Piše: Žiga Korsika
Odgovor na vprašanje, po kakšnem premierju kliče čas, je odgovor na vprašanje, v kakšnem času pravzaprav živimo. Naša analiza pokaže, da ima samo Janez Janša potrebno znanje in izkušnje, da na predvečer »velikega nereda« prevzame vodenje države.
Slovenska levica je 24. aprila lani napovedala svojevrsten konec zgodovine . Zmagala je »svoboda« in odtlej naj bi se v domovini cedila med in mleko. Vsaj tako so napovedovali. Koalicija levih strank še ni upihnila dveh rojstnodnevnih svečk, ko je večina volivcev spoznala, da so oblastniki zlorabili izraz »svoboda«, življenjske razmere pa so slabše kot prej. Golobov dramaturški padec so končno zaznali tudi merilci javnega mnenja.
Življenje v Sloveniji postaja vse dražje
Že veliko pred njimi so ga napovedali statistiki. Življenje v Sloveniji postaja vse dražje. Inflacijo poganja predvsem rast cen živilskih izdelkov in energije. Dražitev teh dobrin spodkopava sposobnost preživetja večine. Izgovore, da je inflacija produkt zunanjih dejavnikov, je pred kratkim razblinila Banka Slovenije. Da gre za vladne izgovore, bi sicer zadoščal že pogled »čez planke«. Slovenija ima eno najvišjih inflacij v Evropi. Septembra je bilo huje le še na Hrvaškem in Slovaškem. Naše gospodarstvo je vse manj konkurenčno. Po podatkih švicarskega inštituta IMD pa ne boleha samo gospodarstvo, temveč celotna država. Na lestvici konkurenčnosti smo v primerjavi z lanskim letom zdrsnili za štiri mesta. Največji padec so zaznali pri infrastrukturi, kjer je Slovenija izgubila devet mest, nato pa na področju vladne in poslovne učinkovitosti. In najpomembnejše, Slovenija je na pragu recesije. Ohlajajo se tudi za Slovenijo najpomembnejša gospodarstva. Nemčija in Avstrija sta bolj ali manj že v recesiji, Italija in Švica sta se ji je za las izognili. Vlada kljub temu zateguje davčno in regulatorno zanko in tako še dodatno poslabšuje situacijo.
Nazadovanje je opaziti tudi v ključnih državnih resorjih. Zdravstvo je na robu kolapsa. Kljub vsem obljubam reforme ni pričakovati. Delo policije, ki bi morala nadzorovati zunanje meje države, hromijo multikulturni ideologi. Prestolnica je med prometnimi konicami neprehodna. Vojska kljub nekaterim pozitivnim premikom ostaja tradicionalno podhranjena. Na področju energetske preskrbe državo hromijo partikularni interesi lobijev. Delo kmetij ovirajo okoljevarstveni in veganski fantasti. Cveti samo nevladni sektor, ki ga vlada obilno financira.
Celoten članek preberite v reviji Demokracija!
