Piše: Gašper Blažič
Zgodba se začne kot v kakšnem vohunsko-kriminalnem filmu. 5. decembra 2022 so policisti (in menda tudi agenti Sove) v ljubljanskih Črnučah v spektakularni akciji (s pomočjo vdora z razbijanjem stekla na oknih) vdrli v hišo in na hitro aretirali zakonski par, ki naj bi bil argentinskega porekla in se je – vsaj na zunaj – ukvarjal s poslovno dejavnostjo, imata pa tudi dva otroka. Slednja nista vedela, da sta njuna starša v resnici Rusa in tudi vohuna v službi Putinovega režima. Dejansko sta to spoznala šele pred kratkim, ko se je zgodba zasukala v nepričakovano smer.
Novica o aretaciji je na dan prišla skoraj dva meseca kasneje, konec januarja 2023. Sova naj bi več mesecev opazovala omenjeni vohunski par, potem ko je dobila namig iz tujine (!), da sta argentinska poslovneža v resnici prikrita ruska obveščevalca. Bolje rečeno: agenta, ki sta prišla v Slovenijo bolj z namenom, da “popravljata” podobo Rusije. To sta počela tako, da sta navezovala razne stike in na prikrit način širila propagando. Takoj po aretaciji so ju odpeljali v pripor, vendar je trajalo kar leto in pol, da sta prišla na vrsto tudi na sodišču. Vse skupaj je potekalo v strogi tajnosti. Osumljencema za kaznivi dejanji vohunstva in overitve lažne vsebine – uporabljala sta osebne dokumente z lažno identiteto – je grozilo do osem let zapora, zoper njiju pa je bila s sklepom sodišča pravnomočno uvedena preiskava zaradi suma kaznivega dejanja vohunjenja za tujo obveščevalno službo in kaznivih dejanj overitve lažne vsebine po drugem odstavku 253. člena kazenskega zakonika. Predstavljala sta se kot argentinska državljana Ludwig Gisch in Maria Rosa Mayer Munos, v resnici pa sta to Artem Viktorovič Dulcev in Ana Valerevna Dulceva. Prej sta živela v Argentini, nato sta prišla v Slovenijo. Z lažno identiteto.
Dan po obsodbi z letalom v Moskvo
Kako delikaten je bil ta primer, kaže tudi dejstvo, da je bil vohunski par na ljubljanskem okrožnem sodišču obsojen zadnji julijski dan, torej tako rekoč sredi sodnih počitnic. Dejanje sta priznala, dobila pa sta kazen eno leto in sedem mesecev zapora, kar je manj kot četrtina najvišje zagrožene kazni. In seveda tudi stranski ukrep: izgon iz države. Zakaj je po dobrem letu in pol sledilo nenadno sojenje v času sodnih počitnic? Očitno je šlo za hitro ukrepanje na podlagi informacije, da poteka izmenjava ujetnikov med Rusijo in Zahodom.
Že dan po obsodbi je družina z letalom prišla v Moskvo, kjer ju je ruski predsednik Vladimir Putin prisrčno sprejel. Slovenija je torej oba obsojena vohuna poslala nazaj Rusiji, kazni pa tam zagotovo ne bosta prestajala. Obsodba v Ljubljani je bil zgolj stranski ukrep za pomiritev slovenske javnosti in tudi mednarodne politike, češ, Slovenija vzorno sodeluje z Zahodom. Kaj je dobila v zameno za oba vohuna, ni znano, saj menda v Rusiji ni zaprtih slovenskih državljanov.
