7.5 C
Ljubljana
nedelja, 18 aprila, 2021

V reviji Demokracija preberite: V pričakovanju »mesije« iz Golobičevega gnezda

»Tem trem poslancem ali več poslancem je treba ponuditi enake pogoje, kot jih imajo danes, treba jim je omogočiti prihodnost tudi po letu 2022.« Teh besed ni izrekel kdorkoli, pač pa Jože P. Damijan prejšnji teden na Pop TV, ko je razkrival svoje načrte, kako prevzeti oblast in spremeniti razmerje sil v parlamentu.

»Ti poslanci se bodo odločili za vstop v novo koalicijo šele takrat, ko bo tukaj gotovo glede tega, kako se bodo odločili poslanci v stranki DeSUS. Do prestopa v novo koalicijo lahko pride samo skupaj, kot blok obeh strank,« je še rekel novi »mesija«, ki so ga medtem tudi mediji že razglasili kot kandidata za mandatarja za sestavo nove vlade. Čeprav ni nič od tega. A očitno čaka ugodno priložnost, ko bo njegovemu botru Gregorju Golobiču uspelo pridobiti dovolj poslanskih glasov za zamenjavo vlade.

Perspektivni mladoekonomist in reformist

Leta 1967 rojeni ekonomist, doma iz okolice Gornje Radgone, se je v naši reviji prvič pojavil v intervjuju leta 2002, pred 18 leti torej, ko je kot 35-letni docent za mednarodno ekonomijo na ljubljanski ekonomski fakulteti (sedaj je tam redni profesor) in predstavnik t. i. mladoekonomistov precej kritičnih besed namenil najbolj znanemu tranzicijskemu ekonomistu Jožetu Mencingerju, ki je bil nekaj let tudi rektor ljubljanske univerze, v začetku devetdesetih let pa celo podpredsednik Demosove vlade za gospodarsko področje (odstopil je tik pred osamosvojitvijo). Še zlasti je bil Jože P. Damijan kritičen do Mencingerjeve trditve, da tuje direktne investicije znižujejo gospodarsko rast. Dve leti kasneje, ko je oblast prevzela prva Janševa vlada, je Damijan vodil odbor za reforme in v letu 2006 postal tudi prvi minister brez listnice za razvoj, a je odnehal po samo treh mesecih. Vinko Gorenak, ki je takrat skrbel za komunikacijo med državnim zborom in kabinetom predsednikom vlade, se teh časov spominja precej komično, saj naj bi bil Damijan v tistem močno hvalil Janeza Janšo, tudi nasploh je gojil misel, da je Janša vizionar, kar denimo Janez Drnovšek ni bil, Anton Rop pa še toliko manj. »Zaslišanje pred poslanci je potekalo precej klavrno. Tam nekje okoli 15.10 sem se skoraj pogreznil v zemljo. Njegovo zaslišanje je še trajalo, ko je enemu od poslancev zabrusil: ’Čakajte malo. ura je 15.10 in jaz moram po otroka v vrtec. Nimam več časa za vas.’  Leta so naredila svoje, tudi moj spomin je zbledel, a kaj takega verjetno noben kandidat za ministra ni izrekel pred poslanci,« se tistih časov spominja Gorenak.

Kot pravi Gorenak, je bilo nadaljevanje podobno: »Ko je postal minister, je najprej nabavil tako imenovani aparat za namizni nogomet … Pričakoval sem hude kritike medijev, a se to ni zgodilo. Po treh mesecih je Jože P. Damijan odstopil z mesta ministra, naredil pa ni kaj omembe vrednega.« Kaj natančneje je botrovalo njegovemu odstopu, ni znano, a očitno se v vlogi ministra – to funkcijo je za njim prevzel Žiga Turk – ni znašel. Najprej je navajal osebne razloge, kasneje pa izjavil, da je bilo njegovo imenovanje za ministra »samo dimna zavesa za tisto, kar je bila takrat prava agenda«. »To pa je bilo, da bi dovolj nakradli, da jim ne bi bilo treba nikoli več delati, kot je povedala Adrijana Starina Kosem,« je takrat medijem razlagal Damijan, ki je bil očitno v precej boljšem odnosu z navezo Pivovarne Laško, kot je bil pripravljen priznati  vsaj glede na to, da se je skliceval na informacije Adrijane Starina Kosem, ki je bila v tistem času pomembna zaveznica tedaj priljubljenega tajkuna Boška Šrota. No, prav ta naveza je dejansko služila na račun t. i. nacionalnega interesa, do katerega je bil JPD takrat še kritičen.

(Celoten članek si preberite v novi številki revije Demokracija.)

Zadnje novice

Sorodne vsebine