Piše: Gašper Blažič
»Izvršilni odbor SDS je na današnji seji med drugim oblikoval strokovni svet stranke, ki bo organizacijsko v celoti pokrival vsa področja vladnih resorjev,« je 13. aprila 2004, pred skoraj 20 leti torej, poročala STA. To je bilo v času vlade Antona Ropa, ki se je obnašala kot slon v trgovini s porcelanom, SDS pa je s predlogi svojega strokovnega odbora začela aktivno predstavljati svoj alternativni program.
Pokazalo se je, da je bilo formiranje strokovnega sveta, ki sicer ni stalni organ v sestavi stranke, ga pa vendarle določa njen statut, takrat zelo dobra poteza. V kombinaciji z novoustanovljenim Zborom za republiko, ki je postal tudi povod za izgon zunanjega ministra Dimitrija Rupla iz Ropove vlade, je strokovni svet SDS deloval kot nekakšna vlada v senci oz. alternativna ekipa, ki je razbila stereotip o tem, da je SDS ostra ideološko usmerjena stranka brez konkretnega programa. To se je pokazalo zlasti po razvpiti izjavi Slavoja Žižka, ko je dejal, da mu pet minut dobrega filma pomeni več kot usoda Slovenije. To je bilo sicer kakor Žižkovo javljanje iz New Yorka na prošnjo tedanjega generalnega sekretarja LDS Gregorja Golobiča, vendar pa naj bi šlo za prevaro in za vnaprej pripravljen marketinški posnetek. Žižek je takrat dejal, da bi morebitna oblast desnice pomenila katastrofo in da je Zbor za republiko zloraba civilne družbe.
Lekcija iz leta 2004
Tistega leta so volitve 3. oktobra prinesle novo vlado, prvič pod vodstvom Janeza Janše. Vlada, ki so jo poleg SDS sestavljale še SLS, NSi in DeSUS, je bila potrjena natanko dva meseca po volitvah, njena koalicijska sestava pa je kazala, da je daleč od »skrajne desnice«, pred katero so svarili mediji. Predvsem pa so SDS takoj obesili očitek, da sama ne bi nikoli zmagala na volitvah, če se ne bi do tedaj nepremagljiva LDS začela razkrajati od znotraj. No, to je bila precej drzna trditev, ki pa ni ustrezala resnici, saj je strokovni svet SDS vse od svojega formiranja od aprila dalje javno predstavljal svoje predloge, čeprav si je le s težavo utiral pot skozi medijski monopol. Med zanimivostmi, ki jih je treba omeniti, je denimo okrogla miza o preskrbi z vodo, ki jo je povezoval tedanji predsednik odbora za okolje, prostor in energijo pokojni Milan Orožen Adamič. Kot je tedaj dejal, Slovenija ima kvalitetno vodo, vendar se vodni viri krčijo, zato bo v prihodnosti treba izboljšati ravnanje z vodami. No, dandanes bi takšno tribuno potrebovali predvsem zaradi ureditve vodotokov in poplavne varnosti, pa tudi zaradi varstva pitne vode pred vplivom skrajno škandaloznih projektov, kot je Jankovićev »drekovod« C0. Odbor za zdravstvo v SDS, ki ga je tedaj vodil Andrej Bručan, je opozarjal tudi na škodljive čakalne vrste v zdravstvu – da, prav ste prebrali, že takrat. Že junija 2004 pa se je odbor za izobraževanje in šolstvo pri strokovnem svetu SDS zavzel za liberalizacijo šolstva, kar je seveda močno vznemirilo stare gremije, ki so želeli še naprej ohranjati monopol obstoječih univerz. Junija tistega leta je sicer prišlo do ustanovitve Zbora za republiko, ki je zaradi dejstva, da se je v njegovo delovanje takrat (poleg Rupla) vključil tudi filozof Tine Hribar s svojo zahtevo po spoštovanju dostojanstva pobitih leta 1945, privabil veliko število ljudi. Po drugi strani pa se je septembra 2004, tako rekoč zadnji hip, ponesrečeni nastop premierja in predsednika LDS Antona Ropa na partizanskem mitingu v Nadlesku na Notranjskem dobro ujel z gromovniškim vpitjem tedanjega predsednika borčevske zveze Janeza Stanovnika, ki je nato svoj nastop skušal ublažiti z duhovito opazko za Dnevnik, češ da so pri Demokraciji presodili, da je bil njegov govor podoben Hitlerjevemu, ampak vsaj brkov nima takšnih kot Hitler. No, oblastne ideološke orgije, ki so se dogajale tisto jesen, so dejansko kazale pravo nasprotje gospodarsko usmerjenemu programu, ki ga je SDS predstavljala v istem času.
Celoten članek si lahko preberete v novi številki Demokracije!
Tednik Demokracija – pravica vedeti več!