Distanca do Putina samo na zunaj
Je pa znano nekaj drugega: v to zgodbo je bila globoko vpletena slovenska politika. Vladajoča, se razume. Če smo doslej mislili, da vladajoča koalicija ter predsednica republike Nataša Pirc Musar – poznamo jo tudi po Ruski dači – drži ostro distanco do Putinove politike, se je izkazalo, da stvari niso takšne, kakršne se zdijo. In da očitno drži, da je pravi šef Golobove vlade v resnici ljubljanski župan Zoran Janković, ki je, mimogrede, še vedno nosilec Putinovega odlikovanja. In seveda tudi protežiranec Srbije, ki vedno bolj leze v Putinovo naročje. Navsezadnje je tudi naveza med Aleksandrom Vučićem in Zoranom Jankovićem pripomogla k temu, da so pred volitvami v Evropski parlament tako rekoč politično likvidirali “sovražnika Srbije” Klemna Grošlja, ki se je nato neuspešno potegoval za nov mandat v Evropskem parlamentu na listi Zelenih Slovenije.
Je aretacijo vohunov prestavil kar sam Golob?
Toda vrnimo se še nekoliko nazaj. Ko je prišlo do preloma med prejšnjo notranjo ministrico Tatjano Bobnar ter v. d. direktorja policije Boštjana Lindava s premierjem Robertom Golobom, je v javnosti završalo, saj sta oba spregovorila o Golobovem vmešavanju v delo policije. Na dan je prišlo tudi to, da je bila aretacija prej omenjenih ruskih vohunov sprva načrtovana za 28. november 2022, torej takoj po trojnem referendumu, ki se je odvil v korist vladajoče koalicije, tiskovna konferenca o prijetju pa bi sledila dan kasneje. No, kot je znano, se je prijetje zgodilo teden dni kasneje od načrtovanega, javnost pa o tem skoraj dva meseca ni vedela ničesar.
Kaj natančno sta Bobnarjeva in Lindav povedala oktobra 2023 na zaprtem delu seje komisije DZ za nadzor nad varnostnimi in obveščevalnimi službami, seveda ve samo nekaj ljudi v državi. Menda naj bi ukaz, da se aretacija prestavi (ker bi lahko zasenčila slavje vlade po referendumu), od Goloba prišel k šefu Sove Jožku Kadivniku, ta pa naj bi nato o tem obvestil šefa NPU Darka Muženiča, ki je pri tem projektu sodeloval.
Protestne note ni bilo
Ob aretaciji vohunov očitno s slovenskega zunanjega ministrstva na rusko veleposlaništvo v Ljubljani niso poslali nobene protestne note zaradi ruske špijonaže, medtem ko se je tedanji državni sekretar v Golobovem kabinetu Andrej Benedejčič – sedaj je (znova) slovenski veleposlanik pri Natu – pohvalil, da je to največji uspeh Sove doslej (pred kratkim je zelo podobno razlagal tudi državni sekretar v Golobovem kabinetu Vojko Volk). Prej omenjeni Grošelj pa je za MMC RTVS stvar predstavil nekoliko drugače: “Osebno verjamem in trdim, da so največji uspehi obveščevalnih služb običajno tisti, ki niso poznani javnosti. Tukaj pa je novica prišla v javnost verjetno s premislekom in z določenim političnim ciljem.” In očitno je imel Grošelj, še eden od tistih, ki ga je Golob “čez ramo”, prav.
Prazna samohvala Goloba
Kot že rečeno, se je državni sekretar Volk, sicer tudi kandidat Svobode za evropskega poslanca, pred javnostjo pohvalil, kako je Slovenija sodelovala v najobsežnejši in najzahtevnejši operaciji po koncu hladne vojne. “S tem smo prispevali k izpustitvi oseb, ki jim je bila v Ruski federaciji neupravičeno odvzeta prostost in so bili po krivem obsojeni, tudi na smrt, zaradi opravljanja novinarskega dela, zaradi osebnih ali političnih prepričanj ali pa zaradi opozarjanja na kršitve temeljnih človekovih pravic in svoboščin v Ruski federaciji. Ob tem ostajajo naše misli z vsemi, ki v zaporih Ruske federacije prestajajo kazni samo zato, ker nasprotujejo nesmiselni vojni zoper Ukrajino in nimajo pravice do svobodnega izražanja,” je med drugim dejal Volk, ki ima tu tehnično sicer prav.
