Piše: Petra Janša
Po drugi svetovni vojni je komunistična oblast na ozemlju RS umorila več deset tisoč vojnih ujetnikov in civilistov različnih narodnosti, med njimi več kot 15.000 prebivalcev Slovenije oziroma en odstotek prebivalstva.
Predsednik Komisije Vlade RS za reševanje vprašanj prikritih grobišč dr. Jože Dežman se je odzval na poziv pravosodnega ministrstva in poslal dopolnitev prvega poročila Republike Slovenije o uresničevanju Mednarodne konvencije o zaščiti vseh oseb pred prisilnimi izginotji. Dr. Dežman je v dopisu med drugim omenil, da pristojna komisija ves čas svojega delovanja opozarja na to, da “Republika Slovenija ne izpolnjuje svojih obveznosti do žrtev najhujših mirnodobnih vojnih zločinov in zločinov proti človečnosti na ozemlju RS, ko so po drugi svetovni vojni v Evropi komunistične oblasti na ozemlju RS umorile več deset tisoč vojnih ujetnikov in civilistov različnih narodnosti, med njimi več kot 15.000 prebivalcev Slovenije oziroma en odstotek prebivalstva”.
V Sloveniji poteka kulturna vojna
V omenjenem dokumentu piše, da “Komisija Vlade RS za reševanje vprašanj prikritih grobišč trenutno obravnava več kot 800 prikritih morišč in grobišč”. Kot še piše, je komisija v eni od svojih javnih izjav opozorila, da v Republiki Sloveniji ves čas poteka kulturna vojna med tistimi, ki ta temelj slovenske državnosti uveljavljamo, in tistimi, ki še vedno zanikajo pravico do groba in spomina za vse žrtve vojne, okupacije, upora, revolucije, protirevolucije, državljanske vojne. “Gre za delovanja, za katera je značilno zanikanje zločinov, npr. z izjavami ‘še premalo smo jih pobili’, sramotenje odkrivanja resnice, npr. z izjavami, da gre pri odkrivanju in pokopu umorjenih za ‘premetavanje kosti’, odklanjanje pravice do groba in ureditve vojnih grobišč tabuiranim žrtvam, npr. z izjavami, da v Ljubljani ne bo ‘domobranskih spomenikov’.”
Ob tem je dr. Dežman spomnil, da je “Vlada RS leta 2023 dala z državnimi častmi pokopati načelnika komunistične tajne politične policije, ministrica za kulturo je slavila ustanovitev stalinistične Komunistične partije Slovenije, Vlada RS je ukinila dan spomina na žrtve komunizma in Muzej slovenske osamosvojitve”.
Prav tako “Vlada RS podpira Zorana Jankovića, župana mestne občine Ljubljana, ki z vsemi sredstvi preprečuje pokop posmrtnih ostankov ljudi, ki so jih umorili komunistično partizansko gibanje med drugo svetovno vojno in komunistične oblasti po drugi svetovni vojni”. Dr. Dežman ni pozabil zapisati, da je “razstavo o Jami pod Macesnovo gorico Ministrstvo RS za kulturo črtalo iz programa Muzeja novejše in sodobne zgodovine Slovenije kot vsebinsko in strokovno neprimerno”.
Golobova vlada se ne odziva
Dr. Dežman je v dopolnitvi poročila Republike Slovenije o uresničevanju mednarodne konvencije o zaščiti vseh oseb pred prisilnimi izginotji poudaril, da je “tako stanje obsodil Odbor za peticije Evropskega parlamenta, ki je 14. februarja 2024 soglasno podprl peticijo št. 0718/2023 o ohranjanju spomina na žrtve povojnega komunističnega obdobja v Sloveniji”.
Prav tako je “predsednica odbora Delors Montsserat 16. februarja pozvala Vlado RS k odzivu nanjo”, saj je “tako stanje neposredna kršitev 15. člena Mednarodne konvencije o zaščiti vseh oseb pred prisilnim izginotjem (MKZVOPI)[1], alineje 2. točke 17. člena MKZVOPI[2] in 3. točke 24. člena[3]”.
“Komisija Vlade RS za reševanje vprašanj prikritih grobišč je po Zakonu o prikritih vojnih grobiščih in pokopu žrtev zadolžena za vodenje postopkov odkrivanja in urejanja prikritih morišč in grobišč do ‘dokončnega slovesa’ oz. vpisa v register vojnih grobišč,” je izpostavil dr. Dežman in ob tem spomnil, da “skuša komisija vsaj od leta 2015, ko je začela s sistematičnim arheološkim raziskovanjem, prekopi posmrtnih ostankov umorjenih in z urejanjem morišč in grobišč, s predlogi programov, pozivi in predstavitvami svojega dela uresničevati svoje zakonske obveznosti”.
