4.6 C
Ljubljana
torek, 9 marca, 2021

V novi številki Demokracije preberite: Trinajst levičarskih mitov ali zakaj socializem ne deluje

Leta 1992 je ekonomist Fukuyama dejal, da smo dosegli točko v človeškem razvoju, ko se je zahodni kapitalistično-liberalni tip demokracije izkazal za trajno obliko globalne vladavine. Signali iz zahodnega sveta nakazujejo, da je še danes tako. Britanci so brutalno zavrnili Corbynovo obujanje socializma. Pa Slovenija? Leta 1992 je ekonomist Fukuyama dejal, da smo dosegli točko v človeškem razvoju, ko se je zahodni kapitalistično-liberalni tip demokracije izkazal za trajno obliko globalne vladavine. Signali iz zahodnega sveta nakazujejo, da je še danes tako. Britanci so brutalno zavrnili Corbynovo obujanje socializma. Pa Slovenija? 

Danes je socializem bolj živ kot pred razpadom SFRJ. Neomarksisti so dobili dve politični stranki. Poslanci citirajo Marxa kot rešitev za težave sodobnega sveta. Zakaj? Slovenci so zvesti verniki v socialistične mite. Trinajst najpogostejših bomo razbili:

1: Kapitalizem je tik pred propadomSocialisti trdijo, da je kapitalizem spodleteli eksperiment, ki povzroča neenakost, zato ga je treba zamenjati z državnoplansko ekonomijo. A danes razen Severne Koreje in Kube ni države na svetu, ki ne bi temeljila na kapitalističnih osnovah. Zgodovina beleži primere mehkih prehodov iz enega sistema v drugega. Venezuela je bila nekoč ena najbogatejših držav na svetu, 20 let po uvedbi čavizma pa zaradi pomanjkanja za malico hrustajo domače ljubljenčke. Kitajska je šla v obratni smeri, iz čistega planskega socializma v tržno ekonomijo, kjer je zasebno podjetništvo gonilo razvoja. V le 26 letih je kapitalizem v tej državi znižal število revnih z milijarde na le 16 milijonov. Kapitalizem ni pred propadom, dušijo pa ga visoki davki in državni intervencionizem, kar pa je antiteza kapitalizma.

2: Kapitalizem je izkoriščevalski sistemTeza o izkoriščanju delavcev pravi, da delodajalec delavcu plača le del tistega, kolikor je delo res vredno, preostanek pa zadrži zase. Gre za fantazmo, da obstaja univerzalna vrednost vsakega dela, ki jo lahko država z zakonodajnimi akti ustrezno kvantificira. A pravično plačilo je tisto, ki ga je delavcu pripravljen ponuditi trg. Delavec in delodajalec sta v kapitalizmu prostovoljno vstopila v pogodbeno razmerje. Delavec, ki bo menil, da je njegovo delo vredno več, take pogodbe ne bo podpisal. Šel bo v drugo službo, ki bo njegovo delo bolj cenila, ali pa bo ustanovil svojo družbo.

(Celoten članek si preberite v novi številki revije Demokracija.)

Zadnje novice

Sorodne vsebine