Vendar spet manjkajo informacije, koga točno je Putinov režim izpustil iz zapora in poslal na Zahod v zameno za svoje vohune. Še bistveno bolj se je hvalil Robert Golob, češ da je Sloveniji uspel zgodovinski dosežek – o tem se je menda pogovarjal tudi z ameriškim predsednikom Bidnom. Slednji naj bi Goloba klical kar dvakrat, kar naj bi dokazovalo, da Slovenija kot nestalna članica Varnostnega sveta OZN v tem času opravlja zelo vidno aktivno vlogo v mednarodni politiki.
Sova je želela vohunoma pomagati
Toda intervju, ki sta ga vohuna po prihodu v Rusijo dala tamkajšnji državni televiziji, je razkril, da ju je v ljubljanskem priporu obiskal pripadnik ruske obveščevalne službe SVR, sicer uradno uslužbenec ruskega veleposlaništva v Ljubljani, in jima prenesel Putinove pozdrave ter sporočilo, da si ju Rusija prizadeva rešiti. V zaporu “nisva niti za trenutek dvomila, da se naju država spomni, da za nama stojita Rusija in služba,” je dejal Dulcev. Razkrila sta tudi, da je želela Argentina, katere državljana sta, odvzeti otroka in ju dati v rejniško družino. Kot je dejala Anna Dulceva, sta čutila, da je slovenska obveščevalna služba storila vse, kar je bilo mogoče, da bi otroka ostala v Sloveniji in da bi bili skupaj. Dodala je, da sta čutila pritisk na Slovenijo s strani drugih držav. No, dovolj zgovorne trditve, ki jih slovenska vlada ni upala komentirati, saj je bilo s tem intervjujem razkrito, da je bila Sova očitno precej bolj seznanjena z rusko vohunsko mrežo, kot se je sprva domnevalo. Enako vladajoča politika. Vendar niso storili ničesar, dokler ni bilo pritiskov iz tujine.
V resnici zelo zoprn opravek za oblast
Še bolj zgovorni pa so bili tuji mediji, ki so vohunoma iz ljubljanskih Črnuč posvetili kar nekaj pozornosti. In objavili tudi nekaj informacij, ki so Golobovo hvalisanje postavile na laž. Wall Street Journal je denimo razkril: “Kmalu po aretaciji je Rusija vzpostavila stik in priznala, da par dela za SVR, ter dejala, da ju želi nazaj. Slovenija je želela hitro trgovati in se izogniti nasprotovanju Kremlja, a dogovora ni bilo mogoče doseči. Slovenski uradniki so ‘molili, da bi se ju znebili,” je dejal eden od visokih uradnikov. Očitno je bilo namreč, da je bila že sama aretacija za Slovenijo zoprn opravek in da so bili verjetno v ozadju pritiski drugih zahodnih obveščevalnih služb, da je treba nekaj storiti.
Sedaj pa se postavlja vprašanje, zakaj je Slovenija tako pompozno predstavila svojo vlogo in zakaj je bila v resnici ta vloga tako klavrna. Zelo verjetno se jedro zgodbe skriva v shizofrenosti slovenske vladajoče koalicije, ki mora pred zahodno javnostjo kazati vlogo verodostojnega partnerja, hkrati pa so njeni glavni botri zavezniki Kremlja. Jankovića smo že omenili, Milan Kučan pa se še vedno spogleduje s Kremljem in “vsegliharskim” pogledom na Ukrajino. Ob tem velja spomniti na še eno povezavo: Rusija za napade na Ukrajino uporablja drone iranske izdelave, nedavno pa je Iran zaprosil Moskvo za pomoč pri pripravi na domnevno “kaznovanje” Izraela, ker naj bi slednji likvidiral vodjo Hamasa na iranskem ozemlju. Spomnimo: režim v Teheranu je močan zaveznik ne samo Kremlja, pač pa tudi Hamasa in Hezbolaha.