“S sklepi, predlogi in pozivi komisije so imele tako ali drugače težave vse Vlade RS. Sedanja Vlada RS se na predloge in pozive komisije ne odziva. Program komisije za leto 2024 je bil medresorsko usklajen in poslan v obravnavo in sprejetje Vladi RS že februarja 2024. Komisija pričakuje od Vlade RS, da bo usklajeni program čim prej sprejela,” je še izpostavil.
Kaj je treba storiti?
Kot navaja dr. Dežman, “še vedno ni rešeno vprašanje vpisa tabuiranih smrtnih žrtev v matične dokumente države”. “Inštitut za novejšo zgodovino (INZ) je v popisu smrtnih žrtev 1939–januar 1946 med prebivalci na območju RS zbral podatke o okoli 100.000 žrtvah. Zbrani podatki so bili preverjeni tudi po matičnih knjigah, v katerih je bilo v času trajanja raziskave moč preveriti le 53.473 imen, vpisanih v mrliške matične knjige. Toda namesto da bi INZ nadaljeval raziskavo in tako omogočil ureditev matičnih evidenc, je zaprl popis za javnost in se celo odpovedal raziskavi 2. svetovne vojne”.
Prav zato je nujno, kakor je izpostavil dr. Dežman, da “RS nadaljuje proces popisa smrtnih žrtev, njihovega vpisa v matične dokumente in izda mrliške liste vsem, ki jim še niso bili izdani”. “Neustrezen odnos do temne dediščine komunizma je viden tudi v registrih kulturne dediščine, saj sta Teharje pri Celju in rov sv. Barbare v Hudi Jami sicer razglašena za kulturni spomenik državnega pomena, toda lokalne izpostave Zavoda za varstvo kulturne dediščine ne vpisujejo morišč in grobišč med kraje memorialne dediščine. Prav tako je diskriminatoren odnos do vpisovanja farnih spominskih plošč in druge dediščine v register kulturne dediščine. RS naj spodbudi vpis te dediščine v register kulturne dediščine,” je bil jasen dr. Dežman.
Onemogočena identifikacija žrtev
Dr. Dežman je v omenjenem dokumentu, poslanem pravosodnemu ministrstvu, zapisal tudi to, da komisija z Nacionalnim forenzičnim laboratorijem slovenske policije opravlja nekatere posamezne identifikacije ekshumiranih žrtev. “Vse desne stegnenice žrtev se hranijo v depoju Nacionalnega forenzičnega laboratorija v Škofji Loki. Toda RS še ni sprejela predpisov, da bi lahko DNK vzorce za identifikacijo hranili kot trajno zbirko podatkov. S tem pa je temeljno delo pri identifikaciji žrtev onemogočeno,” je opozoril dr. Dežman.
“V RS so bili kot žrtve vojnih zločinov in zločinov proti človečnosti med drugo svetovno vojno in po njej umorjeni tudi pripadniki tujih narodov, omenimo predvsem Hrvate, prebivalce BiH, Srbe, Črnogorce, vojne ujetnike nemške vojske … Komisija ugotavlja, da kljub nekaj sprejetim mednarodnim sporazumom sodelovanje z državami naslednicami ne poteka v skladu s standardi, ki jih predpisuje MKZVOPI,” je v dopisu zaključil dr. Dežman in dodal, da “teh nekaj navedb, ki jih potrjuje obširna literatura, sprejeti dokumenti, javno objavljena stališča in poročila, zasluži posebno poglavje v prvem poročilu Republike Slovenije o uresničevanju mednarodne konvencije o zaščiti vseh oseb pred prisilnimi izginotji”.
Dr. Dežman pričakuje, da bodo pristojni z naklonjenostjo sprejeli njihovo dopolnitev poročila Republike Slovenije o uresničevanju mednarodne konvencije o zaščiti vseh oseb pred prisilnimi izginotji.
[1] Države pogodbenice sodelujejo med seboj in si v največji meri zagotavljajo medsebojno pomoč, in sicer tako, da pomagajo žrtvam prisilnega izginotja, in pri iskanju, odkrivanju kraja, v katerem je izginila oseba, in njeni rešitvi, ter v primeru smrti pri izkopu in prepoznavi izginule osebe in vrnitvi posmrtnih ostankov.
[2] Vsaka država pogodbenica v svoji zakonodaji brez poseganja v druge mednarodne obveznosti države pogodbenice glede odvzema prostosti v primeru smrti med odvzemom prostosti ugotavlja okoliščine in vzrok smrti ter namembni kraj posmrtnih ostankov.
[3] Vsaka država pogodbenica stori vse potrebno, da prisilno izginule osebe išče, ugotovi, kje so, in jih izpusti, v primeru smrti pa ugotovi, kje so njihovi posmrtni ostanki, z njimi ravna spoštljivo in jih vrne.
Prispevek je bil prvotno objavljen v Demokraciji.
