Manca Grgić Renko, srčna izbranka ultralevičarskega voditelja Luke Mesca, je leta 2015, ko je bila stara 27 let, v središču Ljubljane, na Ilirski ulici, kupila 72,44 kvadratnega metra veliko trisobno stanovanje. Ko je bila 18. marca v zemljiško knjigo vknjižena kot lastnica stanovanja, katerega vrednost geodetska uprava ocenjuje na 161.057 evrov (tržna, tista, ki jo je odštela Grgić Renkova, pa je po izkušnjah nekaj deset odstotkov višja), stanovanje ni bilo obremenjeno z nikakršno hipoteko, Grgić Renkovi se očitno ni bilo treba zadolžiti, kot to delajo njeni vrstniki.
Manca Grgić Renko prihaja iz elitne levičarske družine. Rodila se je staršem, ki so po družbeni lestvici nekdanjega komunističnega režima prilezli dovolj visoko, da so si nabrali kapital, a se v službah niso zgarali kot delavci v proizvodnji, saj so bolj kot z delom služili z upogibanjem hrbta komunističnim voditeljem in pravočasnim prilagajanjem oblasti. Manca je tipičen primer tovrstnega otroka, a ni edina. Njena kopija je Arjan Pregl. Gre za otroke, ki so jim starši na pomembnih položajih v režimu, v katerem so bili za svojo poslušnost dobro plačani, lahko privoščili dolgoletno izobraževanje, brezmejna potovanja, vsi pa so po šolanju hitro našli zaposlitev – v kulturi.
Mančin oče: Delov urednik na misiji
Mančin oče je Mišo Renko, za katerim so desetletja službovanja na najbolj vplivnih pozicijah znotraj časopisne hiše Delo. Ko je leta 2003 za odgovornega urednika prišel Darijan Košir, ki je postal kasneje pod Borutom Pahorjem šef vladnega urada za komuniciranje, ga je Renko pričakal v funkciji izvršnega urednika Dela, Košir pa ga je postavil za svojega namestnika, ki je postal hkrati zadolžen tudi za celovito notranjepolitično področje. Košir je v sporočilu za javnost pošiljal Renkov življepis, kjer je pisalo: »Mišo Renko je dolgoletni Delov urednik centralne redakcije, morda celo z najdaljšim stažem na tem položaju v zgodovini časopisa, nekdaj dopisnik Dela iz Trsta in zadnjih šest let izvršni urednik Dela. Njegove izkušnje so ogromne, znanje prav tako, ravno tako volja do dela. Področje, ki mu ga odrejam, pa velja za enega nosilnih v časopisu, s čimer je njegova misija toliko bolj pomembna.« Mišo Renko je v Delovi stolpnici, če parafraziramo Koširja, kariero prebrodil kot urednik na misiji, čeprav poznavalci pravijo, da nikoli ni posebej rinil v ospredje in skušal izstopati.
(Več v novi številki revije Demokracija.)