“Iranska princesa” Tanja Fajon
Tudi Iran je tesno povezan s slovensko tranzicijsko levico. Pred poldrugim desetletjem je NLB, naša največja banka, oprala ogromno količino iranskega denarja, za kar nihče ni odgovarjal, je pa to dejanje ogrozilo našo varnost in na drugi strani omogočilo financiranje terorističnih organizacij. Postavlja se vprašanje, kdo vse so bili prejemniki provizij in s kakšnimi motivi je tranzicijska levica preprečevala, da bi bila zadeva sankcionirana. Tu se seveda postavlja vprašanje, zakaj ima Tanja Fajon tako močno afiniteto do Irana, saj je denimo pred meseci ob smrti tedanjega iranskega predsednika dejala, da je treba žalovati, pred kratkim pa je Iran menda pozvala k “zadržanosti” in se po telefonu pogajala z vodjo iranske diplomacije. No, že parlamentarna preiskava pranja denarja je pokazala na politično odgovornost Pahorjeve vlade, posebej sta bila omenjena tedanji finančni minister Franc Križanič in tedanji zunanji minister Samuel Žbogar, ki sedaj vodi slovensko misijo v Varnostnem svetu OZN. Ob tem ni odveč spomniti na dejstvo, da je bila prav SD najbolj zadržana do parlamentarne preiskave iranskega pranja denarja. Kasneje se je tudi pokazalo, zakaj. Zlobni jeziki pa pravijo, da očitno sedaj “stara znanca” iz NLB “Miki Miška” in “Jaka Racman” krojita slovensko zunanjo politiko, zaradi česar je Slovenija, katere politični vrh se sklicuje na proaktivnost zaradi trenutnega članstva v Varnostnem svetu OZN, pristala v družbi tihih podpornikov Hamasa. Kar je daleč od “jedrne” Evrope.
Pet let sta nemoteno vohunila, pa ni nihče vedel
Vse to pa razkriva, da ima urednik in novinar Peter Jančič prav, ko pravi, da Vladimir Putin pravzaprav niti ne potrebuje svojih vohunov v Sloveniji. Pri nas imamo namreč najmanj eno prorusko stranko, povrh vsega nekateri mediji slabo prikrito zagovarjajo prokremeljska stališča, da seveda ne omenjamo dejstva, da tudi politični vrh tranzicijske levice le stežka skriva svoj hlapčevski odnos do Putinove Rusije, čeprav na zunaj tega nočejo pokazati. Zgodba z vohuni vse to samo potrjuje. Čeprav jo je hotel Golob po informacijah, da je v škodo varnosti Slovenije, izkoristiti kot svoj uspeh, se je pokazalo, da so k temu bolj pripomogle tuje obveščevalne službe. Vladajoča politika pa je nato iskala možnost, kako bi se znebila obeh vohunov na čim bolj eleganten način, da se ne bi preveč zamerili Kremlju. Izmenjava ujetnikov je prišla kot naročeno, a očitno se je Slovenija na ta vlak vkrcala bolj slučajno. Nekateri celo domnevajo, da je Sova dejansko delovala bolj pod prisilo in da morda vohunskega para ni mogla skriti pred tujimi obveščevalnimi službami, pač pa je morala pod pritiskom izvršiti aretacijo. V hiši, kjer je stanoval vohunski par, naj bi (poleg gotovine) našli tudi elektronske naprave za pošiljanje kodiranih sporočil v Moskvo. Ali je presenetljivo, da od leta 2017, odkar sta prikrita Rusa prišla v Slovenijo, Sova najmanj pet let ni zaznala ničesar sumljivega, dokler ni bila opozorjena iz tujine? V isti hiši sedaj živi ruska družina.
Skratka, Putin mora biti na svoje vazale v Sloveniji verjetno zelo ponosen, saj tudi protiukrepov Ruske federacije po aretaciji ni bilo. Kakšno vlogo so tu igrali botri, ki imajo očitno močno mednarodno zaledje tako v Beogradu kot Moskvi (kot denimo Zoran Janković), pa bo verjetno še nekaj časa skrivnost.
