku,” je po poročanju RTV Slovenija povedal Erjavec. Tako je še enkrat igral na karto nevednosti, saj naj bi bilo po njegovem mnenju potrebno razjasniti, zakaj je do komuniciranja med Sekolcem in Drenikovo sploh prišlo.
V Sloveniji pojem objektivne odgovornosti, ko je govora o levih politikih, ne obstaja
Že pred leti smo opozarjali, da bi moral zaradi objektivne odgovornosti v aferi takrat s položaja zunanjega ministra odstopiti Erjavec. To se seveda ni zgodilo. V Sloveniji pojem objektivne odgovornosti obstaja zgolj in samo takrat, ko je treba preganjati desne politike. Za leve odgovornost ne obstaja.
Ob tem vse bolj aktualno vprašanje ostaja, od kod so curljale informacije in ali bo v zvezi z zadnjim razpletom te afere prisluhov, v katere je bil ujet lobist Ivan Tolja, sprožena ustrezna preiskava. Vprašanje ostaja, kako je zaupne posnetke pogovorov med hrvaškim državljanom in tujim lobistom pridobil POP TV? Je curljalo pri Sovi ali vladi? Vsekakor je problematično, da informacije zaupne narave o dejavnosti Sove prispejo v javnost, s čimer se neposredno ogroža slovenske nacionalne interese. V zvezi s temi informacijami smo na vlado, kabinet predsednika vlade in Sovo tudi naslovili novinarska vprašanja.
Do zaključka naše redakcije so nam odgovorili samo s Sove. Njihov odgovor objavljamo v celoti: “V vseh primerih suma odtekanja tajnih podatkov agencije v javnost agencija ukrepa v skladu s predpisanimi notranjimi postopki, vključno z uvedbo notranjih nadzorov.”
Video https://www.youtube.com/watch?v=qhpDt6Lx8rc
