Piše: Metod Berlec
Z zgodovinarjem dr. Željkom Osetom smo govorili o Muzeju slovenske osamosvojitve ter o njegovih raziskavah in novi monografiji Akademski svet pod nadzorom. V njej analizira mehanizem nadzora posameznikov in družbenih skupin, s katerim je komunistični režim odločilno vplival na življenja in kariere – predstavljal je eno od ključnih metod socialnega inženiringa, čeprav se njegovega obstoja večina prebivalstva zunaj partijskih vrst sploh ni zavedala.
DEMOKRACIJA: Kot direktor Muzeja slovenske osamosvojitve ste doživeli ukinitev muzeja in nato odpoved zaposlitve. Sta bila z dr. Jožetom Dežmanom žrtvi ideološkega revanšizma?
Dr. Željko Oset: Ukinitev muzeja razumem kot politično odločitev, ki ni izhajala iz resne strokovne presoje njegovega dela. Napovedan je bil El Dorado, dobili pa smo zgolj čistko, v vsebinskem pogledu pa v treh letih za selsko bisago dosežkov. Muzej slovenske osamosvojitve je imel jasno poslanstvo: raziskovati, zbirati, ohranjati in predstavljati dediščino nastanka samostojne slovenske države. Namesto razprave o vsebini in programu smo bili priča političnemu obračunavanju. Moja osebna izkušnja po ukinitvi je bila grenka – no, premo sorazmerna z intelektualno in moralno zmogljivostjo ter bestialnostjo odločevalcev.
Kako danes gledate na odločitev, da prevzamete vodenje muzeja, in na grožnje, ki so sledile?
Ustanovitev novega javnega zavoda je administrativno zahtevna naloga. Slovenska osamosvojitev je eden najpomembnejših dogodkov naše zgodovine in si zasluži primerno strokovno pozornost. Nisem pričakoval, da bo ustanavljanje muzeja spremljalo toliko sovražnosti in vandalskih napadov. Posebej boleče je bilo spoznanje, da pristojni bobnarji niso pokazali ustreznega zanimanja za razjasnitev teh dogodkov.
Nova vlada je muzej ponovno ustanovila, za vršilca dolžnosti direktorja pa imenovala dr. Jožeta Dežmana. Kaj pričakujete?
Vnovično ustanovitev muzeja – in vsako dodatno financiranje kulturnih iniciativ – pozdravljam. Oblika organiziranosti in financiranje sta v rokah izvršilne oblasti. Želim si, da bi se čim prej začelo vsebinsko delo. Na začetku je veliko drobnega tavanja od Poncija do Pilata, skratka testiranja utrjenosti zakonitega zastopnika. Zakonodaja je posnetek stanja, nedefinirano pa ostaja recimo vprašanje zagonskih sredstev ob ustanovitvi.
Dr. Dežman ima veliko izkušenj z muzejskim delom, zato so pričakovanja visoka. Pričakujem, da bo primerno rešeno vprašanje prostorov in da bodo zagotovljena sredstva za kakovostno opravljanje poslanstva muzeja.
Kaj se je z vami poklicno zgodilo po ukinitvi muzeja februarja 2023?
Direktorsko funkcijo sem opravljal do 12. februarja 2023, ko je muzej prenehal delovati kot samostojen zavod. Nato sem bil brez svojega soglasja premeščen na delovno mesto v drugem javnem zavodu. Delovno mesto ni bilo sistemizirano, sledila sta šikaniranje in dirigirano javno blatenje, ki je doseglo vrh z odpovedjo zaposlitve v Muzeju novejše in sodobne zgodovine Slovenije – in to ravno 27. aprila. So se potrudili. Že jeseni 2022, ko so se začeli vandalski napadi, sem razumel, da bo prišlo do obračuna, zato sem testiral teren za zaposlitev v Sloveniji in tujini. Naposled sem se odločil za sodelovanje v evropskem raziskovalnem projektu v Budimpešti. Če me ne bi onemogočili, verjetno ne bi odšel v mednarodno okolje.
Kaj so bile vaše osrednje raziskovalne teme doslej?
Moje izhodišče je kulturna zgodovina 20. stoletja, zlasti zgodovina znanstvenih institucij in akademskih elit. Raziskoval sem nastanek in razvoj SAZU, Univerzo v Ljubljani, znanstvene kariere ter mednarodno mobilnost raziskovalcev. Ukvarjal sem se tudi z delovanjem politične policije, okoljskimi vprašanji, odnosi med državo in Katoliško cerkvijo ter prisegami cerkvenih dostojanstvenikov. Skupni imenovalec je zanimanje za odnos med posameznikom, institucijami in oblastjo. Pri tem ostajam zvest arhivskemu gradivu, četudi to postavlja pod vprašaj udobne, že uveljavljene razlage preteklosti.
Od kod zamisel za monografijo Akademski svet pod nadzorom?
Zrasla je iz skoraj dveh desetletij raziskovanja slovenskega akademskega prostora. Vedno znova sem naletel na dokumente, v katerih se je odličnost znanstvenikov tehtala skupaj z njihovo politično zanesljivostjo. Presenetilo me je, kako malo vemo o ljudeh, ki so o tem odločali, in o mehanizmih takšnega ocenjevanja. Hotel sem pokazati ne le usode posameznikov, temveč delovanje sistema: kdo je pisal karakteristike, na podlagi katerih meril in s kakšnimi nameni. Knjiga je zato tudi zgodovina socialnega inženiringa.
Več v novi številki revije Demokracija.
