Piše: mag. Tadej Ian, politolog, družboslovec in publicist
Še pred nekaj desetletji je bila zahodna civilizacija na svetu dominantna v primerjavi z drugimi civilizacijami, katerih pripadniki so se Zahoda hkrati bali in ga oboževali. Danes pa se je to korenito spremenilo. V prispevku pojasnjujemo, da je eden od razlogov za to moralna degradacija Zahoda.
Še vse do devetdesetih let 20. stoletja je bila Zahodna civilizacija na svetu dominantna sila na vseh področjih. Zahod je svoje dosežke s svetom, z drugimi civilizacijami torej, delil bolj ali manj nesebično. Zahod je bil drugim civilizacijam za zgled. Ker so posamezniki nezahodnih civilizacij ter navsezadnje tudi politična vodstva nezahodnih držav častili Zahod in Zahodnjake, so se po njih zgledovali in tako povzemali zahodne razvojne vzorce, ki so Zahodu omogočili napredek, ki je bil osupljiv v primerjavi z razvojem nezahodnih civilizacij. Šlo je torej za tako imenovano igro zmagam-zmagaš, ki je bila koristna tako za Zahod kot tudi za druge civilizacije.
Toda danes je vse drugače. Moč Zahoda na praktično vseh področjih peša oz. je v zatonu. Ne le da pripadniki drugih civilizacij Zahodnjake vse bolj prezirajo kot slabiče in odstopajo od zahodnih razvojnih vzorcev ter se vračajo nazaj k svojim, ki so dokazljivo manj uspešni od zahodnih, pač pa celo številni Zahodnjaki vse bolj izkazujejo prezir do Zahoda in njegove tradicije, čeprav so sami del Zahoda. Pri slednjem gre za zahodno zmerno in radikalno levico, ki vse bolj »pljuva« po vsem, kar je zahodnega. To je zelo vidno v Sloveniji, kjer kar mrgoli pametnjakovičev, ki slavijo nezahodno in zaničujejo zahodno, domače torej. Pozitivna dominacija Zahoda je končana in Zahod v drugih civilizacijah zbuja odpor. Zato imamo zdaj opravka s svetovno igro izgubim-izgubiš, v kateri ves svet izgublja.
Vzrok propada civilizacij
Pojava, ki ju zgoraj opisujemo, se nista zgodila prvič v zgodovini. Ko so civilizacije na vrhuncu svoje moči, se jim dogaja to, kar se je dogajalo Zahodu tristo ali štiristo let. Pripadniki drugih civilizacij so se jih bali in jih hkrati častili. A prav ta strah in čaščenje s strani zunanjih subjektov v kombinaciji z lastno močjo v civilizaciji, ki je na vrhuncu, sproži pretirano nezdravo samozavest njenih pripadnikov in njenih vodstev, ki se hitro sprevrže v napuh in oholost. Poleg tega se sproži dekadentno obnašanje, saj so pripadniki civilizacije, za katero se zdi, da vlada na svetu, prepričani v njeno nepremagljivost in si dovolijo obnašanje, ki si ga njihovi predniki ne bi drznili dovoliti. Pri tem gre na primer za pretiravanje z zabavo ter dekadentnimi spolnimi in drugimi hedonističnimi praksami, ki postanejo v populaciji množične. Toda to je zelo nevarno, saj gre pri tem za zmanjševanje lastne moči in pozitivnega potenciala, kar se civilizaciji vedno maščuje, ker jo oslabi. Tovrstne disfunkcionalne prakse namreč vedno pomenijo odstopanje od vzorcev, zaradi katerih je civilizacija sploh postala tako uspešna in dominantna glede na druge civilizacije tistega časa. Takšna vrednotno usihajoča civilizacija bolj ali manj nepovratno stopi na pot zatona, ki se konča s padcem in propadom. Ta pot zatona je bila v starem Rimu prav neverjetno podobna tej, na kateri je zdaj Zahod.
Celoten članek si lahko preberete v tiskani izdaji Demokracije!
Tednik Demokracija – pravica vedeti več!
